Priti domov

Vnebovzetje je Jezusova vrnitev domov, v nebesa. To bi nam pomenilo veliko več, če bi vedeli, kakšna nebesa so. Vendar nam svetopisemski opisi zlatih ulic in bisernih vrat ne pripomorejo dosti k temu. Prav tako nas ne prepriča knjiga razodetja, ki pravi, da so nebesa velika za polovico Amerike in visoka 300 metrov.
Zato si moramo nebesa predstavljati s pomočjo nam znanih stvari. Ker sv. Avguštin govori o »prazniku nebes«, si prikličimo v spomin svojo izkušnjo vrnitve domov. Recimo s počitnic v Evropi.
Naveličali ste se rutine ameriškega življenja srednjega razreda. Dovolj McDonaldsove hrane. Privoščiti si želite pravo francosko kuhinjo. Dovolj prenočevanja v motelih, pojdimo raje v star angleški gradič.
Obisk Evrope vam je odprl oči. Nenadoma cenite udobje starih ameriških avtomobilov, ker veste, kako se je stiskati v tujih mini avtih. Ker ste preživeli prometno konico v Rimu, pogrešate ameriški način vožnje in prometa. Veste, kaj je resnični strah, saj ste obtičali v dvigalu nekje v Grčiji – sredi noči.
Tako je morda Jezus razmišljal v srečnih nebesih: »Tu se ne dogaja prav dosti – ista stara, dolgočasna božanska sreča – dan na dan. Zakaj je ne bi preizkusil v zalednju stvarstva?« Ljudje so bili narejeni po njegovi podobi, bilo bi zanimivo pogledati, koliko so se približali svojemu modelu.
Življenje na zemlji je Jezusa naučilo, da je teže, kot izgleda od daleč; da je težko delati dobro; da kritične odločitve povzročajo strah; da ljubezen ne rodi vedno ljubezni; da bližina smrti vse relativizira; da so drugi ljudje lahko pravi pekel.
Skrajni čas, da je pohitel nazaj k preprostemu veselju v nebesih!
A Jezus ni prišel na svet kot obiskovalec, da bi videl, kako je na zemlji. Jezus je prišel kot popravljalec, da bi spremenil, kako je na zemlji. Ker je poznal zgodovino človeškega nasilja, je vedel, da bo to povzročilo spopade.
Marsikateri mlad Američan je sledil svojim sanjam in se šel borit za svojo domovino, premagovat sovražnike in zavarovat svet, kot pravijo politični slogani. A dlje kot so ti fantje od doma, manj romantično postane vse skupaj: vsakodnevna rutina vojaškega življenja, stroga disciplina in nerazumljiva pravila, prepiri zaradi različnih okolij, iz katerih prihajajo.
Jezus je podcenjeval ta boj. Presenečen je bil nad tem, koliko nasprotnikov se je pojavilo in kako ognjeviti in nasilni so bili pri izpolnjevanju svojih ciljev. Pričakoval je grobost s strani sovražnikov, a presenečen je bil nad zlom, ki ga je srečal na najbolj nenavadnih mestih: v svoji družini, v svoji vasi, pri verskih voditeljih – celo pri najbližjih prijateljih.
A čeprav je bil boj težak, je zavzemal le manjši del življenja, ki traja večno. Čeprav je Jezus zapustil bojno polje, nam je po vsem svetu zapustil tudi oporišča Očetovega kraljestva. Porazil je sovražnika, treba je bilo samo še počistiti za njim, kar naj bi dokončala Cerkev.
Vsak od nas po svoje živi Jezusovo življenje. Pavel nam je povedal, da imamo dvojno državljanstvo v nebesih in na zemlji. Tu poskušamo ustvariti dom, a vemo, da smo samo obiskovalci. In čeprav se do zadnjega diha borimo proti smrti, potihem hrepenimo po svojem pravem domu, ki je mnogo večji od Amerike, ki se razteza preko tisoče kilometrov.

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani