Ko beremo evangeljske zgodbe o vstajenju, opazimo, da največkrat ne govorijo o tem, kar se je zgodilo z Jezusom, ampak večkrat o tem, kar se je zgodilo njegovim učencem.
Na primer: ko se je Jezus prikazal ženam, jim je povedal, naj pohitijo in povejo učencem, da so ga srečale. Mariji Magdaleni je ukazal, naj se ga ne dotika, ker še ni vzdignjen k Očetu. Takoj ko sta učenca prepoznala Jezusa v Emavsu, je izginil. Celo pri najbolj telesnem srečanju, ko je Tomaž zahteval, da bi se ga dotaknil, ni bistvo zgodbe v Jezusu, ampak v Tomažu in v nas – ljudeh, ki Jezusa nismo videli, a vendar verujemo.
Apostolska dela so nadaljevanje Lukovega evangelija. Če bi Luka mislil, da vstajenje govori o Jezusu, bi bolj natančno razložil, kako se je to zgodilo. Vendar govori o tem, kako je Cerkev, Kristusovo telo, preživela in rasla.
Seveda je vse to možno le zaradi vstajenja, a je glavni poudarek na tem, kako je Jezus v Cerkvi deloval naprej. Evangelisti ne ponujajo dokazov ali teologije, ampak nam pripovedujejo zgodbe. Kar pa za nas predstavlja problem, saj nam zgodbice o ozdravljenjih ali govorjenju v tujih jezikih ali pobegih iz ječe ne pomenijo veliko. Predstavljajmo si bolj moderne prizore vstajenja, da bomo to lažje podoživeli.
Jezusovo vstajenje je kot vesoljni pok, ki se širi štiri galaksije daleč v vsako smer. Veliki pok ni točka stvarjenja. Samo razloži vse drugo v vesolju.
Vstajenje je kot pok zamaška s šampanjca, ki povzroči, da se milijoni mehurčkov osvobodijo. Vstajenje je kot prve besede dojenčka, ki sprožijo doživljenjski val besed.
Jezusovo vstajenje je kot centralna eksplozija v središču zemlje, ki odmeva, dokler ne izbruhne na površini vulkana. Vstajenje je kot zarodek, ki postopoma zraste v človeka. Vstajenje je kot kapljica barve, ki obarva vso tekočino. Vstajenje je kot kapljica parfuma, ki so širi po atmosferi, dokler ni vsaka molekula zraka odišavljena. Vstajenje je kot gripa, ki se začne kot praskanje v grlu, dokler ne napade vsake celice v telesu.
Jezusovo vstajenje je pomembno samo po sebi; vrednost ima v sebi, tudi če ne bi nič sledilo za njim. Tako kot ima tudi zarodek vrednost, čeprav se nikoli ne rodi; ali kot je dragocena prva dojenčkova beseda, čeprav se nikoli ne nauči govoriti; ali kot je bil veliki pok neverjeten dogodek, čeprav bi takoj propadel. Nočem diskreditirati začetkov, ampak poudariti, kako pomembno je to, kar jim je sledilo.
Evolucije ni bilo konec, ko se je pojavil prvi organizem, evolucija še vedno traja. Zgodovine ni bilo konec s francosko revolucijo – zgodovina se še vedno piše. Vstajenje ni bilo zaključeno pred dva tisoč leti – Jezus še vedno vstaja od mrtvih.
Ker se je Jezus popolnoma potopil v človeškost, njegovo vstajenje ne bo končano, preden ne bomo vsi ljudje vstali. Ker je vsak delček stvari narejen iz enake snovi kot Jezus, bo njegovo vstajenje popolno šele, ko bo vstala poslednja molekula stvari. To je bil prvotni namen Božjega stvarjenja.
To je končni namen Božje previdnosti.

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani