Soočeni z realnostjo

Božji Duh je Jezusa odpeljal v divjino. Da bi ga ločil od vsega, zaradi česar smo raztreseni, da bi dobil njegovo polno pozornost, da bi ga soočil z bistvom življenja. Da bi se odločil, za kaj bo živel; da bi ga skušal, če spremeni to, kar je, v to, kar bi on želel.
Prva skušnjava je bila spremeniti kamne v kruh. To zveni razumno – če gledamo na realnost s svojega stališča. Kruh je uporabnejši in okusnejši kot kamni. A če smo bolj grobo realni, imajo kamni ravno toliko pravice, da obstajajo, kot kruh. Jezus se je odločil, da Božje kraljestvo zapusti prav tako, kot ga je prejel.
Kaj pa mi? Ali se ukvarjamo s stvarmi takimi, kot so, ali jih poskušamo spremeniti v nekaj drugega? V realnem svetu to lahko naredimo tako, da zamenjamo službo, dom ali ljubimca. V svojih glavah pa to naredimo tako, da se prepričamo, da je ta slaba služba pravzaprav dobra, ta razmajana hiša udobna, ta plehki umirajoči odnos poživljajoč.
Vedno smo v skušnjavi, da bi realnost prilagodili svojim željam ali zmožnostim. Pogosto nam to nekaj časa tudi uspeva. A na koncu vedno zmaga realnost: ki je taka, kot je. Če pa kruto realnost umestimo širše, v Božjo previdnost, postane več kot to, kar je, in tako, obvladljiva pod svojimi pogoji, ne potrebuje, da si jo sami prikrojimo.
Druga skušnjava je bila prevzeti oblast nad vsemi narodi. Še huje, ta oblast je prišla od hudiča in je zahtevala njegovo češčenje.
Toda Bog je že imel oblast nad vsem. Jezus se je že odrekel oblasti, do katere je imel pravico in ki mu je bila dana od Boga. Zakaj bi zdaj želel neko psevdo oblast šibkejšega?
Jezus ve, da prava moč ne izvira iz moči same, ampak iz vere: ta zmore prepričati ljudi, jih pritegniti k poslušnosti, dobroti, pristnim odnosom. Jezus ni prišel, da bi vladal, ampak da bi mu vladali. Prišel je, da bi služil, ne da bi mu služili. Jezus je vedel, da ne tako, da bo vladal, ampak da bo le v službi svojim sestram in bratom pritegnil vse k sebi. Ni potreboval pomoči hudiča, ne sporazuma z zlom, ne politične oblasti. Jezus je potreboval le Očetovo ljubezen.
Kaj pa mi? Komu smo se pripravljeni prikloniti, da bi imeli oblast na svojem majhnem koščku sveta? Morda bi za napredovanje v službi podlegli osvajanju šefa. Morda si širimo ozemlje tako, da ponižujemo sodelavce. A kaj smo pridobili za ceno svoje poštenosti?
Zadnja skušnjava je bila prisiliti Boga, da bi ga rešil pred neumno, dramatično potezo, kot je skok preko skal. Na prvi pogled je to nevsakdanja skušnjava. Z njo ničesar ne pridobimo, razen sumljivega zadovoljstva, da smo izsilili Boga, ko smo ga preizkušali.
Kaj pa mi? Kako gotovi smo v svojem odnosu z Bogom in drug z drugim? Ko smo v skrbeh za svojo prihodnost in potrebujemo neko gotovost, ali takrat vemo, da je preizkušati nekoga znak nezaupanja? Če nekomu res zaupamo, si ga ne želimo preizkusiti, da dokaže svojo zvestobo. Pripeljati odnose do roba je najstniško početje.
Še bolj, če so ti naši preizkusi namenjeni Bogu.

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani