Janezov evangelij je znan kot duhovni evangelij. Simbol, ki predstavlja tega evangelista, je orel, ki leti v višine. Janeza imenujemo tudi božanski, saj ostali evangelisti poudarjajo Jezusovo človeškost, on pa poudarja njegovo božanskost. V Janezovem evangeliju Jezus vedno nadzoruje dogajanje, vedno ve, kaj se dogaja, vedno podaja zelo duhovne, zapletene govore.
In vendar je Janez Jezusa videl tudi v povsem zemeljskih stvareh. Njegov Jezus zdravi slepe, obudi Lazarja, množi kruh, da nahrani lačno množico. Za Janeza je Jezus na svetu, a ne od sveta. To je najbolj očitno v današnjem evangeljskem odlomku.
Kaj je bolj zemeljsko, bolj veselo kot svatba? Še posebej ohceti v tistih dneh, saj so trajale več dni. Življenje je bilo težaško garanje z le nekaj okraski. Večino dni so preživeli v iskanju hrane za naslednje dni. Zato so takrat, ko so imeli izgovor za praznovanje, to počeli z užitkom. Trezni starci so plesali, žalostne vdove so se smejale, dekleta so se hihitala in fantje so otipavali. Vino je teklo v potokih, da je podmazalo slavje.
Dokler ni vina zmanjkalo. To je bil vzrok za polom. Gostitelji bi bili ponižani pred svojimi prijatelji in zabava leta bi propadla. Le tiha žena v kotu je prepoznala to bližajočo katastrofo. In to žena, ki je skoraj niso povabili zaradi njenega dvomljivega materinstva. Pa tudi zato, ker so skupaj z njo morali povabiti še njenega izgubljenega sina in njegovo razvpito druščino.
Pričakovali so, da bo Jezus vzkipel zaradi popivanja, plesanja in flirtanja. Zdaj ko je Božje kraljestvo tako blizu, bi se morali kesati namesto veseljačiti. A ne. Izgleda, da se počuti varen na obrobju te množice. Še več – da se celo zabava v tej svoji »odobravam, a ne, hvala« vlogi.
Prav takrat Jezusu mati nekaj šepne v uho. Njegov obraz se hitro spremeni s presenečenja prek zavrnitve do strinjanja. Karkoli mati hoče od njega, tega raje ne bi storil. A ona bolje obvlada situacijo. Očitno ve nekaj, česar on ne ve; in on se hoče naučiti vsega, kar se lahko o značilnostih te človeške rase, ki jo je tako veselo izbral za svojo.
In zakaj bi njegov sodobniki mislili drugače o njem in o njegovih nagnjenjih? Zakaj se ne bi navzeli prazničnega duha, zakaj ne bi uživali v družbi gostov? Ker je bil rojen v koritu za hranjenje živali, se je naučil zemeljskega. Potikal se je po deželi, spal na prostem, iskal hrana in preživljal čas z grobimi ribiči – to bi moralo preveriti njegov mačizem.
In vendar ga mnogi njegovi učenci vztrajno predstavljajo kot obojespolno bitje, celo degeneriranega, asketskega snoba, ki zviška gleda na človeške užitke. Zaradi podobnih napačnih predstav ga je pesnik Swinburne opisal kot »bledega Galilejca, ki je svet posivil s svojim dihom«.
Skrajni čas je, da te predstave popravimo. Jezus je bil popolnoma človeški. Sveto pismo pravi, da je bil v vsem človek, razen v grehu. Zaradi česar je bil v resnici še bolj človeški. Biti človek ne pomeni uživati v telesnih užitkih; pomeni tudi vzpenjati se v višave duhovne ekstaze. In popolna človeškost pomeni doživljati sebe kot Božjo podobo. Kot pravi sveti Irenej: »Božja slava je človek, ki živi v polnosti; človek, ki živi v polnosti, živi v Bogu.«

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani