Učenci in učitelji
Celotno besedilo v pdf obliki

Obstajata dva stanova članov cerkve. Kleriki in laiki. Ponavadi mislimo, da je naloga klerikov poučevanje, naloga laikov pa učenje. Mnogi laiki celo svoje življenje preučujejo Božjo besedo, a nikoli ne pomislijo na to, da bi jo poučevali ali delili. Mnogi posvečeni v svojem življenju poučujejo, a pozabljajo, da so poklicani biti učenci Božje besede skozi vse življenje.

Današnje drugo berilo nas opominja, da smo vsi poklicani k temu, da bi bili učenci besede. Tako kleriki kot laiki. Današnje drugo berilo lahko razdelimo v tri dele: uvod (2 Tim 3, 14–15), ki govori o učenju, zaključni del (2 Tim 4, 1–2), ki govori o poučevanju, in srednji del (2 Tim 3, 16–17), ki govori o pomembnosti Božje besede. To je način, s katerim povemo dvoje: (a) Sveto pismo je dobro za poučevanje in učenje Božje besede in (b.) če bi kdo želel preiti od učenja k poučevanju, mora iti skozi Sveto pismo.

Dragi Timótej, ostani pri tem, česar si se naúčil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naúčil. Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Jezusa Kristusa dati modrost, ki pelje v rešitev.

V prvem delu vidimo, da se učenje kot dobrodelnost začne doma. Timotej se je začel učiti vere v otroštvu. Njegovi učitelji so bila njegova stara Luida in mati Evnika (2 Tim 1, 5), kasneje apostol Pavel (2 Tim 1, 13). Poučevanje, ki ga starši dajo otrokom, je temelj za življenje. Kakor pravi knjiga pregovorov: »vzgajaj otroka primerno njegovi poti, tudi ko se postara, ne bo krenil z nje« (Prg 22, 6). Nadalje vidimo, da mora poučevanje vere temeljiti na Svetemu pismu, ki »in to ti more po veri v Jezusa Kristusa dati modrost, ki pelje v rešitev.« Pogosto starši učijo otroke zgodbe, ki jih zapustijo takoj, ko se začnejo poglabljati vase, ker te zgodbe niso utemeljene v Bogu. Tretje, vidimo, gresta da poučevanje in vera z roko v roki. Poučevanje je gotovi temelj močne vere. Timotejeva vera je močna, ker je bil o veri dobro poučen.

Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. (2 Tim 4, 1–2)

Ta del odlomka poudarja pomembnost učenja. Slovesno nas spodbuja, da bi oznanjali sporočilo za vse čase, »v ugodnih in neugodnih okoliščinah«. To nas spominja na besede sv. Frančiška Asiškega »v vsakem času oznanjuj Evangelij in če se ti bo zdelo primerno, uporabi tudi besede«. Pridigamo s svojimi življenji in življenjskimi stili. Naša življenja so za nekatere naše bližnje edine biblije, ki jih bodo kdajkoli brali. Vedno pridigamo s svojim življenjem, besede pa uporabljamo samo, če je potrebno. Še več. Vidimo, da oznanjevanje besede zahteva različne oblike glede na okoliščine. Lahko nameravamo prepričati dvomljivce, grajamo goljufivce, opogumimo šibke in poučujemo nevedne, a vedno s potrpežljivostjo.

Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo. (2 Tim 3, 16–17)

Slabi učitelji povejo ljudem, kaj naj naredijo, a jim ne povedo, kako. Pavel je dober učitelj. Pove nam, kaj naj naredimo in kako naj to naredimo. Ker nam je že povedal, kako je pomebno za kristjana, da je učenec kakor tudi učitelj, nam sedaj pove, kako, namreč s pomočjo Pisma. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in je primerno za učenje tega, kako živeti Božje življenje. Zanemarjati Pisma pomeni zanemarjati Kristusa. Danes napredujmo v krščanskem življenju s tem, da se odločimo živeti Božje življenje in ga deliti z drugimi bolj, kot smo to počeli kadarkoli.

vir: www.munachi.com
prevedel: Bogdan Rus OFM

**********

Učne ure, ki nas vodijo naprej
Celotno besedilo v pdf obliki

V današnji Božji besedi so nepozabni liki: Mojzes, Timotej in neimenovana vdova, ki sta jih Bog in Jezus izbrala, da bi izrazili resnico besede, ki se nam razodeva. Ko tem besedam prisluhnemo, imajo, vsaka izmed njih na svojem področju, vpliv na življenja tistih, ki jih sprejmejo.

Od Mojzesa se naučimo, da se noben voditelj, tudi karizmatičen, ne more zanašati nase, ker nihče nima sam sposobnosti modrega in dobrega vodenja drugih. Pravo vodstvo, posebej duhovno, ki ga potrebuje vse Božje ljudstvo, se začne v Bogu. Do te točke se je Mojzes Bogu izročil v molitvi. S tem, ko to naredi, izkusi skrajno odvisnost od Boga, ki mu pomaga, da lahko dobi darove in milost, da je dober služabnik svojega ljudstva. Toda Mojzesovo vodenje je prav tako črpalo iz odnosa do njegovih sodobnikov. Zato so si ga starodavni avtorji predstavljali, kako moli k Bogu v navzočnosti ljudi in z njihovo podporo. Dobesedno so ga držali pokonci, kar potrjuje resnico, da nihče ne more voditi, če drugi nimajo želje, da bi jih vodil. S tem, da so podpirali Mojzesa v njegovi molitvi, so potrdili, da je in bo njihov glavni voditelj vedno Bog.

Drugo pismo Timoteju opominja molitveno občestvo na živi dar Božje besede. Kot neprekinjen vir navdiha Božja beseda naprej prinaša močno, izostreno sporočilo v okoliščine človekovega življenja, ki se vedno spreminjajo in vedno razvijajo. Pristno spoštovanje je vedno potrebno, ko se približamo Božji besedi. Ko prisluhnemo Besedi, moramo paziti, da njenega sporočila ne izkrivimo ali prilagodimo svojemu načinu razmišljanja. Pozorno branje tudi pomeni, da prisluhnemo zapisanemu in ne zanemarimo niti enega dela Besede in tudi ne poslušamo samo na pol ter vzamemo, kar nam je prijetno, in preslišimo, kar je neprijetno in kar nam postavlja izzive. Čeprav je Beseda dar, je to dar, ki ga je treba previdno odviti in ne potrebuje olepšave.

Tretja lekcija, ki je postavljena pred občestvo, je primer odločne ženske, ki se je upala spopasti z zlorabo moči, da bi se njen glas slišal. Čeprav ni imela s kom govoriti in ne pravic, na katere bi se lahko sklicevala (kot je bilo to v primeru mnogih vdov v starodavnem judovskem svetu), je globoko pogledala vase in v sebi našla Boga ter od Boga dano vztrajnost, ki jo je potrebovala, da bi se lahko zagovarjala. Skozi stoletje je bila ta neimenovana ženska primer molitve brez konca in brez izgube poguma. Medtem, ko je to gotovo del vsebine, ki bi jo želela naučiti, je jasno, da je Jezus v Lukovem evangeliju predstavlja to žensko kot nekoga, ki se bori za pravico in ne odneha, dokler ni pravici zadoščeno.

Vztrajnost v molitvi lahko krepi vztrajnost, ki jo potrebujemo, da bi lahko zagovarjali revne, žrtve krivic in obrobne. Jezus je izredno modro izbral nekoga, ki je zadnji pred Bogom, da bi nas naučil vztrajnosti. Ker je izbral vdovo z družbenim položajem, ki ji ni obetal podpore ali tega, da bi ji kdo prisluhnil, se ne moremo izgovarjati, da smo nepomembni ali premalo vplivni, da bi si prizadevali. Ker vdovi politični položaj ni ponujal nobene podpore ali zaščite, se tudi mi ne moremo izgovarjati, da imamo premalo, ali da smo prešibki, da bi bili vplivni. Ker vdovi pravne okoliščine niso ponujale nobenega bolj varnega načina zagovora, se ne moremo izgovarjati s tem, da smo brez moči. Še več. Dejstvo, da je bila neustrašna kljub nepremagljivemu sovražnemu okolju, ki je bilo proti njej, nas spominja, da nikoli ne bi smeli odnehati.

vir: http://www.celebrationpublications.org
prevedel: Bogdan Rus OFM