Vznemirjenje in upanje. S temi besedami lahko opišemo prvi šolski dan, ki ga začenjamo danes. Morda stojimo sedaj nekje v gneči, morda še doma pri topli kavi in zajtrku, ki nam bo dal telesnih moči za dan, ki ga začenjamo. Iz objema počitnic in družine se bomo podali novim izzivom naproti.
Kako lepo je, če zmoremo in znamo te trenutke združiti s preprostim obredom, kratko molitvijo. Če znamo Boga povabiti v današnji dan in novosti, ki jih bo prinesel. V zadnjih dneh je bilo v časopisih toliko naslovov, ki nam vlivajo strah! Kako se bomo spet podali v ta svet, kako bomo svojim otrokom dali prave napotke? Kako bomo prav ravnali? Toda saj ne živimo v izgnanstvu! Mi smo tisti, ki oblikujemo ta svet, mi smo tisti, ki mu dajemo smisel in pomen.
Danes kličem vsem vam: »Ne bojte se novega, ne bojte se izzivov!« Največja zmaga strahu je, da nas prepriča, da smo samo v našem ozkem svetu varni, da se lahko zapiramo vase in bo takoj vse uredu, da nam ni treba biti v stiku z vsemi, ki nas potrebujejo. Strah odtrga iz mojega življenja poslanstvo, ki ga vršim in me ohromi. Toda to ni Božja volja. Jezus pravi: »Pojdite po vsem svetu in učite vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Krščevati ne moremo, lahko pa blagoslavljamo. Vsak kristjan, vsak krščen človek lahko prinaša Boga drugemu človeku. Ko bomo v šoli, službi ali na cesti, se spomnimo tega.
Naša dejanja so lahko izgubljen čas ali pa izpolnjevanje Božje volje. Morda se bodo ob nas naši znanci vprašali: »Zakaj je ta človek drugačen; zakaj spoštuje resnico, lepo govori in je spoštljiv do vsakega?« In Bog daj, da bi bil odgovor: »Zato, ker smo kristjani.« Pater Polikarp, frančiškan na Brezjah, večkrat ponovi misel: »Kristjan je dober človek ali pa ni kristjan!«
Vznemirjenje današnjega dne pa nam lahko pomaga tudi v veri. Ko se odpravljamo v šolo, si poskušamo odgovoriti: »Zakaj je to potrebno? Zakaj svoje življenje želim postaviti v nek sistem in ga nekako omejiti?« In odgovor je jasen: »Zato, da bom lahko postajal boljši, zato, da bom v svojem življenju rasel v dobrem in da bo moje srce vedno bolj plemenito.« Z znanji, ki si jih bom pridobil, bom lahko pomagal sebi in drugim. Ta načrt koristne uporabe časa nam je zelo jasen. Če se bom učil, bom znal, in če bom znal, bom lahko imel od tega korist jaz in moji bližnji.
Kaj pa vera? Kako pa vera raste? Danes vam želim sporočiti: »Če naša vera ne bo rasla skupaj z nami bo odpadla.« Če ne bo rasla skupaj z našo življenjsko, poklicno in psihično zrelostjo, se mi bo z leti zdelo, da je vera postala neupravičena prepreka v mojem življenju in jo bom moral zavreči kot ponošeno obleko, ki ne greje in ne varuje več. Moja brezbrižnost me bo pripeljala do trenutka, ko bom rekel, da mi vera nič ne koristi in jo bom v vesti moral odvreči.
Zato danes, ko začenjamo šolsko leto, vstopimo tudi v šolo vere. Naj vera raste po vsakdanji molitvi, po lepem spraševanju vesti, po obisku svete maše vsako nedeljo. Tudi verouk naj ne izostane. Dragi starejši, tudi za vas ni prepozno. Oklenite se žarišč vere z branjem kakšne dobre knjige, katekizma ali pa rastite v veri v duhovnem pogovoru. Vera mora rasti, mora postajati vedno nova in sveža. Mi moramo postajati evangelij, ki se v sodobnem času piše na novo, da bi ga ljudje lahko brali. Mi smo lahko danes v šoli in službi sol zemlje in luč sveta.
In danes, ko morda držimo v rokah že prve urnike in premišljujemo, kaj vse bomo dali svojim otrokom in s čim vse jih bomo opremili, vas ne bi rad spomnil, dragi starši, kaj naredite, ampak tudi to, česa ne naredite.
Marija je bila izpostavljena veliki stiski. Z Jožefom sta morala ravno ob najbolj neprimernem času v Betlehem, zaradi popisovanja. Šla sta v rodni kraj Jožefove rodovine. In rodovina sprejme svojega človeka. Toda tam, kjer bi morala doživeti sprejetost, sta doživela zavrženje, in Jezus je kot prvi zrak dihal grenkobo zavrženja. Roditi se je moral v hlevu. Temu je sledil še beg v Egipt in izgnanstvo. Toda Marija in Jožef sta bila Jezusu kraj miru in svobode. Zato vas, dragi starši, danes prosim: »Ne dovolite, da bi zlo umazalo srca vaših otrok. Ko se sprašujete, kaj jim boste dali, premislite tudi, česa ne smejo srečati. Naj ne srečajo, kletvic, posebej proti Bogu, nasilja, žaljivk, posebno med vama, draga zakonca; naj ne bodo priča krivicam, telesnemu razvrednotenju in poniževanju. Srca otrok so svetišča in svetišče mora biti obvarovano vsega hudega.«
Dragi starši, povabite svoje otroke sedaj k sebi, tudi če so nekoliko večji. Objemite jih, večkrat jih pokrižajte na čelu in jim recite:
»Zato, da boš vedno blizu Bogu: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Da bo Marija Pomagaj tvoja Mati in boš vedno zaupal vanjo: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Naj te Bog obvaruje vsega hudega: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Vedno naj ostanemo povezani v molitvi: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Da bi te Bog in Marija varovala vsega hudega: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Ta svet ni slab. S hrepenenjem stopaj po njem in poskušaj svojim prijateljem prinesti Boga: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Starša ti želiva biti vedno človeka, ki nama lahko poveš vso resnico: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Cerkev je tvoj drugi dom, kjer so ljudje, ki ti ravno tako lahko stojijo ob strain: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Ne boj se hudobnežev. Tvojega srca ne morejo raniti. Posvečeno je: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Božji otrok si: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
MOLIMO.
Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.
Tvoje življenje nam govori,
da ubogi človek lahko svetu prinaša Boga.
Kakor si ti iznajdljivo iskala trenutke,
ko lahko Boga prineseš v ta svet,
tako naj tudi mi ves čas življenja sprejemamo kot priložnost,
da bi lahko prihajali bliže Bogu.
Marija Pomagaj!
Vemo, da bomo čez čas prišli k tebi in ti povedali,
da smo velikokrat padli.
Toda ti nas boš spet in spet okrepila
za pogumno pot za Jezusom. Amen.