1471 Nauk in praksa odpustkov v Cerkvi sta tesno povezana z učinki zakramenta pokore.
Kaj so odpustki?
“Odpustek je odpuščenje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.”
“Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe.” Odpustke moremo naklanjati ali živim ali rajnim (Pavel VI., ap. konst. “Indulgentiarum doctrina”).
Kazni za greh
1472 Da razumemo ta nauk in ravnanje Cerkve, je treba vedeti, da ima greh dvojno posledico. Veliki greh nam odvzame občestvo z Bogom in nas s tem stori nezmožne za večno življenje, katerega odvzem se imenuje “večna kazen” za greh. Po drugi strani pa ima vsakteri greh, tudi mali, za posledico nezdravo navezanost na stvari, navezanost, ki potrebuje očiščenja bodisi na tem svetu bodisi po smrti, v stanju, ki ga imenujemo vice. To očiščevanje osvobodi od tega, kar imenujemo “časna kazen” za greh. Teh dveh kazni ne smemo umevati kot neke vrste maščevanje, ki ga Bog naloži od zunaj, ampak kot izvirajoče iz same narave greha. Spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, more doseči grešnikovo popolno očiščenje, tako da ne bi ostajala nobena kazen (prim. Trid.konc.: DS 1712-1713; 1820).
1473 Odpuščanje greha in vzpostavitev občestva z Bogom prinaša odpuščanje večnih kazni za greh. Toda časne kazni za greh ostanejo. Kristjan si mora prizadevati – s tem da potrpežljivo prenaša trpljenje in preizkušnje vsake vrste, in ko pride tisti dan, vedro sprejme smrt – da sprejema kot milost te časne kazni za greh; z deli usmiljenja in ljubezni, kot tudi z molitvijo in različnimi oblikami pokore si mora prizadevati, da popolnoma sleče “starega človeka” in obleče “novega človeka” (prim Ef 4, 24).
V občestvu svetih
1474 Kristjan, ki se trudi, da bi se očistil svojega greha in se s pomočjo božje milosti posvetil, ni osamljen. “Življenje posameznih božjih otrok je v Kristusu in po Kristusu povezano z življenjem vseh drugih krščanskih bratov s čudovito vezjo v nadnaravni edinosti skrivnostnega Kristusovega telesa kakor v eni sami skrivnostni osebi” (Pavel VI., ap.konst.“Indulgentiarum doctrina” 5).
1475 V občestvu svetih, to se pravi “med verniki, ki so že v nebeški domovini, tistimi, ki se v vicah pokorijo za svoje grehe, in tistimi, ki še potujejo na zemlji, obstoji neprestana vez ljubezni in obilna izmenjava vseh dobrin” (prav tam). V tej čudoviti izmenjavi svetost enega koristi drugim mnogo bolj, kakor pa je greh enega mogel povzročiti škodo drugim. Tako omogoča zatekanje k občestvu svetih skesanemu grešniku, da je hitreje in učinkoviteje očiščen kazni za greh.
1476 Te duhovne dobrine občestva svetih imenujemo tudi zaklad Cerkve, “ki ni neka vsota dobrin kakor nekakšno snovno bogastvo, ki bi se skozi stoletja kopičilo, marveč je to neskončna in neizčrpna vrednost, kakršno imajo pri Bogu zadostitve in zasluženja Kristusa Gospoda, darovanega za to, da bi se vse človeštvo rešilo greha in prišlo v občestvo z Očetom. Ta zaklad je sam Kristus Odrešenik, v katerem se nahajajo zadostitve in zasluženja njegovega odrešenja (prim. Heb 7,23-25; 9,11-28)”.
1477 “Poleg tega spada k temu zakladu zares neizmerna, neprecenljiva in vedno nova vrednost, kakršno imajo pred Bogom molitve in dobra dela blažene Device Marije in vseh svetih, ki so s pomočjo Kristusovih milosti hodili po njegovih stopinjah, se posvetili in dovršili delo, ki so ga prejeli od Očeta. Ko so delali za svoje zveličanje, so prispevali tudi k zveličanju svojih bratov v edinosti skrivnostnega telesa” (Pavel VI., ap. konst.“Indulgentiarum doctrina” 5).
Pridobitev odpustka od Boga po Cerkvi
1478 Odpustek dobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, dolgovanih za svoje grehe. Cerkev hoče ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni (prim. Pavel VI., n. m. 8; Trid.konc.: DS 1835).
1479 Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe.