Pavel nas spodbuja, da rastemo v izkušnji in razumevanju, da se učimo ceniti stvari, ki so važne, da živimo pošteno.

Danes bi rekli, da nam sporoča, naj že enkrat odrastemo. Zrelost je proces, ki traja. Rodimo se kot odvisna, sebična bitja, ki se morajo naučiti pravega ravnovesja med neodvisnostjo in medsebojno odvisnostjo. Ta proces vključuje tri naloge: razvijanje samoidentitete, učenje, kako ljubiti in biti ljubljen, in prevzemanje odgovornosti za svoj del človeškega podjetja.

Kristjani moramo oblikovati svojo identiteto na presečišču svetih tekstov in posvetnega konteksta – med zahtevami Svetega pisma in ovirami trenutne situacije. Če Svetemu pismu pripisujemo prevelik pomen, postanemo fanatični, netolerantni, polni predsodkov in celo hudobni. Vemo pa tudi, kaj se zgodi v družbi brez svetopisemske kritičnosti: skrajni individualizem vodi do bogatunov z ogromno zasebne lastnine, do spolnosti, ki osami, in do religije v kavarniških lokalih.

Najlaže je doseči negativno identiteto. Če samo pogledamo 2-letnika, ki vsemu in vsem govori: »Ne!«, ali uporniškega najstnika, ki zaničuje modrost starejših, ali nemočno politično stranko, katere edini program je, da nasprotuje vsemu, kar vlada predlaga. Svet ponuja neskončno možnosti identitet, vendar ne more nikogar prisiliti, da bi postal nekdo.
Identitete ne moremo izoblikovati sami. Za ples sta potrebna dva in za oblikovanje prave osebe je potrebna cela vas. Pred Evo je Adam videl samo različne stvari, po Evi je prepoznal svet. To pomeni, da se je zanj stvarstvo iz prej kaotičnega spremenilo v vesolje s pomenom. To se zgodi vsem nam, ker ustvarimo sebe v odnosu do drugih bitij. Tako se naučimo ljubiti in biti ljubljeni.

Ljubezen se lahko pojavi nepričakovano kakor postrv, ki skoči iz mrzlega potoka. Hodimo svojo pot, ne meneč se za drugo kot sami zase, ko se nenadoma zavemo, da nismo sami na tem svetu. Seveda smo se že prej zavedali drugih, ko so nas zadeli njihovi komolci, a šele sedaj čutimo resnično povezanost z drugimi ljudmi. Nismo ustvarili teh povezav, kar tu so. Intuitivno razumemo, da vezi ljubezni niso nadaljevanje naše individualnosti – ljubezen je temeljni element naše identitete.

Opogumljeni ob tej izkušnji človeške intimnosti lahko vidimo dobro v drugih, njihovo lepoto in kar všeč so nam. Začnemo ljubiti. Potem okrepljeni od ljubezni postanemo dovolj pogumni, da odpremo svoj osebni jaz drugim, razkrijemo svojo notranjost in si dovolimo ljubiti.

Ljubiti in biti ljubljen bo pri večini ljudi najvišja stopnja zrelosti, ki jo dosežejo. Nekateri se zavedo, da ljubezen ni dovolj, da še vedno nekaj manjka, če ne čutimo osebne odgovornosti za to, kakšen je svet in kakšno je stanje Božjega kraljestva. Kot je dejal filipinski kardinal Jaime Sin: »Sočutje brez ljubezni je prazno čustvo … in ljubezen brez pravičnosti je neumnost.«

Zrel človek čuti odgovornost za svet in svoj položaj v njem. Ti in jaz imava v življenju neizmerno srečo. Okoriščava se s skrivnostnim srečanjem genov, ki naju je postavilo v srednji razred bogate dežele. To je nezaslužen dar, ki naju obvezuje. Nekoč bomo morda dozoreli do te stopnje, da ne bomo začeli z ogromno stvarmi in potem zmanjševali, ampak bomo začeli s tem, kar je nujno za preživetje, in postopoma razvili odgovorno stopnjo preživetja.