Vera v vstajanje
Celotno besedilo v pdf obliki
Nekega tujega misionarja v Afriki so zadolžili, da je novo zavezo prevedel v domač jezik. V dobri veri je to videl kot priložnost za posodobitev nove zaveze, da ne bi prenesel Afričanom, kar se mu je zdelo v svetopisemskem pogledu na svet »zastarelo in praznoverno«. Zato se je odločil, da bo iz prevoda odstranil vsako omembo duhovnih bitij, razen Boga in Svetega Duha. Menil je, da zli duhovi in angeli nimajo mesta v današnjem svetu. Afriški duhovnik, ki je delal z njim, ga je poskušal prepričati, da je duhovno del in delež svetopisemskega in afriškega pogleda na svet, zato se ga ne sme vreči ven, toda ni ga poslušal. Neko nedeljo je ta misijonar odšel maševat v svojo najbolj priljubljeno krščansko skupnost in ravno pred njegovimi očmi se je ena izmed njegovih »najboljših« spreobrnjenk začela obnašati nenavadno. Začela se nenadzorovano majati po ritmu bobnov in se je ustavila le, ko se je glasba ustavila. Mlada ženska je bila vidno osramočena zaradi tega dogajanja, pri čemer se je zaman trudila, da bi bila pri miru. Vsi v skupnosti so razumeli, da je to obnašanje prvi znak obsedenosti.
Po maši so ljudje pripeljali mlado dekle k duhovniku in rekli: »Oče, kaj naj storimo?« Duhovnik, ki je bil pretresen, je segel v žep in našel škatlico aspirinov. »Dajte ji!« je rekel. »In obvestite me, kako se bo počutila po nekaj dneh.« V misijonsko hišo se je vrnil dobesedno bolan in ni mogel jesti, saj je poskušal podoživeti to izkušnjo. Vedel je, da jo bodo pripeljali nazaj k njemu po nekaj dneh v slabšem stanju. Oči se mu odprle in kot goreč križar, ki je hotel Afričane spreobrniti od »praznoverja«, je spoznal, da je on bolj kot oni potreben spreobrnjenja.
Kot ta misijonar veliko ljudi danes meni, da je moderen kristjan tisti, ki odmeče s svojega krščanstva vse duhovno. Toda ti ljudje ne vedo, da to sploh ni moderno. Tudi v Jezusovem času so bili ljudje, ki niso verjeli v duhove, angele in vstajenje mrtvih. Ti ljudje, ki so pripadali posebni verski in politični ideologiji, so se imenovali Saduceji. V današnjem evangeljskem odlomu so Saduceji prišli k Jezusu in so mu poskušali dokazati, kako absurdno je za razumnega človeka, da verjame v vstajanje. Izmislili so si zgodbo sedmih bratov, ki so bili eden za drugim poročeni z isto ženo in so Jezusa vprašali: »Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« (Lk 20,33) Jezus je odgovoril, da je nemogoče razumeti življenje po vstajenju v okvirih in z merili sedanjega življenja, ker v prihodnjem življenju ne bo potrebe, da bi se poročali.
Bodimo pozorni na to, da je težava Saducejev v tem, kako stvari izgledajo po vstajenju, medtem ko Jezus odgovarja na vprašanje, zakaj. Vstajenje je zato, ker je Bog Bog živih. Bog nas je ustvaril za življenje in ne za dokončno uničenje. Bog nas ne pihne v življenje kot mehurčke, ki zdaj so in jih ni več. Bog nas obdarja z življenjem tudi takrat, ko se to zemeljsko življenje konča.
Če je kakšna vera, ki jo ljudje danes potrebujejo, je to vera v vstajenje. Zakaj? Ker je to učinkovita protiutež nalezljivi bolezni materializma. Neka zgodba govori o ameriškem turistu, ki je obiskal poljskega rabija z imenom Hofetz Chaim. Ko je videl, da je rabijev dom le preprosta soba, napolnjena z knjigami, miza in klop je vpršal: »Rabbi, kje je vaše pohištvo?« »Kje pa je vaše?« mu je odvrnil rabbi. »Moje?« je vprašal zbegani turist. »Toda jaz sem samo obiskovalec tukaj. Samo potujem tod mimo.« »Tudi jaz,« mu je odvrnil Hofetz Chaim.
Danes se zahvalimo Bogu za to, da nam je razodel skrivnost vstajanja. Ponovno okrepimo svojo vero v življenje na prihodnjem svetu, saj je to najbolj učinkovito sredstvo za beg pred ukleščenostjo v materializem našega življenja na zemlji. Ali razumemo, kakšno bo življenje po smrti? Gotovo ne. O čemer govorimo, je to, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« (1 Kor 2,9)
vir: www.munachi.com
prevedel: Bogdan Rus OFM
**********
Upanje v življenju
Celotno besedilo v pdf obliki
Ena najbolj žalostnih izkušenj, ki jih lahko človek doživi, je smrt otroka. Če je otrok star 4 ali 40 let, se starši, ki so doživeli tako izgubo, duševno opotečejo in žalovanje lahko traja leta. Če je že smrt sama težka, je še težje sprejeti smrt otroka ali drugega ljubljenega. Še veliko težje je to sprejemljivo v družini ali med prijatelji, ki ne verujejo v posmrtno življenje. Neki pisatelj je bil prisoten na pogrebu otroka, mladega Judovskega dečka iz mesta Greenpoint, Brooklyn. Bil je edinec, ki ga je povozil avto. Žalost njegove družine je bila brezmejna in jih ni bilo mogoče potolažiti. V njihovem miselnem svetu ni bilo prostora za upanje, da se njegovo življenje nekako nadaljuje, onstran groba. Ko pride do take smrti, so živi, ki nimajo upanja, kakor smrtno ranjeni in vse v njihovem življenju se spremeni.
Preživeli iz koncentracijskega taborišča, Elija Wisel, je v svoji knjigi z naslovom Noč podal nazoren in slikovit prikaz izgub, ki jih je doživel (Ferrar, Strauss and Giroux, New York 1985). Ena najhujših je bila smrt dečka, ki ga je poimenoval »angel z žalostnimi očmi«, ki je bil obsojen na obešanje skupaj z dvema možema v taborišču Buna na Poljskem. Ker mu je bilo ukazano, da mora gledati, kako žrtve umirajo, je občutil veliko bolečino, saj je deček umiral več kot pol ure. Nekoga je slišal reči: »Za Božjo voljo, kje je Bog?« In v sebi, priča Wiesel: »sem zaslišal odgovor: Kje? Tam – obešen je na vislicah.«
Od te izkušnje se je Wiesel čutil praznega in prevaranega od Boga in je začel dvomiti v njegov obstoj Boga. »Nisem si več prizadeval. Nisem mogel več žalovati… Bil sem sam… V svetu brez Boga … brez ljubezni in milosti.« Nazadnje in z veliko truda si je Wiesel spet okrepil vero in sedaj živi za to, da pričuje proti krivicam, ki preizkušajo verovanje dobrih ljudi vsepovsod.
Bratje in mati, ki so prikazani v današnjem berilu, so bili ravno tako preizkušani in niso pozabili na vero. V času velikega preganjanja so še vedno verovali in so se držali vere v posmrtno življenje z zgledno odločnostjo, čeprav je bila ta vera šele pred kratkim sprejeta pri Izraelcih. Vsak izmed bratov je drugega bodril z izpričano vero v posmrtno življenje. Ta vera ni zmanjšala njihove bolečine ali skrajšala njihovega trpljenja, toda usposobila jih je, da so sprejeli smrt, čeprav je bila grozna, kruta in nepravična, kot pot v večno življenje. V tej veri leži njihovo upanje in mi, ki to zgodbo o bratih poslušamo, smo navdihnjeni, da si lahko upanje izberemo za gotovo zavetje v vsakem nasprotovanju.
Ko je Pavel pisal Tesaloničanom (drugo berilo), je pisal o tem upanju kot Božji milosti, ki opogumlja in krepi verne. Pavel je imel v svojem srcu veliko upanje, ko je prvič oznanjal evangelij v tem grškem mestu. Upal je, da se bo to sporočilo ukoreninilo v njegovih poslušalcih in da ga bodo oni vedno znova nesli s seboj in ga oznanjali s svojimi besedami in deli v okoliških krajih in mestih. To so naredili, a se niso mogli izogniti nevernikom, ki so se norčevali iz njihove vere, kritizirali njihov način življenja in ogrožali njihov izvor. Kakor Pavel in Makabejci so se srečali tudi s smrtjo, a prepričani, da se bo zanje življenja nadaljevalo večno.
V današnjem Evangeliju Luka prikaže Jezusa, ki govori o resnici vstajanja z obrekovalci, ki mu ne verjamejo. Ne vemo, če je kateri izmed teh dvomljivcev ta dan začel verovati, vemo pa, da njegove besede danes opogumljajo vernike, v katerih živi upanje. V našem življenju bodo še izgube; prišli bodo uničujoči časi, ko se bomo vpraševali: Zakaj? Zakaj otroci umirajo? Zakaj trpijo tisti, ki jih imamo radi? Zakaj so nedolžni preganjani in zakaj ne izgleda, da bi kdo lahko naredil karkoli, da bi preprečil napade zla? V teh časih nam bodo Jezusove besede in zgledi tistih, ki so odšli v veri pred nami spodbujali naše upanje. Kajti »če ne bi bilo upanja, bi se nam strlo srce«.
vir: http://celebrationpublications.org
prevedel: Bogdan Rus OFM