»Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Osupnili so namreč on in vsi, ki so bili z njim …«
Čeprav danes ribištvo ni tako pogost poklic, kot je bil nekdaj, pa je »loviti ljudi« zalo razvejana znanstvena veda. Znana pod imenom oglaševanje, je ta zvrst umetnosti oblikovana tako, da lovi potrošnike in jim vzame denar, čas in energijo. Ko so kupci enkrat ujeti, služijo namenu oglaševalca. Vsi so v isti mreži.
V današnjih berilih Izaija, Peter in Pavel kažejo moralne lastnosti, ki jih mora imeti »ribič ljudi«. Ti modri možje padejo na kolena ob srečanju z Božjim. Izaija, Peter in Pavel lovijo ljudi, ker je Bog najprej ujel njih. Božja luč pokaže njihovo nevrednost, in tako se tudi obzovejo. »Gorje mi, izgubljen sem, « vzklikne Izaija. »Jaz sem mož nečistih ustnic.« V daljši različici današnjega drugega branja Pavel govori, da »zadnji izmed apostolov« in »nevreden«. Peter reče Jezusu, naj ga pusti, saj je grešen človek.
Danes je skromnost nepriljubljena lastnost, a če hočeš, da te ujame Bog, ali da greš ti lovit Zanj, je zavedanje svoje nevrednosti ključnega pomena. Pred prav vsakim obhajilom priznamo svojo nevrednost in vendar smo le trenutek za tem pripravljeni, da ga sprejmemo. Naši modri predniki so vedeli, kako pomembna je ponižnost. Vedeli so tudi, da nevrednost postane vrednost s pomočjo Božje milosti.
Čudno pravzaprav, da nas prava skromnost – ki bi nas na prvi pogled lahko stala pomembne službe – pravzaprav pripravi, da postanem ribiči ljudi. Ko Izaija prizna svojo nevrednost, so njegove nečiste ustnice očiščene, njegova krivda in greh sta izbrisana. Ko je Peter na kolenih, je pripravljen, da lovi ljudi. Sveti Pavel to najlepše pove: »Po Božji milosti sem, kdor sem.«
Današnja berila nas vabijo, da postanemo oglas za Boga. Za razliko od bleščečih oglasov, ki so povsod, mi sijemo od znotraj. Izpraznjeni zaradi naše nevrednosti, postanemo vredni. Naša svetlost nima ničesar skupnega z barvo ali obliko, denarjem ali močjo. Naša odrešenjska zgodovina, naše potovanje z Bogom privlači druge. To je naš klic.

Peter je pustil vse in šel z Jezusom. Tudi mi naredimo tako. Odnos z Bogom ni rezerviran za preroke in svetnike. Bog želi biti povezan z vsakim izmed nas. Naše zgodbe morda niso tako dramatične kot te, o katerih smo brali danes, a vsak izmed nas ima svojo zgodovino odrešenja. Ali smo pozorni, kako Bog deluje v našem življenju? Ali prepoznamo svojo nevrednost in tako postanemo vredni?
Nedavno mi je po kratki bolezni umrl ljubljeni stric. Ko se njegova hči Melanie počuti zelo samo, prosi Boga za znamenje, da je njen oče še z njo. Prepogosto, da bi bilo to samo naključje, se po tej njeni prošnji na nebu pojavlja mavrica. Kako nežen je naš Bog! Kako močan v svojem hrepenenju, da bi komuniciral z nami!
Ko smo enkrat ujeti in govorimo z Bogom, smo poklicani, da smo priče, da smo oglas. Naš odgovor mora razjasniti, jasno in odločno. Štiri besede zadoščajo: »Tukaj sem. Pošlji mene.«

avtor: Karen Johnson
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani