Stvar zornega kota
Celotno besedilo v pdf obliki
Švicarskega psihiatra Carla Gustava Junga (1875-1961) so njegovi kolegi imeli za prvega modernega analitičnega misleca, ki je trdil, da je človeška duša »po naravi religiozna« in je to trditev tudi v globine raziskal. V eni izmed objavljenih študij Človek in njegovi simboli (Doubleday, New York, 1964) je Jung zapisal: Kristjani se pogosto sprašujejo, zakaj Bog ne govori z njimi, kakor naj bi to počel včasih. Ko slišim ta vprašanja, se spomnim na rabina, ki se je spraševal, kako to, da se je včasih Bog veliko prikazoval, danes pa ga nihče ne vidi. Rabi odgovarja: »Danes ni nikogar, ki bi se lahko sklonil tako nizko«.
Zdi se, da Jung polaga svoj prst, da bi pomeril utrip molitve ljudi, enako kot Jezus danes v Lukovem evangeliju dela v priliki o dveh možeh, ki molita. Eden se je k Bogu približal ponižno. Tiho in preprosto je molil in se ni zavedal nikogar, razen Boga. Njegovo spoznanje neskončno svetega in popolnoma drugačnega Boga je razodevalo njegovo lastno grešnost in v čistini trenutka je prosil za usmiljenje.
Podoben pogled na Boga in nase priporoča starodavni modri Sirah, ki v današnjem prvem berilu kliče svoje bralce, da bi se približali Bogu z zaupanjem in zanašanjem. Z ušesi, ki so odprta tako za šibke kot za močne, z očmi, ki zaznajo nizke, sirote in vdove z enako nežnostjo, kot vidijo samostojne, povezane in bogate, Bog zahteva resnicoljubnost od vseh, ki molijo.
Ta resnicoljubnost je očitna v današnjem drugem berilu, ki odkrije lik apostola Pavla na koncu njegovega življenja. S te točke veliki apostol gleda nazaj na svoje življenje in razumeva, da je vse, kar je rekel in naredil za Kristusa in Božje ljudstvo, postalo ena sama neprekinjena molitev. Ta molitev se je začela s spoznavanjem Kristusa in Pavlovim hrepenenjem, ki je bilo lahko potešeno samo v edinosti s Kristusom. Pavlova molitev, njegovo življenje, je postala odgovor živemu Kristusu in brez pretvarjanja ali ponosa je razumel sebe kot dokončno molitev – kar je, živa daritev poveličevanja, ki je častilo Boga v vseh stvareh. Ker je bil tolikokrat ponižan, je Pavel vzgojil svoje videnje in držo nasproti Bogu, kar je izzvalo razodetje.
Edino razodetje, ki ga farizej v današnjem evangeliju doživi, je razodetje samega sebe. Izgovarjal je svoje litanije v svojo čast, na vzvišenem mestu pretirane samopomembnosti in neurejenega ponosa. Da bi še povečal gnusnost njegove uprizoritve, se je primerjal z drugimi, še posebej s cestninarjem. V posebni atmosferi njegove lastne domišljavosti ni bilo prostora za nikogar več. Ni srečal Boga; ni poslušal, ni molil, ni bil opravičen – ker mu je primanjkovalo prerspektive, kar ga je odvračalo od tega, da bi se sklonil nizko pred Boga. Zato ni vstopil v edinost, ki je v srcu vsake molitve.
Vsakič, ko beremo Božjo besedo, se moramo odločiti. Ali bom molil v resnici pred Bogom kot cestninar ali pa se bom šopiril pred Bogom in drugimi in s srečanja odšel prazen? Malo pred svojo smrtjo leta 1999 je Basil Hume, Westminstrski nadškof in kardinal, naznanil svojo željo. Ko so mu povedali, da ima raka v zadnjem stadiju, je povedal prijatelju škofu Johnu Crewliju, »če bi le… če bi le lahko začel vse znova, bi bil boljši menih, boljši opat, veliko boljši škof. Toda potem sem začel razmišljati, kako boljši, če lahko pridem pred Boga, ko bom umrl – ne da bi rekel hvala, ker sem bil tako dober menih, dober opat, dober škof, ampak raje, Bog, bodi milostljiv meni grešniku. In če pridem praznih rok, bom pripravljen sprejeti Božji dar.« Nemalo za tem je škof Hume umrl in evangelij o Farizeju in cestninarju so brali pri maši, da bi slavili njegovo življenje. Hume si je pridobil poseben pogled, ki mu je služil tako v življenju kakor tudi v smrti. Privzgojil si je način, kako se prikloniti pred Bogom. Iz te perspektive je lahko cenil in spoznal, da si Bog želi ponuditi odpuščanje in odrešenje tistim, ki imajo preprostost, da se lahko sklonijo nizko, da bi priznali svoje potrebe in zato sprejeli vsak dober dar iz ljubečih Božjih rok.
vir: www.celebration.com
prevedel: Bogdan Rus OFM
**********
Rešiti izgubljene
Celotno besedilo v pdf obliki
Ta evangelij v resnici ne govori o ponižnosti. Vem, da ste slišali mnogo pridig o tem odlomku. In ponižnost je seveda dobra stvar, zato evangelij lahko razumemo tudi tako. Vendar ta evangeljski odlomek govori o tem, kdo gre domov opravičen.
Pobliže si poglejmo osebe. Farizeja se prime slab glas, ker je ponosen. Toda pravzaprav govori resnico. Zato ga razumimo po njegovi besedi in predpostavimo, da se drži vseh zakonov in jih v službi Bogu še preseže.
Tudi cestninarja moramo vzeti dobesedno. Predpostavimo, da je v resnici grešnik. Zamislimo si tega pobiralca davkov, kako zmanjšuje dobiček, prijavlja do sedaj neznane davčne obveznike in poroča prijateljem.
Kakorkoli. Grešni pobiralec davkov je odšel domov opravičen, svetniški farizej pa ne. Kje je tu pravica? Kakšno opravičenje je to? Vse to vse vodi do resničnega pomena prilike. Prilika govori o opravičenju, ne o pravičnosti. Človeška pravičnost bo dala farizeju priznanje, cestninarja pa bo poslala v ječo.
Pravica pomeni, da je človek obravnavan prav; kazen ustreza zločinu in nagrada ustreza dosežku. Medtem ko opravičenje nekoga naredi pravičnega, tako kot tesar prilagodi ali celo združi deske. Deske nič ne naredijo za to, da bi bile prav naravnane. Vse naredi tesar. Na enak način niti farizej niti cestninar nimata nič s tem, da bi bila opravičena – Bog naredi vse.
To pa je farizejev problem. Z Bogom je hotel sodelovati kot enakovreden. Če bo naredil vse, kar Bog pričakuje, misli, ga bo ta prisiljen oceniti kot pravičnega. Ker je bil v srcu pravičen, je menil, da vsi odnosi temeljijo na pravičnosti.
Farizej nikoli ni začutil, da je prijateljstvo temelj osebnega odnosa. Nikoli se mu ni posvetilo, da so najpomembnejši medosebni stiki iznad obzorja zakonov. Ko se je poskušal opravičiti je prevzel Božjo službo opravičenja.
Cestninar je kljub svojim napakam ali celo zaradi njih spoznal, da se sam ne more opravičiti. Bil je predaleč – predaleč od Boga, predaleč od dobrega življenja. Niti se ni trudil opravičiti, pretvarjati, da mu je žal, ali obljubljati, da bo povrnil za svojo prevaro in spremenil svoja pota. Preprosto je rekel: »Bog, nisem dober. Usmili se me. Opraviči me.«
In Bog je bil vesel, da je lahko ustregel, ker je to tisto, kar Bog dela. Bog tudi ni pogojeval opravičenja s pokoro. Verjamem, da nas veliko pričakuje od cestninarja, da je šel domov tako zadovoljen, da je pol svojega premoženja dal revnim in prenehal goljufati. Pričakujemo, da bo šel naslednji teden v tempelj in rekel: »Gospod, sem nov človek. Ob sobotah grem v tempelj, dajem desetino in se postim. Enako kot farizej.«
Verjamem, da Bog opraviči in reši vsakega. Tudi tiste, ki si tega ne zaslužijo. Tudi tiste, ki nočejo biti rešeni. Se je izgubljena drahma začela vrteti, da bi jo našli? Ne, ker potem ne bi bila izgubljena. Je izgubljena ovca blejala, da bi bila najdena? Ne. Ker je hotela biti izgubljena, je zapustila čredo.
Jezus je prišel rešit izgubljene. Ne samo zaslužne-izgubljene, ne samo skesane-izgubljene. Preprosto: izgubljene.
vir: www.celebration.com
prevedel: Bogdan Rus OFM