Prvo berilo iz apostolskih del je polno glagolov. Pavel in Barnaba sta molila, se postila in ukazovala. Potovala sta. Oznanjala sta. Strast za sporočilo evangelija ju je spodbudila, da sta se pretegnila preko svojih zmožnosti. Postala sta bolj ljubeča, bolj neustrašna, bolj odločna. Ko sta razglašala dobro novico, sta sama postala dobra novica.
Knjiga razodetja obljublja prvim kristjanom, ki so bili utrujeni od vojskovanja, mir. Če bi bili zvesti v veri in prenašali težave z odločnostjo, bo obrisana vsaka solza; ne bo več žalosti in bolečin.
Sporočilo apostolskih del in razodetja je jasno: Pridno delaj. Bodi močan. Dosezi mir.
Pravijo, da je krščanstvo izgubilo svojo prvotno gorečnost, da smo postali mlačni in samozadovoljni, utrujeni in zdolgočaseni. Preteklo je dva tisoč let številnih stisk, kakor sta napovedala Pavel in Barnaba. Mir je težko najti. Pot je dolga in težka. Kaj lahko počnemo, medtem ko čakamo na Jezusovo vrnitev?
Danes nam Jezus v evangeliju daje novo zapoved. Zapoved, ki naj bi nas navdihovala in napolnjevala z novim elanom; zapoved, ki naj bi nas poglobila in razširila. Glasi se: Ljubite drug drugega! Ljubite drug drugega, kot sem vas jaz ljubil! Kako je Jezus ljubil? Hiter vpogled v prva poglavja Markovega evangelija nam pove nekaj o tem. Jezus je jedel z grešniki in zdravil ob sobotah. Pripovedoval je zgodbe. Izganjal je hude duhove. Šel je ven in se dotikal ljudi. Kršil je pravila. Preizkušal je stare predstave. Žaloval je. Šel je na samoten kraj in molil.
Ne moremo ljubiti kot Jezus, če ga ne poznamo. Poskusi prebrati najljubši evangeljski odlomek. Preberi ga spet in nato zapri oči. Z vsemi petimi čuti se vživi v dogajanje. Kaj čutiš? Hočem, da srečaš Jezusa v zgodbi. Ko se boš enkrat srečal z njim, boš z njim v odnosu. Sv. Ignacij, ustanovitelj jezuitov, je s tem načinom molitve skušal pomagati, da bi Jezus oživel in bil prisoten za vse, ki hrepenijo po njegovi bližini.
Spomnim se pepelnične srede pred 40. leti. Imela sem 16 let in sem bila zelo odklopljena. Kot študentka na dekliški katoliški šoli sem hodila k maši samo zato, ker bi slabo izgledalo, če ne bi šla. Krasna motivacija! Na srečo Bog piše ravno s krivimi črtami. Duhovnik McCarthy nas je povabil, da bi postali Kristusovi ambasadorji. To je zgledalo kot ošaben cilj, dokler nam ni postavil konkretnih nalog: nasmehniti se sosedu, pomagati prijatelju … Začela sem se odpirati, iskati načine, da bi bila z drugimi in za druge. Naslednje jutro sem šla k maši – tokrat je bila to moja lastna odločitev.
Kaj delamo medtem, ko čakamo Kristusa? Molimo in delujemo. Kot prvi kristjani se ljubimo med seboj, kot nas je Jezus ljubil. Čakamo v upanju na mir, ki nam ga obljublja knjiga razodetja.
Za mir se zdi, da prihaja tako počasi. Trenutki nasilja zameglijo naše upe. Lani decembra je svet pretresla smrt nedolžnih otrok in njihovih učiteljev v Newtownu. Pretreslo nas je do dna duše. Jokali in žalovali, vzdihovali smo.
Neko poročanje CNN-a ostaja kot vrezano v moje srce: oče ene izmed mladih žrtev izreka sožalje družini tistega, ki je streljal.
Mislim, da bi to naredil Jezus.

avtor: Karen Johnson
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani