Oče gre vsak dan ven v upanju, da bi videl izguljenega sina, kako se vrača. Danes, njegove oči tega skoraj ne morejo verjeti, se njegove sanje izpolnjujejo. Lahko si predstavljamo, kaj oče ob tem razmišlja:
»Približuje se. Moram urediti svoje misli, pripraviti odgovor, izreči prave besede …«
A v resnici si misli: »Vseeno mi je, zakaj je prišel nazaj, ali kako dolgo bo ostal ali kaj si misli o meni. Samo objeti hočem svojega sina.«
Ko nas nekdo zapusti in gre k tistemu, ki ga ima raje, nas obhajajo mešani občutki. Najprej obsojamo izdajalca, da je muhast, plitev in neumen, ker ne ceni naše prave vrednosti. Naslednja misel pa je skrb o naši pravi vrednosti, o tem, kam ta odnos vodi.
Če nismo prepričani vase ali v svojega izgubljenega sopotnika, morda niti ne vemo, ali nam je bilo bolje z njim ali brez njega. Če ga imamo radi, je izguba usodna.
Zdaj si predstavljajte vihar v glavi in srcu sina. On je tisti, ki se moti, ne oče. On je tisti, ki je odšel, ne oče. On je tisti, ki bo moral pojasniti, zakaj se vrača domov; on je tisti, ki mora upravičiti svoj obstoj.
V svoj zagovor pojasni: »Moral sem zapustiti dom, da bi se našel. Moral sem v širni svet …«
A v resnici: »Hotel sem se otresti odgovornosti in početi, kar se mi zljubi. Zdaj vem, da je bila to napaka. Kriv sem, ker sem zavrgel očetovo ljubezen. Prosil bom odpuščanja … in upal.«
Ko nekoga zapustimo zaradi nekoga, ki se nam zdi privlačnejši, se počutimo negotovo. Odleže nam, ker smo zapustili negotovosti starega odnosa, obenem pa nas je strah prihodnosti. Prav mogoče je, da ne bomo cenjeni zaradi tega, kar smo. In če se naša nova avantura konča kot polomija, si bomo morali nekeko opomoči. Bomo lahko preboleli izgubo in šli naprej? Bomo krivili svojega novega prijatelja? Se bomo odpovedali vsem odnosom? Ali bomo pogoltnili svoj ponos in se trudili, da bi bili sprejeti pod novimi pogoji v stari situaciji?
Končno si oče in sin zreta v obraz. Sin začne pojasnjevati, oče ga prekine. Nekaterih stvari ne moremo upravičiti. Določenega prostora med dvema osebama ne moremo premostiti razen z vzajemnim sprejemanjem. Ali odpustimo in sprejmemo odpuščanje ali pa ne. Odločimo se, da ljubimo, ali pa ne.
Praznovanje se začne in veselje vstopi v resno delo starejšega sina. Ko so mu povedali, da se je njegov malopridni potepuški brat vrnil in da bodo zato pripravili praznovanje, si lahko predstavljamo njegovo žalost. Ostal je zvest, delal je na kmetiji, ni zapravljal očetovega imetja in svojih moči za lahkomiselnost.
Ve, da je pošten, iskren, priden in zaslužen. Zdi se mu, da je življenje več od tega, kar pozna. Prav tako se mu zdi, da je sreča znamenje prave dobrote – a srečo je težko najti v kmečki umazaniji.
Starejši sin okleva med tem, kar ve, in tem, kar sluti. Omahuje med preteklostjo in prihodnostjo. Ne vemo, če se je na koncu odločil za praznovanje z očetom in mlajšim bratom.
Vemo pa, da je prostor med golim obstojem in stvarnim življenjem, ki ga lahko premosti le jasna odločitev.

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani