Stara zaveza je bila napisana predvsem zato, da bi razložila, kako je krščanska vera izpolnitev judovske religije.
Jezus je bil Jud, prav tako vsi njegovi učenci in prijatelji. Vsi so upoštevali judovska pravila in zakone. Niso imeli namena začeti novo vero. Mislili so, da so zvesti tradiciji, če sledijo prepričanjem te vere.
Judje so verjeli v enega Boga in pričakovali prihod mesija in Božjega kraljestva na zemlji. Jezus je rekel, da govori v imenu tega Boga in da je Božje kraljestvo že tu. Jezus je bil znamenje in dokaz tega kraljestva.
Idealno bi bilo, da bi vsi Judje sprejeli Jezusa kot pričakovanega mesija in prisotnost Božjega kraljestva. Idealno bi bilo, da bi se judovska vera počasi in gladko, brez zapletov, spremenila v novo obliko in postala judovsko krščanstvo.
Kot vemo, se to ni zgodilo. Tradicionalni Judje so se borili za ohranitev svojih starih prepričanj, kristjani pa so jih skušali vpeljati v polnejše razumevanje njihove vere. Obe strani sta se borili za resnico, dokler kristjani niso sami zapustili (ali bili pregnani iz) judovske vere. Potem ko so se resnično ločili eni od drugih, so se morali ločiti tudi v običajih.
Največji judovski ritual je bil darovanje. Judovski templji so bili vsak dan polni krvi, masti in dima. Darovati živali je bil izraz češčenja. Čeprav so preroki svarili, da daritev ni nadomestilo za izpolnjevanje Božje volje, je daritev ostala telesna vez z duhovnim Bogom.
Pismo Hebrejcem govori o tem. Pravi, da je Jezus ponovno zavrnil žrtvovanje. Jezus je namreč rekel, da je namesto žrtvovanja Bogu prišel izpolnit Božjo voljo.
Seveda so si Judje vedno prizadevali za izpolnitev Božje volje. To je bil celoten smisel tore. Božja volja je za Jude dobila še večji pomen, ko so bili izgnani iz Babilona in niso mogli žrtvovati v templju. Ko niso mogli v tempelj, so se zbrali v sinagogi, da bi preučevali toro.
Ko je prišel Jezus, so Judje tako po zgodovinskih dejstvih kot po verski praksi že nadomeščali žrtvovanje z izpolnjevanjem Božje volje. Tudi tu bi lahko brez težav prešli iz stare vere v novo. A pismo Hebrejcem izpostavi neobvladljivo težavo. Ponovi Jezusove besede: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil.«
Judje so se morda odvadili od žrtvovanja živali, a niso mogli sprejeti Jezusove – človeške – daritve. Žrtvovanje bi nadomestili z izvrševanjem Božje volje, a Božje volje, kot jim jo je razodevala tora, ne razlage tore, kot jo je živel ta domišljavi prerok.
Pismo Hebrejcem sprejema razkol med judovstvom in krščanstvom z besedami: »Jezus prvo torej odpravlja, da bi postavil drugo.« Božja volja nadomešča žrtvovanje, Kristusova daritev pa nadomešča živalsko daritev.
A celo v krščanstvu je žrtvovanje ambiavalentno. Še vedno darujemo male žrtvice, namesto da bi izvrševali Božjo voljo. Božja beseda bi danes zvenela takole: »Nočem, da se odpoveduješ čokoladi ali gledanju televizije, nočem, da mi žrtvuješ delce svojega življenja – hočem tvoje življenje. Nočem verskih praks, ki te varujejo pred neposrednim stikom z menoj. Hočem te takega, kot sem te ustvaril – golega.«

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani