Mati bolečin je bila na svetu deležna dvojnega ponižanja in dvojne izgube. Ko se zgodi, da se Jezus izgubi in ga Marija tri dni išče na poti v Jeruzalem, gotovo doživi globok strah in žalost. V tem je Marija združna s svojimi brati, ki Jezusa iščejo in ga ne morejo najti. Koliko ljudi si danes želi najti Boga; vse v njih hrepeni po tem, da bi ga našli, a ga ne morejo. Čeprav je njihov srce hrepeneče, čeprav na vso moč išče Boga, pa je vsa njihova življenska izkušnja obrnjena proti Bogu in ga zavrača.

Marija na poti domov in kasneje, ko Jezusa išče, začuti ločenost od Boga, da bi jo tako doživela z vsemi brati in sestrami, ki danes še ne bodo mogli doseči tega popolnega cilja svojega življenja.

Mati bolečine pa doživi še globljo izgubo. Kakor da je bil tisti trenutek, ko je ločena od Jezusa, ko je on med učenjaki Izraela, zanjo premajhna preizkušnja, tako se mora zgoditi, da vidi svojega Sina pribitega na križ, ko umre. Toda Marija je zraven in prisluhne. Marija je prva učenka Jezusa Kristusa in najboljša poslušalka njega, ki je njen Sin in Odrešenik.

V človeku se vse upira in groza nas prevzame ob prizoru najčistejšega bitja, ki trpi na križu. Jezus je ves razmesarjen in njegova podoba ni več podobna človeški. Njegovo trpljenje je tako veliko, da je prehudo za človeka, pa vendar ga daruje za ljudi; njegove bolečnine so gromozanske, a vendarle jih daruje za to, da bi se razodela največja in najčistejša ljubezen.
Ob prvem ponižanju, ko malega Jezusa najde v templju, Marija vidi, kako mladenič Jezus sedi med učenjaki in ti ga poslušajo. To je lekcija Božje prisotnosti. Učenjaki se čudijo in strmijo, a zdi se jim, da je to mladenič, ki ne bo vplival na njihovo življenje.

Ko pristopi Marija, Jezusove besede ohrani v svojem srcu. Marija torej vstopi v to učenje. Njeno srce bi bilo lahko prenapolnjeno z jezo in grozo ter strahom, a se zgodi čisto nekaj drugega. Marija vstopi v to učenje. Najde ga, a ga ne prekine. Sreča ga v tem, kar je, in se ga ne polasti. In Jezus lahko spregovori besede: “Moram biti v tem, kar je mojega Očeta.” In Jezusova starša to sprejmeta. To so skrivnostni dogodki – preveliki, da bi jih človek lahko razumel in vanje zlahka vstopil.

Toda Marija prisluhne tisti prvi jeruzalemski katehezi v templju zato, da bi bila to lahko priprava na drugo katehezo na Golgoti. Če so učenjaki lahko v templju pred dvanajstletnim Jezusom zamahnili z roko kakor pred nekakšno atrakcijo, pa tega sedaj ne morejo več narediti. Jezus na križu oznanja največjo katehezo ljubezni, pridiga najlepše besede odrešenja, ki jih ne more preslišati noben človek. Marija vstopi v to katehezo na enak način, kakor je vstopila že v tisto prvo, ki se je morala zgoditi, da bi druga kateheza na Golgoti ne bila pretežka.

Marija je še en korak pred nami. Vstopila je v jeruzalemski tempelj nebeškega Očeta, zato da bi lahko na Golgoti vstopila v novi tempelj Jezusove besede in njegovega telesa. Marija prisluhne, daruje se z Jezusom, sprejema njegovo učenje, razume udarce, ki jih je moral prejeti. Ne predaja se čustvom, ampak samo prisluhne. Skrvnostno je to dejanje. Preveliko, da bi ga lahko razumelo človeško srce.

Če bomo tudi mi želeli vstopiti v tempelj Jezusovega telesa na Golgoti, bomo morali zavzeti Marijino držo izročitve in poslušanja. Takole pravi bl. Janez Pavel II.: “Marijanska razsežnost v življenju Kristusovega učenca se izraža na poseben način prav s takšno otroško izročitvijo Božji Materi, kakor se je začela z Odrešenikovo oporoko na Golgoti. S sinovsko predanostjo Mariji sprejme kristjan podobno kakor apostol Janez v “svojo lastnino” Kristusovo Mater in jo povede v celotni prostor svojega notranjega življenja, se pravi, svojega človeškega in krščanskega “jaz-a”: “Vzel jo je k sebi”. Tako poskuša vstopiti v področje dela tiste “materinske ljubezni”, s katero se Odrešenikova Mati “zavzema za brate svojega Sina”, “pri katerih rojstvu in vzgoji sodeluje” po meri daru, ki je vsakemu lastna po moči Kristusovega Duha. Tako se razvije tudi tisto materinstvo po duhu, ki je postalo Marijina vloga pod križem, in v dvorani zadnje večerje, ki je postala binkoštna dvorana.

Danes praznujemo dan Žalostne Matere Božje. Ves dan vztrajajmo z njo ob križu. Ne osredotočajmo se na bolečine, ampak z njo poslušajmo, kaj nam Jezus govori. Tudi danes, leta 2012, nam govori enake besede odrešenja, ki so izgovorjene z enako ljubeznijo in veseljem. Amen.

Molimo.
Marija Pomagaj, Kraljica Slovencev.
Ti si tista, ki nam kažeš pot našega življenja.
Ko se zatekamo k tebi, nas učiš poslušati tvojega Sina.
Hvala ti, ker naše trenutke obupa prinašaš pred Boga
in nas napravljaš nove ljudi, polne upanja.
Hvala ti, da se nisi križa ognila,
ampak si nam s tem, ko si prisluhnila pridigi križa, povedala,
da je na križu umrl naš Odrešenik,
a vsem nam podaril novo življenje. Amen.