Samo ljubezen traja večno

Pisma pravijo, da je Jezus hodil okrog in delal dobro. A z vseh strani se je zlo dvigovalo zoper njega. In prav na ta dan so ga ljudje poskušali ubiti.
Ob tem se nam zastavlja vprašanje: Če je Bog res Bog, zakaj dovoli zlo na svetu? Je slabo močnejše od dobrega? Je Bog dovolj močan, da nadzoruje zlo?
A vsa ta vprašanja kažejo na naše predsodke o moči. Boga poskušamo razumeti tako, da mu pripisujemo svoje lastnosti. Nekaj vemo, zato je Bog vseveden. Do neke mere smo dobri, zato je Bog sama dobrota. Imamo malo moči, zato je Bog vsemogočen.
A počasi! Kako moč spada v to skupino? Dobrota in znanje sta duhovna koncepta, moč je fizična sila. Samo zato, ker je moč nekaj, kar si želimo, ni nujno, da tudi Bog tako misli. Od kod nam ta ideja?
Iz Božje knjige. Konec koncev prva knjiga v Svetem pismu govori o tem, kako je Bog ustvaril nebo in zemljo. Sama moč! Božja ljubezen je omenjena pozneje, zato sprejmemo moč kot glavno Božjo lastnost in šele potem dodamu Bogu toliko ljubezni, kolikor je mogoče.
A Geneza ni bila napisana prva, Exodus je bil. Božje ljudstvo je najprej prepoznalo Boga kot ljubečo prisotnost, ki jih je peljala iz sužnosti v obljubljeno deželo. Šele potem so razmišljali: »To je isti Bog, ki je ustvaril vse, kar obstaja.« Boga so najprej spoznali kot ljubezen, šele potem so mu priznali toliko moči, kot se jim je zdelo potrebno.
Nova zaveza, ki kaže novo podobo Boga, ponovno naravna fokus na Božji podobi. Jezus prihaja kot dar ljubezni. Bog ne pride s silo na ta svet, ampak spoštljivo prosi Marijo za njeno sodelovanje. In ko Bog pride na svet po Sinu, se zemlja ne zatrese ob vsakem njegovem koraku. Ne zlomi nalomljenega trsa. Namesto bogatih kosil, je z izobčenci. Noče s silo uveljaviti, da bi ljudje sprejeli njegovo sporočilo, ampak spoštuje človekovo svobodo. Ne premaga svojih sovražnikov, ampak sprejme mučenje in usmrtitev. Zavrne uvodno skušnjavo, da bi kamne spremenil v kruh, in zadnjo skušnjavo, da bi premagal križ.
Teologi se sprašujejo, zakaj je življenje Božjega Sina teklo po tej čudni poti. Predvidevajo, da ker je Bog sama dobrota, ne bi povzročil tega, ker je vsemogočen, pa je preprosto dovolil, da se je zgodilo.
A spet je tu nerodna kombinacija duhovne dobrote in fizične moči. In Jezus se ni samo obnašal kot šibek, on je bil šibek. Če je torej Jezus Božji Sin, ali to pomeni, da Bog ni vsemogočen?
Nekateri teologi poskušajo zaobiti očitno Božjo nemoč tako, da pravijo, da je Bog omejil svojo moč, da lahko deluje človeška. Bog milostno zmanjša svoj vpliv, da dovoli človekovi volji pravo rast.
Kaj če preprosto sprejmemo, da Božji Sin ni bil močan, ampak smo mu to moč samo pripisali? Da je v resnici uporabljal prepričevanje namesto sile, da ga je njegova ponižnost povzdignila, da je trpel, namesto da bi se branil? Preprosto sprejmimo, da je to, kar je za nas človeška napaka, višek Božje popolnosti.
Ampak … Ali lahko živimo z nemočnim Bogom? Ali lahko častimo nemočno božanskost? Ali lahko molimo k nekomu, ki ne more ozdraviti raka? Lahko, če verjamemo v ljubezen. Duhovna energija, ki vabi, ne vodi, ki prepričuje, ne sili, ki ne odpravi zla, ampak ga preživi. Ljubezen, ki edina traja večno.

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani