Bližje, kot nam je prišel Bog v Jezusu Kristusu, tudi sami sebi ne moremo priti. On je prava resnica, ker je popolno udejanjenje Boga. On je čisto upanje, ker predstavlja vse, kar se bo v nas izpolnilo v nebeškem kraljestvu.

Človek je prvo zavezo prejel ob stvarjenju. Naslednjo je Bog sklenil s svojim ljudstvom po Mojzesu in jo obnovil po besedah preroka Ezekijela. Toda ljudje zavezo z Bogom vedno prelomimo. Zato je Bog naredil nekaj presenetljivega. Svojega Sina je poslal, da bi postal človek.

In to se je zgodilo tako dokončno, da je svojo odločitev za bivanje z nami Jezus moral potrjevati v mnogih trenutkih svojega življenja. Celo ob križu stojijo tisti, ki se norčujejo iz njega in ga izzivajo, naj zapusti svojo človeškost, uporabi svoje Božje moči in tako prekine svoje trpljenje. Toda Jezusove misli so drugod. On misli samo na ljubezen, zaradi katere je prišel na svet.

Da je Bog velik, že vemo, a da je Bog lahko tudi majhen, ubog in trpeč … Na to se moramo vedno znova opominjati. Največkrat se nam niti ne sanja, kako živeti to resnico. Po njej celo naši temni trenutki niso izgubljeni trenutki, ampak tudi v njih lahko primemo Boga za roko, da nas vodi v lepše življenje, ali pa nam le pomaga, da ne obupamo. Kar je delal Jezus, ko je bil na zemlji, vse to je skrivnost ljubezni našega Boga.

Ko izgovarjam besede: “Verujem v Jezusa Kristusa,” je prav, da se spomnim, da je to čista prisotnost Boga. Verujem v Jezusa Kristusa, ni samo beseda, kajti Jezus je beseda, ki je postala človek. Verujem v Jezusa, ne more biti samo misel, saj se ta misel kar sama v meni že želi udejanjiti v polnosti mojega življenja. Verujem v Jezusa Kristusa, ne more biti samo mnenje, saj sem poklican, da za zavezo, ki je v Jezusu Kristusu na novo sklenjena z vsakim človekom, tudi z mano, dajem svoje življenje. Ne samo kakor junak, ki svoje življenje izgubi v trenutku na bojišču, ampak predvsem kot nekdo, ki je pripravljen spreminjati najpreprostejše trenutke, ki jih nihče ne prepozna kot pomembne, v službo najsvetejšemu živemu Bogu.

Verujem v Jezusa Kristusa, ki se je učlovečil, pomeni tudi to, da moja vera ne bo ostala samo znotraj mene, ampak bo iskala mesto sredi mojih odločitev in dejanj. Papež Bednedikt XVI. nam priporoča, da bi način, kako lahko naša vera najde mesto v našem življenju, iskali tako, da bi večkrat s polno zavestjo molili veroizpoved ter da bi v tem letu brali in prebrali Katekizem katoliške Cerkve. To je način, kako okrepim samega sebe in najdem razloge, da se bom zopet popolnoma svobodno odločil za Jezusa Kristusa. Jezus, vate verujem!

Molimo.
Marija Pomagaj, kraljica Slovencev!
Ti si pred nami in nam kot največji dar življenja
daješ Jezusa Kristusa.
Prosimo te, da bomo znali
v svet prinašati misli, besede in dejanja,
ki bodo znamenja živega Boga.
Amen.