Predragi bratje in sestre, poslušalci Radia Ognjišče!

“Lepo je biti kristjan v soju velikonočne luči.” Tako misel nam je zapustil dr. Anton Trstenjak, ki je kar nekaj let svojega življenja preživel pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Vstajenje Jezusa Kristusa ni samo dogodek in luč vstajenja ne sije samo na velikonočno nedeljo enkrat na leto in tudi ne samo v velikonočnem času, ampak vse naše življenje.

Pravzaprav moramo kar odkrito priznati: v našem življenju do zdaj ni bilo niti enega dneva ali celo enega samega trenutka, ki ga Jezus ne bi presvetlil z lučjo svojega vstajenja. Kakorkoli razmišljamo, kakršnekoli stiske že doživljamo, moramo navsezadnje priznati: v resnici ne vemo, kaj je to, živeti brez daru Jezusovega vstajenja.

Še stanje greha v nas ni več popolno, saj prav vsak greh v meni spodbudi neko drugo dejavnost; vsak greh v meni spodbudi notranji Božji glas. Ob vsaki temačni izkušnji svojega življenja čutim, da je Bog še bolj prisoten in da začne še bolj delovati. Čutim, da se Bog v meni še bolj odločno razodeva.

Kot potres, ob katerem se podre vse, kar je sezidano slabo in z napakami, tako se ob trenutku greha v meni začne potres duha, vstajenjsko dogajanje in hrepenenje po čistosti, lepoti, hrepenenje po Bogu, da bi zopet v celoti zavladal mojemu srcu. Čeprav s ponavljanjem grehov in z brezbrižnostjo tvegam, da bom popolnoma otopel za klice vesti tvegal, da Božji ogenj v meni dokončno ugasne, pa je moje zemeljsko življenje ena sama priložnost, ki mi jo daje Bog. Ves čas mi je izročen zato, da bi lahko moja čutila postajala vedno bolj tenčkočutna za klice Boga.

Gospodovo vstajenje je najprej temelj popolne svobode, saj Jezus v trenutku svojega vstajenja ne prelomi naravnih zakonov, ampak jih prenovi in posveti. Vsakemu izmed nas da moč, da lahko vztrajamo v tem, kar je resnično in lepo, da vztrajamo v dobrem; predvsem pa nam pove, da se splača vztrajati. Jezusovo vstajenje ni pobeg pred svetom, ampak vrnitev vanj. Je še ena sklenitev Boga s človekom.

Bog pride na svet ob učlovečenju, postane očiten in otipljiv ob rojstvu, raste v srcih učencev ob oznanjevanju, se v polnosti razodene, razkrije in pokaže ob spremenjenju; dokončno se sklene s človekovo bolečino na križu, in se po vstajenju vrača med svoje učence; neizbrisljivo pa vstopi v njihova srca ob prihodu Svetega Duha na binkošti. Bog se ne izmika; Bog prihaja, njegovo veličastvo nas blagoslavlja in krepi, njegovo vstajenje je sklenitev z nami samimi.

In ker je Jezus premagal smrt, nam je odvzel zadnjo stisko, zadnjo pritistnjenost v kot, ob kateri ne moremo storiti ničesar več. Jezus s svojim vstajenjem odpre človeku vsa obzorja, On podari vse možnosti. To je začetek popolne svobode, ki nikoli ne bo izbrisana. In Jezus ve, da bo moral zaradi tega daru svobode zopet in zopet na križ, a to bo storil zaradi neskončne ljubezni do nas.

Njegovo vstajenje ni igranje z naravo in preizkušanje njenih meja; njegovo vstajenje je začetek našega vstajenja. Ta dar je tako velik, da zelo verjetno nikoli ne bomo nikoli izvedeli, kaj pomeni življenje brez tega daru.

In ko izpovedujemo vero, se spomnimo misli apostola Pavla: “Če kristus ni vstal, je prazna naša vera” (1 Kor 15,14). Hvala Bogu, da v veri ne ostanemo nikoli sami. Prvi temelj že imamo po dobroti Boga in na tem temelju smemo graditi.

Ta veliki dar vstajenja težko razumemo, lahko pa ga živimo. Vsaka nedelja je mala velika noč. Vsako nedeljo se Cerkev zbere, da bi v svoji sredi pozdravila vstalega Gospoda in da bi se zavedala, da obstaja nevidna resničnost, ki po nas, ki smo Gospodova Cerkev, postaja očitna.

Molimo.
Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.
Ti nas vedno vabiš k sebi, da bi začutili,
kako Bog prebiva v nas in nas blagoslavlja.
Jezus v našem srcu ponavlja čudež vstajenja,
da ne bi nikoli mislili,
da smo omejeni samo z zemeljskim življenjem.
Marija, ker ni bilo trenutka,
v katerem ne bi bila vdana Jezusu,
si ga prva srečala v jutru vstajenja.
Nauči nas te bližine Boga. Amen.