Celotna teologija Boga bi lahko izhajala iz te male uganke: Sem, ki sem. Pravzaprav so različne teologije nastale na osnovi različnih prevodov Božjega imena.
Originalna zgodba je bila napisana v hebrejščini. Beseda Ehyeh je neka oblika glagola biti. Ko je bilo Sveto pismo prevedeno v latinščino, je ta glagol postal esse. Iz tega izhaja samostalnik »essence« (bistvo), zato je Tomaž Akvinski sklepal, da je Bog, rekoč, da je njegovo ime esse, mislil, da je bistvo Boga preprosto to, da je, da obstaja.
To ni ravno božanska lastnost. A vendar je Bog edini, ki se lahko s tem baha. Bistvo dreves in mačkov ni, da obstajajo. Obstajajo zaradi nekoga ali nečesa drugega. Samo Bog obstaja samo zato, ker je Bog. Samo Bog je najvišje bistvo, vrhovno bitje, vrhovni »jaz sem«.
A postavljanje v to posebno kategorijo, ki je bila osnovana zato, da Boga loči od vsega drugega, pravzaprav vse izjalovi. Če je Bog bitje, ne glede na to, kako vrhovno, je le še eno dodatno bitje, del nečesa drugega. In v najboljšem primeru Bog le vlada nad vsemi bitji in vzdržuje vsa bitja. In čeprav je zato nekaj posebnega, je tako le Bog filozofov, ne Bog Abrahama, Izaka, Jakoba in Jezusa. Ni svetopisemski Bog.
Zato se vrnimo v svetopisemsko zgodbo in spoznali bomo bolj vznemirljivega Boga. Mojzes skrbi za svoje ovce in se ne meni za druge. Vidi grm v plamenih in gre pogledat. Glas zavpije: »Sezuj se!« Že samo dejstvo, da je Mojzes bosih nog stopil na puščavski pesek, nam pove, da se zaveda, da je pred njim velika moč.
Približa se in vpraša: »Kdo sem, da bi vodil tvoje ljudstvo iz Egipta?« Namig je, da Mojzes sam ne bi mogel, a če bi bil Bog z njim, bi lahko. Zato Bog odgovori: »Ehyeh!«
Ehyeh kaj? Ehyeh kdo? Pa smo spet pri prevodu tega kratkega izmikajočega glagola. Če bi bil Bog samo esse, bistvo, nespremenljivo vrhovno bitje, bi samo ponavljal: »Sem, ki sem.« A v tem dialogu z Mojzesom je Bog gotovo spremenil svoj odgovor, zato tudi Mojzes spremeni svoj odgovor. Namesto da bi bil Bog »Povsod in vedno sem, ki sem«, zdaj postane »Bom, kdor bom«.
Kdo bo Bog, je odvisno od Mojzesa. Če se Mojzes odloči, da bo vodja, bo Bog vodil njega. A če se Mojzes odloči, da bo pastir, bo Bog presedlal na plan B in bo nekdo drug.
Smo že bliže osebnemu, spreminjajočemu, ljubečemu Bogu, ki ga poznamo. Vedeti moramo, da je Bog tisti, kdor je, odvisno od tega, kdo smo ljudje. Ker se je Abraham odločil, da bo oče številnih narodov, je Bog postal njegov oče. Če ne bi bil, bi Bog moral poiskati nekoga drugega. Ker se je David odločil, da bo postal kralj, je Bog postal njegov Gospod. Če bi se David odločil, da bo ostal pastir, Bog ne bi bil kralj. Če bi se Marija odločila, da bo ostala v vasi kot gospodinja, bi bil Bog brez sina.
Kdo je Bog sam po sebi – če to sploh obstaja – ne bi bila naša skrb. Saj se niti ne bi zavedali, da Bog je. Edini Bog, ki je, je ta, ki je v odnosu z ljudmi. S svobodnimi ljudmi, ki so svobodni, da odgovorijo Bgou, kot hočejo. Po tem pa je Bog svoboden, da odgovori in izbere, da bo.

avtor: fr. James Smith
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani