Gospod, pomnoži nam vero!
Celotno besedilo v pdf obliki

Zgodba govori o možu, ki je padel v prepad. Na polovici prepada mu uspe in zgrabi vejo drevesa. Tako binglja na veji in se ne more dvigniti, vedoč, da bo gotovo umrl, če spusti vejo. Nenadoma dobi idejo. Pogleda v nebo in zakliče: »Je kdo tam gor?« Iz nebes se oglasi: »Seveda, tukaj sem. Jaz sem Gospod. Ali veruješ vame?« Mož zakliče nazaj: »Seveda, Gospod, verujem vate. Resnično verujem. Prosim te, pomagaj mi.« Gospod reče: »Dobro! Če res veruješ vame se ti ni treba ničesar bati. Rešil te bom. Sedaj pa spusti vejo.« Mož pomisli za trenutek in zakliče nazaj. »Je še kdo drug tam gor?«

Je mož v zgodbi veren? Seveda je. Verjame da Bog obstaja. Veruje v moč molitve. Verjame, da mu Bog lahko pomaga in ga reši iz njegovega položaja. In Veruje v Boga. Toda ali resnično veruje, kot pravi, zakaj torej ne veruje Gospodovi besedi? Zakaj ne spusti veje, ki je njegova vez z življenjem? Ali ga Gospod ne more rešiti? Mnogi izmed nas se smejejo tej zgodbi, ker v njej prepoznamo sebe. Verujemo v Boga, toda ko postane težko in stvari ne grejo, kot smo mislili vzamemo stvari v svoje roke ali pa poiščemo pomoč kje drugje. Verujemo, a imamo malo vere.

Tudi apostoli so imeli malo vere. Verujejo v Jezusa in mu sledijo a ko se v Getsemaniju približajo vojaki ga zapustijo in zbežijo. So ljudje z malo vere. Velika razlika med nami in apostoli pa je v tem, da mi pogosto sebe vidimo kot tiste, ki dobro živijo vero, apostoli sami sebe vidijo kot ljudi s pomanjkljivo vero. Vedo, da njihovi veri nekaj manjka. Zato v današnjem evangeljskem odlomu pridejo k Jezusu in rečejo: »Gospod, pomnoži nam vero!« Kot pravi pregovor: Norec je tisti, ki ne ve niti tega, da ne ve. Toda tisti, ki ne ve, pa ve, da ne ve, je moder. Apostoli vedo, da njihova vera ne ustreza. Zato naredijo nekaj, da bi svojo vero izboljšali. Kakšna korake smo naredili v zadnjem letu,da bi razvili našo vero? Koliko duhovnih vaj, seminarjev ali bibličnih tečajev smo obiskali? Koliko knjig smo prebrali? To so načini po katerih Gospod krepi našo vero.

Jezusov odgovor na vprašanje Apostolov je prilika o nekoristnem služabniku, ki se vrne z oranja polja in takoj gre ter pripravi večerjo za svojega gospoda ter počaka, dokler on jé. Šele po tem, ko je gospodar popolnoma zadovoljen dovoli služabniku, da lahko poteši svoje potrebe po hrani in počitku. Kako ta prilika odgovarja na vprašanje apostolov po poživitvi vere. Če imamo zrelo vero, pravi Jezus, bomo na prvo mesto v svojem življenju postavili Gospodovo voljo in ugodje. Če imamo vero ne bomo godrnjali, da smo že cel dan delali za Gospoda, sedaj smo pa utrujeni in naj kar Bog sedaj poskrbi za naše potrebe. Raje bomo pozabili nase in delali do smrti v Božji službi vedoč, da nam bo Gospod prišel na pomoč ko in kakor se mu bo zdelo prav.

Vera za mojo osvoboditev ni vera v Boga Naj bom osvobojen ali ne, vera pomeni, da verjamem, da me Bog ljubi in skrbi zame. To je napaka mladeniča, ki je ujet nad prepadom. Ima vero v svojo lastno osvoboditev, ne pa v neskončno Božjo moč in njegovo neizčrpno ljubezen do njega. Božja brezpogojna ljubezen do nas zahteva le pravi odgovor, brezpogojno ljubezen in služenje Bogu. Mnogo Kristjanov danes meni, da je prava vera v tem, da smo sposobni sprejemati čudeže od Boga. Resnica, ki nam jo današnji evangelij kaže je v tem, da zrela vera ni sestavljena iz tega, kako Gospod odgovarja na naše nujne potrebe ampak iz tega, kako smo pripravljeni mi služiti Bogu brezpogojno, ne da bi skrbeli za izgubo. Danes se pridružimo Apostolom, ki prosijo Gospoda, naj nam pomnoži vero.

vir: www.munachi.com
prevedel br. Bogdan Rus

*********

Imej vero!
Celotno besedilo v pdf obliki

Zdravnik in krščanski znanstvenik Stephen Paget je rekel, da v življenju vsakega človeka pride čas, ko bo zaigral igro kart z vero. (The Faith and Works of Christian Science, Macmillan, New York, 1909).
To je najstarejša izmed vseh iger. Ti in vera si sedita nasproti, vsak na svoji strani zelene zemeljske mize, in si gledata v oči. Po pravilih ti začneš prvi. Sediš in gledaš čez mizo, vendar ne vidiš njenih kart. Toda tvoje karte so dobre: imaš negotovo krutost narave, grešnost človeštva, zlo pijače, nečistost, bolezen in bedo nezaposlenih.
Ko mečeš karto za karto v upanju, da boš prebudil in končno zlomil njeno obrambo, vera ostaja mirna. Vržeš karto naravnega razdejanja, kot je potres na Haitiju, izbruh vulkana v Islandiji, cunami v Indoneziji – ona niti ne trene. Vržeš karto, ki razkrije smrt civilov v vojni, zlorabo nedolžnih, bedo ostarelih – ona je nepremakljiva.
Igra se nadaljuje. Imaš vse šibkejše karte in opaziš, da so njene karte vse močnejše. V rokah ima karte, ki jih ne boš nikoli premagal. Je zelo zrela in izkušena igralka. Pazi, da ohraniš svoj značaj skozi vso igro, in vedi, da ne igraš za denar, ampak za ljubezen.
Čeprav je to neobičajen način govorjenja o veri, pa Pagejev opis obuja resnico, da je vera lahko neprestani partner v vseh življenjskih okoliščinah. S svoje strani smo pripravljeni sprejeti njeno spremstvo, vodstvo in moč.
Habakuk se je te lekcije učil sredi velike stiske. Kot drugi preroki je tudi on posredoval za ljudstvo v časih, ki so preizkušali vero ljudstva. Ker je bila politična prihodnost Izraelcev tolikokrat postavljena na kocko, so le-ti iskali odgovore v zavezah s tujci, močnejšimi in večjimi vojskami in v najrazličnejših pogajalskih tehnikah. Zdelo se je, da je to edini način, ki bo ohranil njihovo obrambo. Kakorkoli nepraktično se je to zdelo, pa so preroki, vključno s Habakukom, neprestano spodbujali svoje sodobnike k poglobljeni in bolj resnični veri. V zagotovilo svojim poslušalcem, da jih Bog ne bo zapustil, je obljubil svojim poslušalcem: »[…]pravični pa bo v svoji veri žível« (v. 4).

Pavel v 2. pisma Timoteju spominja, da je vera Božji dar. Kot vsak dober dar, mora biti tudi vera nezakrita, da bi lahko govorila vsaki človeški potrebi in okoliščini. Vera mora biti tudi zamejena, ravno tako, kakor človek zameji ogenj, da se ne bi razširil. Brez pazljivega neprestanega stremljenja je vera v nevarnosti, da bo postala čuden kraj, ki ga obiščemo le v trenutkih obupa. Ob previdnem stremljenju vera postane način življenja v edinosti z Bogom. Ta edino nam da moč in upanje, ki ga potrebujemo, da bi prepoznali blagoslove življenja in da bi uspeli v boju z milostjo.

To pa je kvaliteta, ki jo Jezus v Lukovem evangeliju priporoča svojim učencem. Dlje kot ostajajo v Jezusovi družbi, bolj začenjajo razumevati razvejanost pripadnosti njemu. Ob tem, ko postaja pot za Jezusom vse težja, se začnejo zavedati, da nimajo moči, s katerimi bi odgovorili na te izzive. Ko Jezusu razkrijejo svojo zaskrbljenost, jim ne da tečaja iz reševanj konfliktov ali praktičnih napotkov, kako rešiti in vrednotiti izzive. Jezus svoje povabi, da bi vzgajali seme vere, ki je v njih začelo rasti. Kakšnekoli karte življenja držijo v rokah ali kakšnekoli roke stiskajo k svojim prsim, jih bo vera usposobila in okrepila, da bi živeli, ljubili, služili ubogim, pričali za resnico, ne glede na ceno, in delali za enakopravnost in pravico za vse ljudi.

Vera sedaj ohranja Jezusove učence. Kakšno srečo imate vi v življenju? Ali ste obteženi z dolgovi? Ste osamljeni? Ste izgubili ljubljeno osebo? Ste brez službe? Brez doma? Kakršnekoli karte imate v rokah, vera vas drži še trdneje. In Bog, ki vse vidi, ki vse ve, ki vse ljubi, je blizu kot utrip našega srca.

vir: www.celebration.com
prevedel: Bogdan Rus OFM