Spremenitev je bila občudovanja vreden dogodek. Kor bi človek gorel – le da odznotraj. Nekateri učitelji mislijo, da se ta dogodek ni zgodil; da gre samo za predogled vstajenja, napisan po vstajenju, da bi pozneje vstajenje laže sprejeli.
Morda. A predvidevajmo, da je se je spremenjenje res zgodilo. Potem lahko svobodno razmišljamo, kaj se je zgodilo na gori. Čudež zagotovo. A več kot to. Tomaž Akvinski je napisal, da je bil to čudež, ki je razveljavil prejšnji čudež. To pomeni, da je potem, ko je Bog postal človek, božanskost premagala človeškost v Jezusu vsako minuto vsakega dneva. Tako je Bog zasenčil božanskost, da bi lahko zaživela človeškost. Nato je na tisti gori Bog ta trajajoči čudež zaustavil za nekaj trenutkov – in Jezusova božanskost je izbruhnila v vsem svojem blišču.
A kaj točno je izbruhnilo? Kaj je tisto, kar bi preplavilo Jezusovo človeškost, če ne bi bilo potlačeno? Neskončno Božje usmiljenje do vsega ustvarjenega, osupljiva Božja modrost, slepeča belina Božje lepote, vsemogočno srečanje z Božjo pravičnostjo, raztapljajoča nežnost Božje milosti. Vse to je bilo zbrano in je eksplodiralo na tisti gori.
Jezus ni bil samo pot za božanskost, ni bil samo sredstvo za prikaz Božje igre. Jezus je bil prav tako tudi človek. Ni se samo prikazal tisti trenutek. Pot tja si je utrl skozi čase in evolucijo. In tu je nastopil s svojo genialnostjo. Naučil se je veščine, spoštoval je naravo, imel rad otroke, postal cenjeni pripovedovalec zgodb, odkril pesniški dar, se razvnel za Božje kraljestvo, rastel v modrosti in milosti, naučil se je moliti, Boga je klical za svojega očeta. Vsa ta čudovita človeškost je prišla na dan na tej povprečni gori. Človeškost Boga je srečala božanskost človeka in eksplodirala v ekstazi.
Da ne bi kdo mislil, da postajamo pesniki, zato moramo ponovno razdelati naš položaj. Ker je Bog tako iznad našega besednjaka, postanemo ohlapni z besedami. Govorimo, da Bog postane človek. A Bog seveda ni postal. Bog ne more postati, ker Bog preprosto je. Kar hočemo reči, je, da je Bog prevzel našo človeškost; Bog je sprejel neko človeško naravo.
Prav tako napačne so naše besede, da je Bog enako Bog in enako človek. Nič ni enako Bogu. Vsak človek bi se pred Božjim obličjem razbil na drobne koščke. Kar hočemo reči, je, da je Jezus popolnoma božji in popolnoma človeški. Bog ni izgubil nič božanskosti, ker je postal človek in Jezus ni izgubil nič človeškosti, ker je postal Bog. Obe naravi sta čudežno obvarovani.
Jezus je kombinacija dveh oseb, ne razcepljena oseba. Jezus je božanski človek. Tako kot je nekdo lahko muhast ali tragičen karakter poleg svojega bistvenega sebstva, je bil Jezus edinstvena človeška osebnost, ki je izražala njegovo božansko osebnost. Komplicirano je, veste. O Bogu moramo govoriti v človeškem jeziku, ker je to vse, kar obvladamo. A ko dospemo do človeške predstave o Bogu, nam to pove nekaj več o nas samih. Pove nam, da je naše bistvo, da živimo v Kristusu. Svoje življenje posvetimo temu, da oblikujemo svojo osebnost okrog Kristusove osebe. Potem nepopolni umremo. Ampak Bog naše umrljivo življenje spremeni v božansko življenje Boga. Postanemo živi dokaz prepričanja sv. Ireneja: »Božja slava si ti, popolnoma živ!«

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani