200 S temi besedami se začenja nicejsko-carigrajska veroizpoved. Izpoved o enem samem Bogu, izpoved, ki ima svoje korenine v božjem razodetju v stari zavezi, je neločljiva od izpovedi glede bivanja Boga in je prav tako temeljna. Bog je eden. Samo en Bog je: “Krščanska vera izpoveduje, da je en sam Bog, po naravi, po podstati in po bistvu” (RK 1,2,2).

201 Izraelu, svojemu izvoljencu, se je razodel kot en sam: “Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in dušo in vso močjo” (5 Mz 6,4-5). Po prerokih vabi Bog Izraela in vse narode, naj se obrnejo k njemu, edinemu: “Obrnite se k meni in dajte se rešiti, vsi konci zemlje! Zakaj jaz sem Bog in nobeden drug. (...) Meni se bo uklanjalo vsako koleno, prisegel vsak jezik. 'Samo v Bogu’, se bo reklo, 'mi je rešenje in moč’” (Iz 45,22-24; prim. Flp 2,10-11).

202 Jezus sam potrjuje, da je Bog “edini Gospod” in da ga je treba ljubiti z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in vso močjo (prim. Mr 12,29-30). Hkrati da razumeti, da je on sam “Gospod” (prim. Mr 12,35-37). Izpovedovati “Jezus je Gospod”, je lastno krščanski veri. Ne nasprotuje veri v enega samega Boga. Verovati v Svetega Duha, “Gospoda, ki oživlja”, ne vnaša nobene delitve v enega samega Boga:
“Trdno verujemo in z iskrenim srcem priznavamo, da je samo en resnični, večni, neizmerni in nespremenljivi, nedoumljivi, vsemogočni in neizrekljivi Bog: Oče, Sin in Sveti Duh. V njem so tri osebe, toda eno popolnoma enovito bistvo, docela enovita podstat ali narava” (4. lateranski koncil: DS 800).