Praznik sv. treh kraljev simbolno govori o Božjem razodetju ljudem. To je kompliciran odnos.
Ko je Mojzes vprašal Boga, kako mu je ime, je bil Bog presenečen. »Po imenu razlikujemo eno osebo od druge. Ker ni drugega Boga, ne potrebujem imena. Nikoli nisem razmišljal o tem. Preprosto sem, ki sem.«
A ime je šele začetek kompleksnega odnosa Bog – človek. Kako človek dela z božjim? Izraelci so verjeli, da mora vsak, ki vidi Boga iz obličja v obličje, umreti. Zato se je Bog Mojzesu prikazal pod drugo podobo – ne da bi ohranil svoj obraz, ampak da bi rešil Mojzesovo življenje.
Ko se je rimski bog Zeus prikazal v ognjeni streli, je tistega, ki ga je videl, spremenil v pepel. To se ni zgodilo zato, ker bi Zeus hotel ubijati svoje častilce. Tudi Bog noče pogubiti tistih, ki se mu približajo. Gre zato, da je Bog tako drugačen, tako prevladujoč, da njegova navzočnost izbriše vse, kar ni Božjega. Bog je kot moč tornada ali potresa. Ti pojavi nočejo povzročiti opustošenja – le so to, kar so. Kot plamen, ki použije veščo, ne da bi to hotel. Bog noče ustvariti vakuma, ko se pojavi. Preprosto se tako zgodi.
Kako potem Bog in ljudje sploh kdaj pridemo skupaj? Ljudje nimamo moči, da bi se lahko približali Bogu. Tako je edini prostor srečanja, če Bog nekako postane del našega človeškega sveta, če se na nek način materializira v času in prostoru. Edini način, da Bog varno pride v naš svet, je po ranljivem, šibkem človeku, ki je prevzel nase najhujšo človeško hudobo in je dovolil, da je so ga mučili in usmrtili. Smrtniki smo Bogu lahko pogledali v obraz le, ko je bil eden izmed nas, najnižji med nami.
Nietschze je Boga imenoval kos neprebavljenega mesa, zaradi katerega imamo vsi prebavne motnje.
A po Jezusu lahko sprejememo Boga v svoje telo. V svetem obhajilu poznamo Boga v materiji, kot molekularni sestav. To Božje razodetje njegovega pravega sebstva nam pokaže, da je Bog večji kot vsi predalčkii, v katere bi ga radi spravili.
To je velika prednost za nas, pa tudi prednost za Boga. Ker na nek način Bog postane Bog šele potem, ko ga nekdo pokliče Bog. Preden so ljudje to spoznali, je bil Bog sam, Bog ni bil nihče nikomur. Bog je samo bil.
Filozof Whitehead opisuje napredek v našem odnosu do svete, neimenovane Skrivnosti. Pravi, da Boga najprej izkusimo kot praznino. Bog nima vsebine, nima lastnosti, nima osebnosti. Ker ničesar ne vemo o Bogu in ne moremo upati, da bomo kdaj doumeli njegovo skrivnost, je vse, kar izkusimo, velika odsotnost. Potem nam Bog počasi razkriva dele svojega bistva in se zdi naš sovražnik. Bog vse ustvari, vse ohranja, vse ve, vse sodi in je dovolj močan, da nas uniči. Naša izkušnja človeške moči nam govori, da tako velika moč ne pomeni nič dobrega in nam ne more biti prijateljska. Šele ko začenjamo Boga bolje spoznavati, ko začnemo zaupati njegovim dobrim namenom, ki jih ima z nami, takrat si upamo o Bogu razmišljati kot o prijatelju. Počasi se zavemo, da je Božja moč usmerjena v naše lastno dobro. Zdaj izkusimo praznino kot Božjo odsotnost, ki na poseben način potrjuje Božjo prisotnost. Če Boga ne bi bilo, ne bi mogli občutiti njegove odsotnosti.
Prijatelj mora prenesti tisto, kar ga bistveno razlikuje od drugega. In naučiti se mora ljubiti neskončno razdaljo.

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani