1643 “Zakonska ljubezen ima na sebi nekaj celostnega, nekaj, kar zaobjame vse razsežnosti osebe; tiče se telesa in nagona, čustvene moči in afektivnosti, teženja duha in volje; naravnana je na kar najglobljo, osebnostno enost, ki presega zgolj telesno združitev in usmerja k združitvi srca in duše; zakonska ljubezen terja nerazveznost in zvestobo v dokončni medsebojni predanosti ter je odprta rodovitnosti. Z eno besedo: gre za normalne značilnosti vsake naravne zakonske ljubezni, toda z novim smislom, ki te značilnosti ne le očiščuje in utrjuje, marveč jih tako visoko dviga, da postanejo izraz specifično krščanskih vrednot” (FC 13).
Enota in nerazveljivost poroke
1644 Ljubezen zakoncev že po svoji naravi terja enost in nerazvezljivost njune skupnosti oseb, ki zajema celotno njuno življenje: “tako nista več dva, ampak eno telo (Mt 19,6; prim. 1 Mz 2,24). “Poklicana sta, da v svojem občestvu stalno rasteta na osnovi vsakodnevne zvestobe svoji zakonski obljubi, s tem da popolno podarjata sama sebe drug drugemu” (FC 19). To človeško občestvo potrjuje, očiščuje in dovršuje občestvo v Jezusu Kristusu, ki ga daje zakrament zakona. Poglablja se z življenjem skupne vere in s skupnim prejemanjem evharistije.
1645 “Tudi z dolžnim priznavanjem enakega osebnostnega dostojanstva tako ženi kakor možu v njuni medsebojni in polni ljubezni se v jasni luči razodeva od Gospoda potrjena enovitost zakona” CS 49, 2). Mnogoženstvo nasprotuje temu enakemu dostojanstvu in zakonski ljubezni, ki je ena sama in izključujoča. (FC 19).
Zvestoba zakonske ljubezni
1646 Zakonska ljubezen po svoji naravi zahteva od zakoncev nedotakljivo zvestobo. To je posledica podaritve zakoncev samih sebe drug drugemu. Ljubezen hoče biti dokončna. Ljubezen ne more obstajati “do nadaljnjega”. “Tako tesno zedinjenje, obstoječe v medsebojni podaritvi dveh oseb, pa tudi blagor otrok – oboje zahteva popolno zvestobo zakoncev in terja njuno nerazvezno enoto” (CS 48, 1).
1647 Najgloblji nagib je v zvestobi Boga samega svoji zavezi in v zvestobi Jezusa Kristusa svoje Cerkve. Z zakramentom zakona sta zakonca usposobljena za to, da ponavzočujeta to zvestobo in pričujeta zanjo. Z zakramentom dobi nerazvezljivost zakona nov in globlji smisel.
1648 Utegne se komu zdeti težko, celo nemogoče, vezati se za vse življenje na kakšnega človeka. Toliko bolj je torej pomembno oznanjati veselo novico, da nas Bog ljubi z dokončno in nepreklicno ljubeznijo, da sta zakonca stvarno soudeležena pri tej ljubezni, ki ju nosi in podpira, in da s svojo zvestobo moreta biti priče za zvesto božjo ljubezen. Zakonca, ki z božjo milostjo dajeta to pričevanje, pogostokrat v zelo težavnih razmerah, zaslužita hvaležnost in podporo cerkvene skupnosti (prim. FC 20).
1649 Obstajajo pa položaji, ko skupno zakonsko življenje iz zelo različnih razlogov postane praktično nemogoče. V takih primerih Cerkev dovoljuje fizično ločitev zakoncev in konec sožitja. Zakonca ne nehata biti pred Bogom mož in žena; nista svobodna, da bi sklenila novo zvezo. V tem težavnem položaju bi bila sprava – če je možna – najboljša rešitev. Krščanska skupnost je poklicana tem osebam pomagati, da bi krščansko živeli svoj položaj, v zvestobi do vezi svojega zakona, ki ostaja nerazvezljiv (prim. FC 83; CIC cann. 1151-1155).
1650 Številni so danes v mnogih deželah katoličani, ki se zatečejo k razporoki po civilnih postavah in civilno sklenejo novo zvezo. Cerkev v zvestobi do besede Jezusa Kristusa, (“Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje”: Mr 10,11-129), trdi, da takšne nove zveze ne more priznati za veljavno, če je bil prvi zakon veljaven. Če sta se ločenca civilno ponovno poročila, sta v položaju, ki objektivno nasprotuje božji postavi. Od tedaj naprej ne moreta pristopati k svetemu obhajilu, in sicer dolgo, dokler traja ta položaj. Iz istega razloga ne moreta izvrševati nekaterih cerkvenih odgovornosti. Spravo v zakramentu pokore je mogoče podeliti le tistim, ki so se pokesali, ker so prekršili znamenje zaveze in zvestobe Kristusu, in so se obvezali živeti povsem zdržno.
1651 Kristjanom, ki živijo v tem položaju in ki pogostokrat ohranijo vero in želijo krščansko vzgajati svoje otroke, morajo duhovniki in celotna skupnost izkazovati pozorno skrb, da se ne bi imeli za ločene iz Cerkve, pri katere življenju morejo in morajo sodelovati kot krščeni:
Vabili jih bodo, naj poslušajo božjo besedo, naj se udeležujejo daritve svete maše, vztrajajo v molitvi, s svoje strani prispevajo h krščanski dobrodelnosti in k pobudam skupnosti v prid pravičnosti, naj vzgajajo svoje otroke v krščanski veri, gojijo duha spokornosti in izvršujejo njena dela, da bi tako dan za dnem klicali nase božjo milost (FC 84).
Odprtost za rodovitnost
1652 “Po sami svoji naravi sta ustanova zakona in zakonska ljubezen naravnani na roditev in vzgojo otrok in dosežeta v njih tako rekoč svojo krono” ( CS 48, 1):
Otroci so zares najodličnejši dar zakona in kar največ prispevajo k blagru staršev samih. Bog, “ki je od začetka človeka ustvaril kot moža in ženo” (Mt 19,4), je človeku hotel dati neko posebno deležnost pri svojem stvariteljskem delovanju in je tudi moža in ženo blagoslovil z besedami: “Rodita in se množita” (1 Mz 1,28). Zato pravilno pojmovana zakonska ljubezen in celotni iz te izvirajoči način družinskega življenja – ne da bi podcenjevali druge namene zakona – težita za tem, da bi bili zakonci pripravljeni pogumno sodelovati z ljubeznijo Stvarnika in Odrešenika, ki hoče po njih nenehno večati in bogatiti svojo družino” (CS 50,1).
1653 Rodovitnost zakonske ljubezni se razteza na sadove nravnega, duhovnega in nadnaravnega življenja, ki ga starši z vzgojo predajajo naprej svojim otrokom. Starši so glavni in prvi vzgojitelji svojih otrok (KV 3). V tem smislu je temeljna naloga zakona in družine biti v službi življenja (prim. FC 28).
1654 Zakonci, ki jim Bog ni dal, da bi imeli otroke, morejo kljub temu imeti zakonsko življenje, ki je v človeškem in krščanskem smislu polno. Njihov zakon more izžarevati rodovitnost ljubezni, sprejemanja in žrtve.