Praznik »očiščevanja preblažene Device Marije« izhaja z Vzhoda. Romarica Egerija je že videla, kako so ga 386 obhajali v Jeruzalemu. Na Zahodu najdemo prvo pričevanje o tem prazniku, ki se imenuje tudi »Gospodovo darovanje«, šele 542. Pozneje je na Zahodu zaradi obreda blagoslavljanja sveč prišlo v navado tudi ime »svečnica«.
Vzhodna Cerkev je ta praznik imela za nekakšno spremstvo Gospodovega razglašenja. Zato ga je obhajala 40. dan po 6. januarju, in sicer izraziteje kot Gospodov praznik, kakor na Zahodu, kjer je dan imel bolj marijanski poudarek. Vzhodna liturgija je obračala pozornost predvsem na srečanje dveh svetih ljudi, zastopnikov bogovdanega dela Izraelcev, z Gospodom: Jezus pride, da bi spolnil voljo svojega Očeta; daruje se mu po rokah Marije in Jožefa, in ob tej priložnosti se dogodi srečanje Gospodovega Maziljenca, obljubljenega Mesija, s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano. Temu srečanju dajejo na Vzhodu tako močan poudarek, da to praznik imenujejo »hypapanti« (srečanje).
Na Zahodu je praznik tesno naslonjen na praznik Gospodovega rojstva in posveča pozornost obredu očiščevanja, kateremu se je Marija podvrgla po tedanji judovski postavi (prim. 3 Mz 12,2-8). Vsaka judovska mati je po porodu veljala za levitsko (ali obredno) nečisto, in sicer 40 dni, ako je rodila dečka, in 80 dni, ako je rodila deklico. V tem času ni smela stopiti v tempelj in se ničesar svetega dotakniti. – Ker je Marija Jezusa spočela in rodila deviško, bi je samo po sebi obred očiščevanja ne obvezoval. Zakaj se mu je kljub temu brez pomislekov podvrgla, lepo razlaga sv. Bernard: »Danes obhajamo očiščevanje preblažene Device Marije, ko se je po Mojzesovi postavi spolnil štirideseti dan po Gospodovem rojstvu. V Mojzesovi postavi je pisano: Žena, ki spočne in porodi dečka, bo sedem dni nečista. Osmi dan naj dečka obrežejo. Potem triintrideset dni ostane v očiščevanju in ne hodi v svetišče. Ko se ti dnevi dopolnijo, naj sina prinese Gospodu. Mar se ti ne zdi, da bi Marija tem predpisom po pravici lahko ugovarjala: »Čemu je meni treba očiščevanja? Zakaj naj ne hodim v tempelj, ko je moje telo brez pripomoči moža postalo tempelj Svetega Duha? Zakaj naj bi v tempelj ne stopila jaz, ki sem Gospoda templja rodila? Pri tem spočetju, pri tem rojstvu se ni zgodilo nič nečistega, nič nedovoljenega, nič, kar bi bilo očiščevanja potrebno. Saj je to dete vir čistosti; prišlo je nas grehov očiščevat. Zakaj naj se podvržem postavnemu očiščevanju, saj sem vendar prav po te brezmadežnem rojstvu postala najčistejša.« Preblažena Devica, zares nimaš vzroka za očiščevanje – tebi očiščevanja ni treba! – Je pa morebiti tvojemu Sinu bilo treba obreze? Ker pa je on sam hotel postati kakor vsak drug deček, zato bodi tudi ti med ženami kakor ena izmed njih.
Hotel je, da ga obrežejo; mar naj bi ne bil želel še bolj, da ga postaviš pred Gospoda? – Svojega Sina torej, sveta Devica, prinesi in blagoslovljeni sad svojega telesa pred Gospoda postavi! V spravo za nas vse daruj sveti, Bogu prijetni dar! Bog Oče bo ta novi dar, to predragoceno Marijino daritev gotovo rad in povsem sprejel, saj o njem sam pravi: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Lk 3,22).«
Marija se tudi tukaj, kakor vedno, izkazuje za »Gospodovo deklo«. Saj je vse življenje neprekosljivo zvesto hodila za njim, ki je o sebi mogel reči: »Moja jed je, da izvršujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo« (Jn 4,34). Brez besed uči preblažena Devica tudi nas, da moramo hoditi po poti spolnjevanja božje postave, hoditi v tihoti in molku, če to Bog hoče – samo tako bomo tudi mi mogli svetu dajati Kristusa. Napačno je mišljenje tistih, ki trdijo, da je važno samo to, kar človek nosi v svojem srcu – zunanjosti in razni verski predpisi nimajo nikakršnega pomena.
Ni dvoma, da zgolj zunanje spolnjevanje verskih predpisov pred Bogom nima nobene vrednosti. Če človek na zunaj dela eno, v srcu pa zavestno in hote misli nekaj čisto drugega, je to hlinjenje, o katerem je Gospod dejal: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce pa je daleč od mene.« Toda človek je ne le duhovno, ampak hkrati in neločljivo tudi telesno bitje in mora že zato tudi na zunanji način Boga priznavati za prvi vzrok in zadnji namen svojega življenja. Kdor načelno zanemarja ali celo prezira zakonite cerkvene predpise in navodila in sploh zunanje izraze vernosti ter pripadnosti Kristusovi Cerkvi, ta se bo redno kaj kmalu »izpraznil« tudi v svoji notranji vernosti – vera ho nehala urejati njegovo življenje in bo postala mrtva. Od tod je le korak do odkritega odpada od Kristusa.
Vero, ki naj rodi sadove, je treba tako rekoč utelesiti. Kjer tega ni, tam obstoji sum, da vernost sploh ni pristna in globoka, pa naj bodo besede o »ponotranjenju« še tako lepe. Sklicevanje na Jezusov boj zoper formalizem in legalizem (golo spolnjevanje predpisov brez notranje prepričanosti) farizejev in pismoukov je tukaj prazno. Kdor pazljivo bere evangelije, bo presenečen ugotovil, kako Kristus vse življenje zvesto izpolnjuje starozavezno postavo, katere ni prišel razvezovat, ampak dopolnjevat.
J. H. Newman, ki mu ni mogoče očitati, da nima razumevanja za »notranjost« in globoko iskrenost glede vernosti, je zato že v svoji anglikanski dobi leta 1831 dejal: »Nekakšne abstraktnosti vernosti ni. Če se je ljudstvo odločilo za to, da bi božje čaščenje izvrševali na »duhovni« način, kakor to imenujejo, potem končno nima dejansko nobenega božjega čaščenja več. To se pogosto zgodi, in vsakdo bo to vedel iz lastne skušnje … V naših dneh bi še posebno morali biti na straži pred tistimi, ki bi nas radi zapeljali, da bi pustili ob strani svoje forme; tako upajo, da bomo za trajno sploh opustili naše krščansko upanje.« – Malo pozneje (1834) je zapisal: »Verska znamenja in navade niti od daleč niso brez pomena, marveč imajo po svojem bistvu zmožnost, da vtisnejo našemu spominjanju in predstavljanju velike resnice razodetja. Niti od daleč niso praznoverne, saj jih Sveto pismo sámo v načelu izrecno odobrava.« Leta 1838 je, še vedno kot anglikanec, govoril: »Ljudje, ki prezirajo dostojanstvenost in lepoto v bogočastju, da bi tem bolj duhovno molili, pozabljajo, da je Bog stvarnik vseh reči, vidnih in nevidnih; da je gospod tako našega telesa kakor naše duše, da mora biti čaščenje tako javno kakor skrivno. Stvarnik tega sveta ni nihče drug kakor Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa; ni dveh bogov, eden bog snovi in drugi duha, eden postave in drugi evangelija; en Bog je, in on je gospodar vsega, kar smo in kar imamo. In zato mora biti vse, kar delamo, pečateno z njegovim pečatom in znamenjem. – Začeti moramo seveda s srcem, kajti »iz srca« prihaja vse dobro in hudo (Mt 15,10 sl.), a če s srcem začnemo, ne smemo pri tem ostati. Ne smemo pustiti mimo vidnega sveta, kakor da bi izviral od hudobnega duha. Naša naloga je, da ga spremenimo v nebeško kraljestvo; napraviti moramo nebeško kraljestvo vidno na zemlji.«
Evangelist Luka, iz katerega je vzet evangelij današnje maše, že prej poroča o tem, kako so se starši Janeza Krstnika natančno držali postave; zdaj pa poroča še o Mariji in Jožefu, kako sta Jezusa 40 dni po njegovem rojstvu darovala v templju. V spomin na čudežno rešitev judovskih prvorojencev v Egiptu je bil izraelski prvorojenec posebna božja lastnina
in bi se bil moral posvetiti službi v templju. Ker pa je bil za to službo določen Levijev rod, je ostal kot spomin na to dolžnost po postavi ukazan običaj, da so vsakega prvorojenca v templju Boga darovali in ga nato odkupili za pet srebrnih seklov.
