V Matejevem evangeliju je Bog zbranim rekel: »Ta je moj ljubljeni sin.« Pri Luku pa Bog govori Jezusu, saj reče: »Ti si moj ljubljeni sin.« V tem prizoru Bog sooči Jezusa z resničnostjo tega, kdo Jezus je in kdo je Bog. Čeprav je Jezus Božji sin, mora počakati, da Bog deluje, preden on odgovori.
Danes ljudje težko počakamo kogarkoli, celo samega Boga. Mi smo začetniki vseh dejanj, mi stvari naredimo, mi smo odgovorni za vse. Naša znanost in tehnologija sta prevzeli večino Božjega dela v svetu. Kar je Bogu vseeno. Bog je delal za nas, dokler se mi nismo tega navadili. A znanstveno vedenje in tehnološka znanost ne poznajo človeških interakcij. Tu moramo počakati Drugega, moramo biti pasivni, sprejemajoči.
Na primer ljubezen. Privzeli smo teorijo, da je Bog ljubezen in da vsa ljubezen prihaja od Boga. Vendar smo v praksi pri ljubezni pobudniki. Mi odločimo koga in kdaj bomo ljubili. A čeprav ta moč prihaja od Boga, Nevidni Ljubimec ničesar ne spremeni. Podobno kot ni važno, od kod prihaja elektrika – mi smo tisti, ki jo prižgemo ali ugasnemo.
Vendar ljubezen ni stvar, ločena od vsega drugega. Ljubezen je relacijska. To ni sila, ki jo v nekoga usmerimo. Ljubezen je odgovor nekomu. Tudi po izvoru je ljubezen naš odgovor na Božjo ljubezen.
To je bolj očitno med smrtniki. Otrok bo na vse načine spreminjal obrazno mimiko kot odgovor na fizične dražljaje. Kar nam izgleda smehljaj, je le reakcija užitka; kar izgleda kot mrščenje je samo tik. Na samem fizičnem nivoju te geste nimajo pomena. A ko je otrok nekaj med ljudmi, postane človek in razvije človeške odgovore.
Takrat otrok odgovori s smehljajem, ko vidi, da se mu mama nasmehne. V tem trenutku se je prvič človeško odzval na drugo človeško občutje. V tem trenutku je otrok prvič izkusil ljubezen.
Podobno doživljamo resnico. Nečesa ne napravimo za resnično – sprejmemo kot resnico, prepoznamo kot resnico, se strinjamo s tem. Dva plus dva je štiri brez našega privoljenja; DNA je obstajal, preden smo ga odkrili. V stvarnosti obstajajo obče resnice neodvisno od tega, če jih mi prepoznamo ali ne.
Tudi lepota ni odvisna od opazovalca. Morda imamo občutek, da je to ali ono lepo, vendar je lepota stvar objekta. Notranja lepota sije iz stvari. Ko je Mozart igral svojo novo skladbo kraljici, ga je ta pograjala, da ima preveč not. Odgovoril ji je: »Madam, uporabim samo tiste note, ki so nujno potrebne.«
Ko sprejmemo realnost, se naše življenje razširi. Ko se znebimo tiranstva našega ega, ko prenehamo kontrolirati stvari, ko opustimo, kar nas veže, se zgodijo čudne stvari. Pesnik Rilke je bil nekoč tako prevzet ob nekem kipu, da je slišal, kako mu ta govori: »Spremeniti moraš svoje življenje.« Rilke je vedel, da je marmor pred njim bolj resničen od njega samega. Tako je tudi Jezus spremenil svoje življenje, ko je slišal Očetov glas.
Take radikalne sprememe večina od nas ne bo doživela, ker nismo dovolj sprejemajoči, pasivni, potrpežljivi. Lahko pa poskusimo. Lahko smo manj agresivni, manj aktivni, manj odločni. In ko bomo bolj odprti, bolj ranljivi, bo naše življenje resničnejše, naš pogled bolj lep, naša dejanja bolj ljubeča.

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani