Ko molimo (p. James Smith)

Jezus nam naroča, naj ves čas molimo, da bomo na koncu varni. Tega pa ne moremo storiti, če Bog prej ne zasadi molitve v naše srce. Molitev ima opraviti z Bogom in z njim nismo niti na istem planetu, kaj šele na enaki valovni dolžini.

Torej ni zgolj vljudnost, če rečemo, da ima Bog prvo besedo pri molitvi. Resnica je mnogo globlje, odgovor je v srčiki našega odnosa. Odvisni smo od Boga, a Bog ni odvisen od nas. Bog ni predmet naših misli. Bog sploh ni predmet. Pomislimo na različne predmete: mačka, stol, drevo, prijatelj, Boga. A takoj, ko nekdo reče Bog, smo šli za besedo predaleč. Bog ni nikoli predmet – Bog je vedno osebek. Bog ni predmet naše molitve, ampak njen osebek.

Zdaj vemo, zakaj mora Bog začeti našo molitev. Bog, neskončni predmet, ki se mu ne moremo približati, komunicira z nami, ustvarjenimi osebki. Bog govori, mi poslušamo. In morda odgovorimo.

Nalagam vam to težko teološko nalogo, da se ne postavljamo pred Boga; saj niti ne vemo, kdo vodi molitev, ki se bo morda vršila. Zatopimo se v kompleksnost molitve, ne da bi bili po njej hvaležni, ne zato, d bi nas ponižala, ampak da bi cenili veličino tega, kar se zdi preprosto dejanje zmoliti kratko molitev.

Ko molimo, ne vsipamo beseda proti nebeškim vratom v upanju, da bomo prišli skozi. Ko molimo, na poskušamo Bogu povedati nečesa, česar še ne ve; ne poskušamo spremeniti njegovega mišljenja, niti si ne prizadevamo spremeniti svojega mišljenja, da bi bilo kot Božje. Molimo tako, da preprosto dvignemo slušalko, ko nas Bog kliče.

Za razumevanje te fraze potrebujemo nekaj domišljije. Predstavljajte si, da ste zbrani pri nebeškem prestolu, ne da se mu bližate. Predstavljajte si, da čakate, da bo Bog spregovoril, ne da si izmišljujete, kako bi začeli pogovor. Predstavljajte si, da ste v strahu in brez besed v Božji navzočnosti.

Bog je predmet, igralec v molitvi. Bog je v svojem bistvu odnos treh oseb, zato vsakemu izmed nas govori osebno. Bog nima splošne molitve, za vse namene. Molitev vsakogar izmed nas nagovori poimensko. Navadno je to prijateljsko ime, ker je naš najboljši odnos z Bogom ljubezen v prijateljstvu.

Bog mi navadno reče Jim. Včasih me bolj uradno kliče James Theodore. Zelo poredko me Bog zgrabi za ovratnik, me strese in okrega: »James Theodore Joseph Smith, poslušaj! Za tvoje življenje gre!«

Navadno Bog živi z nami na zelo nevsiljiv način. Včasih v vrsti pri blagajni vidimo mamo, kako se smeji svojemu otroku. Mislimo si: »Kako lepo!« In še naprej listamo tabloide. Toda sem in tja kdaj Bog zadoni: »Bodi pozoren! Ta nasmeh ljubezni je namenjen tudi tebi, ki te sploh ne pozna; sega do neba in premika zvezde; doseže celo moje srce. Poglej, kakšne čudovite ljubezni si deležen!«

Ne moremo izsiliti teh trenutkov, ne moremo proizvesti ekstaze. Vse, kar lahko storimo, je, da smo pripravljeni. Neki svetnik je rekel, da bi morali živeti svoje življenje v stalni pripravljenosti, tako kot pričakujemo klic otroka ali zakonca ali zdravnika. Ne moremo sami poklicati, ne moremo prisiliti telefona, da pozvoni. Vse, kar lahko naredimo, je, da smo pripravljeni.

Kot je rekel Hamlet: »Pripravljen biti, to je vse.«