639 Skrivnost Kristusovega vstajenja je stvaren dogodek, ki je imel zgodovinsko ugotovljene pojavnosti, kakor priča Nova zaveza. Že sv. Pavel more pisati Korinčanom okoli leta 56: “Izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v knjigah Svetega pisma. Pokopan je bil. Tretji dan je vstal, kakor je v knjigah Svetega pisma. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim” (1 Kor 15,3-4). Apostol govori tu o živem izročilu vstajenja, ki je zanj zvedel po spreobrnjenju pred vrati Damaska (prim. Apd 9,3-18).

Prazen grob

640 “Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal” (Lk 25,4-6). V okviru velikonočnih dogodkov je prva sestavina, ki jo srečamo, prazen grob. Ta ni sam na sebi neposreden dokaz. Odsotnost Kristusovega telesa v grobu bi se dalo razlagati tudi drugače (prim. Jn 20,13; Mt 28,11-15). Kljub temu pa je prazni grob sestavljal za vse bistveno znamenje. Ko so ga učenci odkrili, je bil to prvi korak k priznanju dejstva vstajenja. Tako so storile najprej svete žene (prim. Lk 24,3.22-23), nato Peter (prim. Lk 24,12). “Učenec, ki ga je Jezus ljubil” (Jn 20,2) pribije, da je tedaj, ko je stopil v prazni grob in odkril “povoje na tleh” (Jn 20,6), “videl in veroval” (Jn 20,8). To predpostavlja, da je v stanju praznega groba (prim. Jn 20,5-7) ugotovil, da odsotnost Jezusovega telesa ni mogla biti človeško delo in da se Jezus ni le vrnil v zemeljsko življenje, kakor se je zgodilo z Lazarjem (prim. Jn 11,44).

Prikazovanja Vstalega

641 Marija Magdalena in svete žene, ki so prišle dokončno mazilit Jezusovo telo (prim. Mr 16,1; Lk 24,1), ki je bilo pokopano v naglici zaradi nastopa sobote na veliki petek zvečer (prim. Jn 19,31.42), so se prve srečale z Vstalim (prim. Mt 28,9-10; Jn 20,11-18). Tako so bile žene prve znanilke Kristusovega vstajenja za same apostole (Lk 24,9-10). Njim se Jezus pokaže zatem, najprej Petru, nato dvanajsterim (prim. 1 Kor 15,5). Peter, ki je poklican, da utrdi v veri svoje brate (prim. Lk 22,31-32), vidi torej Vstalega pred njimi in prav na njegovo pričevanje se sklicuje občestvo: “Gospod je res vstal in se prikazal Simonu” (Lk 24,34.36).

642 Vse, kar se je zgodilo v teh velikonočnih dneh, zavezuje vsakega izmed apostolov – in še posebej Petra – h graditvi nove dobe, ki se je začela na velikonočno jutro. Kot priče Vstalega ostajajo temeljni kamni njegove Cerkve. Vera prvega občestva vernikov temelji na pričevanju konkretnih ljudi, ki so jih kristjani poznali in so večidel še živeli med njimi. Te “priče Kristusovega vstajenja” (prim. Apd 1,22) so predvsem Peter in dvanajsteri, a ne samo ti: Pavel jasno govori o več kot petsto ljudeh, ki se jim je Jezus prikazal naenkrat poleg Jakoba in vseh apostolov (prim. 1 Kor 15,4-8).

643 Pred temi pričami je nemogoče, da bi razlagali Kristusovo vstajenje zunaj fizičnega reda in da ga ne bi priznali kot zgodovinsko dejstvo. To sledi iz dejstev, da je bila vera učencev podvržena koreniti preizkušnji ob trpljenju njihovega učitelja in njegovi smrti na križu, ki jo je naprej napovedal (prim. Lk 22,31-32). Pretres, ki ga je izzvalo trpljenje, je bil tako velik, da učenci (vsaj nekateri) niso takoj verjeli novici o vstajenju. Evangeliji nam nikakor ne kažejo občestva, ki bi ga zajela mistična vznesenost, pač pa nam prikazujejo potrte učence (“žalostne”: Lk 24,17) in prestrašene (prim. Jn 20,19). Zato niso verjeli svetim ženam, ki so se vrnile od groba, in njihove “besede so se jim zdele kakor blodnja” (Lk 24,11; prim. Mr 16,11.13). Ko se je Jezus prikazal enajsterim na veliko noč zvečer, “je grajal njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli po vstajenju” (Mr 16,14).

644 Celo vpričo stvarnosti vstalega Jezusa učenci še dvomijo (prim. Lk 24,38), tako nemogoča se jim stvar zdi: mislijo, da vidijo duha (prim. Lk 24,39). “Od veselja še niso verjeli in so se čudili” (Lk 24,41). Tomaž je šel skoz isto preizkušnjo dvoma (prim. Jn 20,24-27) in še ob zadnjem prikazanju v Galileji, o katerem poroča Matej, “so nekateri dvomili” (Mt 28,17). Zato je domneva, po kateri naj bi bilo vstajenje “proizvod” vere (ali lahkovernosti) apostolov, brez podlage. Prav nasprotno, njihova vera v vstajenje se je porodila – pod vplivom božje milosti – iz neposrednega izkustva stvarnosti vstalega Jezusa.

Stanje Kristusove vstale človeške narave

645 Vstali Jezus vzpostavlja z učenci neposredne stike, po dotiku (prim. Lk 24,39; Jn 20,27) in z obedovanjem z njimi (prim. Lk 24,30.41-43; Jn 21,9.13-15). S tem jih povabi, naj spoznajo, da ni duh (prim. Lk 24,39), predvsem pa, da ugotovijo, da je vstalo telo, s katerim se jim predstavlja, isto, kot je bilo mučeno in križano, saj še nosi sledove trpljenja (prim. Lk 24,40; Jn 20,20.27). To pravo in stvarno telo pa ima vendar obenem nove lastnosti poveličanega telesa: vstali Jezus ni več postavljen v prostor in čas, temveč se more napraviti navzočega, kjer mu prija in kadar hoče (prim. Mt 28,9.16- 17; Lk 24,15.36; Jn 20,14.19.26; 21,4), kajti njegova človeška narava ne more biti več zadržana na zemlji in pripada le še Očetovemu božjemu območju (prim. Jn 20,17). Zaradi tega je tudi vstali Jezus popolnoma svoboden, da se prikaže, kakor hoče: pod videzom vrtnarja (prim. Jn 20,14.15) ali “v drugi podobi” (Mr 16,12), ne v tisti, ki je bila učencem domača, in to zato, da spodbudi njihovo vero (prim. Jn 20,14.16; 21,4.7).

646 Kristusovo vstajenje ni bilo vrnitev v zemeljsko življenje, kakršne so bile obuditve, ki jih je izvršil pred veliko nočjo: Jairova hči, mladenič iz Naima, Lazar. Ta dejstva so bila čudežni dogodki, vendar so čudežno ozdravljene osebe po Jezusovi moči spet dobile “navadno” zemeljsko življenje. Nekoč bodo spet umrle. Kristusovo vstajenje pa je bistveno drugačno. V svojem vstalem telesu preide od smrtnega stanja v drugačno življenje onkraj časa in prostora. Jezusovo telo je v vstajenju napolnjeno z močjo Svetega Duha; deležno je božjega življenja v stanju svojega poveličanja, tako da more sv. Pavel reči o Kristusu, da je “nebeški človek” (prim. 1 Kor 15,35-50).

Vstajenje kot presežen dogodek

647 “O noč,” poje velikonočni 'Exsultet’, “samo ti veš za trenutek, ko je Kristus prišel živ iz bivališča umrlih.” Res nihče ni bil očividec samega dogodka vstajenja in noben evangelist ga ne opisuje. Nihče ni mogel reči, kako se je fizično izvršilo. Še manj je bilo zaznavno čutom njegovo najgloblje bistvo, prehod v drugačno življenje. Čeprav zgodovinski dogodek, ugotovljiv po znamenju praznega groba in po stvarnosti srečevanj apostolov z vstalim Kristusom, ne ostaja vstajenje nič manj – ker presega in prerašča zgodovino – v srcu skrivnosti vere. Zato se vstali Kristus ne prikazuje svetu (prim. Jn 14,22), temveč svojim učencem, “tistim, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem; ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom” (Apd 13,31).