Ko je bil po Marijinih rokah Jezus darovan, sta mu po navdihnjenju Svetega Duha prišla nasproti starček Simeon in prerokinja Ana, ki sta svoja stara leta oba preživljala v »pričakovanju Izraelove tolažbe« (Lk 2,25), »v postu in molitvi noč in dan« (Lk 2,37). O Simeonu je povedano, da je vzel Jezusa v naročje (Lk 2,28). Modri so božje dete samo gledali, starček Simeon pa Jezusa nosi v svojem naročju. Sv. Irenej pravi k temu mestu: »Ko človek nese in drži v rokah ter objema njega, Božjega Sina, ki je postal otrok, prejme on sam milost, da je sprejet za božjega otroka.«
A v kakšne daljine predirajo že ugašajoče oči vidca Simeona! Tudi Marja mora pogledati tja: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – in tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src«(Lk 2,34-35). Kako mora biti v tem trenutku Mariji pri srcu! Sv. Ambrož pravi: »Vsem bo ta luč svetila. Toda samo tisti jo bodo mogli dojeti, ki nosijo hrepenenje po jasnosti večne luči.« Biti bodo morali novi ljudje. A biti »nov človek« pomeni toliko, kolikor biti izpostavljen nasprotovanju, nositi »Gospodovo breme«, biti pripravljen na mnoge bridkosti, pridružiti se Odrešeniku v njegovem trpljenju, ki je po božjih načrtih edina pot k zveličanju. Iz Simeonovih ust je prišla beseda, ki pove, da je Marija potisnjena v negotovost in navidezno protislovje dveh obljub, tako da ostane razpeta med oznanilo angela: »Tvoj sin bo velik« in Simeonovo oznanilo: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč bolečin, ki jo bodo vodile vedno globlje v božje temine trpljenja, dokler ne bo pod križem kronana kot kraljica mučencev.«
Kljub temu in zaradi tega še bolj velja detetu na Marijinih rokah klic: »Luč v razsvetljenje narodov!« In Marija se vsa posveti največji nalogi, kar jih je: širjenju Kristusove luči v temi sveta.
Na besede starčka Simeona se naslanja starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že romarica Egerija v svojem znanem spisu iz konca 4. stoletja. Poročilo se nanaša na Jeruzalem. Za Rim imamo poročilo o tem obredu in o procesiji iz ene cerkve v drugo iz časa papeža Sergija I. (687-692). Pomen tega obreda je jedrnato izražen v starem misalu v tretji prošnji blagoslova sveč: »Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka, ki pride na ta svet … kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je z lučjo Svetega Duha, in brez sleherne grešne slepote, da bomo mogli gledati z očiščenim duhovnim očesom, kar ti je všeč in našemu zveličanju v korist, ter da bomo tako po temnih nevarnostih tega sveta zaslužili priti k neminijivi svetlobi.«
(Strle)
Ljudsko izročilo na Štajerskem, Dolenjskem in v Podjuni pozna od 19. stol. naprej tudi svečniško koledovanje. Sprva so koledovali samo fantje, polagoma so jih začele nadomeščati ženske in nazadnje prevladale (svéčenske pevke). Pesmi govorijo o Marijinem darovanju v templju ali častijo Marijo svéčensko ali modrujejo o pomenu sveč.
Do srede 19. stol, je bila ponekod navada, da so fantje z denarjem, nabranim od hiše do hiše, nakupili voska, izdelali sveče, jih obesili na stavnico (okroglo stojalo, nasajeno na drog), lepo okrasili in na svečnico prinesli farni cerkvi v dar.
Na svečnico blagoslovljeno svečo so dajali umirajočemu v roke, ponekod so jo prižigali ob hudi uri za odvrnitev strele in toče.
Iz Železne Kaple na Koroškem je znana šega, da so si otroci naredili iz lepenke cerkvico, vanjo pritrdili svečo, jo zvečer pred praznikom prižgali, v procesiji kriče stekli na most in cerkvico spustili v vodo. Šega naj bi nastala po davni zaobljubi ob veliki povodnji v kraju na večer pred svečnico.
Svečnica prerokuje konec ali nadaljevanje zime (če prej kane od sveče kakor od strehe), pa tudi letino.
(Kumer)
VIR: Leto svetnikov, 1, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 359-363.