1. Lurška Bernardka:

Leta 1933 je papež Pij XI. razglasil redovnico Marijo Bernardo za Svetnico; njen god obhajajo v Franciji 18. februarja. O Bernardki in Lurdu je bilo napisanih mnogo knjig; med posebno znanimi sta Werflova Pesem o Bernardki in Paula Claudela Skrivnost Lurda. Claudel pravi v svoji knjigi: »Lurški čudeži pomenijo povezanost med srednjim vekom in sedanjostjo, posredujejo nam nekakšno duhovno zamenjavo med onimi časi, ko so ljudje imeli še pravo, mirno lahko rečemo, preprosto vero, in med našim stoletjem, ki vse preveč veruje v neomejene možnosti napredka in je vse napuhnjeno zaradi svojih velikih uspehov v znanosti in tehniki.«

Marija Bernarda ali Bernardka, kot so jo klicali, ko je bila majhna, se je rodila 7. januarja 1844 v Lurdu (Lourdes) v južni Franciji. Bila je najstarejša izmed šestih otrok v družini mlinarja brez stalnega zaslužka. Družina je živela v veliki revščini. Bernardka je bila bolehen otrok; živela je večkrat pri tujih ljudeh. Od leta 1856 je bila spet doma, a v temnem, vlažnem in mrzlem stanovanju – v nekdanji občinski ječi – kjer ni mogla uspevati. Nakopala si je naduho, ki jo je mučila vse življenje. Ko je leta 1854 po južni Franciji razsajala kolera, je zbolela za njo tudi Bernardka in je trajalo precej dolgo, da si je opomogla.
Ko ji je bilo štirinajst let, je imela v votlini massabielske pečine v času od 11. februarja do 16. julija 1858 osemnajst prikazni.

Marija se je prvič prikazala Bernardki nekega mrzlega februarskega dne, ko je s sestro Tončko Marijo in sosedovo Ivanko Abadie nabirala suhljad. Potem se ji je še večkrat prikazala in v tistih zamaknjenjih je neznana »gospa« govorila Bernardki: »Obljubim ti, da te bom naredila srečno ne na tem svetu, ampak na onem.« In spet: »Moli za grešnike!« – »Pokora, pokora, pokora!« – »Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj sezidajo na tem kraju kapelo!« Spet drugič ji je rekla neznana gospa: »Pojdi k studencu, pij in umij se!« – Ker ni vedela, kje je to studenec, se je Bernardka obrnila k reki, gospa pa jo je poklicala nazaj in ji s prstom pokazala, naj gre v votlino na levo stran. Ubogala je, a vode ni nikjer videla. Začela je grebsti zemljo in voda je pritekla. Pustila jo je, da se je očistila, potem jo je pila in se umila. Od tedaj izvir studenca ni usahnil. Šele pri enem zadnjih zamaknjenj, bilo je 25. marca, na praznik Marijinega oznanjenja, je na Bernardkino ponovno vprašanje, kdo je in kako ji je ime, neznana gospa s tresočim se glasom odgovorila: »Jaz sem Brezmadežno Spočetje« (Que soy èra Immaculado Councepciou).
Prikazovanja pri votlini in ozdravitve ob studencu so kakor nenadno znamenje učinkovala na verni in neverni svet. Duhovščina je skraja vse trdovratno zavračala, bila je zelo nezaupna do vsega, kar se je govorilo in dogajalo v zvezi z Bernardko. »Gospa« se niti ni zmerom prikazala, ko jo je Bernardka čakala, če pa se je prikazala, je na deklico v zamaknjenosti napravila tak vtis s svojo nadnaravno lepoto, vzvišenostjo in čistostjo, da so si tudi najbolj grobi med številnimi gledalci morali brisati solzne oči. Ko je Bernardka po nekem zamaknjenju pripovedovala župniku, da ji je neznana gospa rekla, da hoče imeti kapelo v massabielski pečini, in da bi ljudje tja prihajali v procesiji, ji je ta rekel: »Dobro! Povej gospe, da je treba z lurškim župnikom govoriti jasno in razločno. Praviš, da se ti prikazuje v votlini nad rožnim grmom. Naj torej stori, da se rožni grm pred zbrano množico v trenutku razcvete. Tisto jutro, ko mi prideš povedat, da se je zgodil ta čudež, ti bom verjel … « Po prikazni dne 16. julija 1858 pa do Bernardkine smrti se Marija ni več prikazala. Rožni grm, ki naj bi potrdil župnikovo željo po čudežu, se ni razcvetel.

V prvih letih po Marijinem prikazovanju je Bernardka morala veliko pretrpeti predvsem zaradi neštetih ljudi, ki so se imeli za poklicane, da jo smejo o vseh njenih videnjih natančno izpraševati, in so med njimi mnogi s sovražnim namenom poskušali odkriti »prevaro« ali so jo z radovednimi vprašanji nenehno mučili. Ugovarjali so ji, jo napadali, jo imeli za lažnivko in ji nastavljali pasti. Ona je pa vedno odgovarjala mirno, stvarno, jasno in prepričljivo, nikoli ni svojega poročila olepševala ali raztegovala; izogibala se je vsega, kar bi moglo zbujati pozornost, nikoli ni vzela nobenega denarja, ki so ga ji ponujali zanjo samo ali za njene domače, ki so živeli v revščini. Nikoli ni bila neprijazna ali nestrpna do obiskovalcev, čeprav so ji bili v veliko muko, da se ni mogla posvetiti ne svojemu delu ne zbrani molitvi, ampak je morala biti tako rekoč zmerom na voljo in odgovarjati na vsiljiva vprašanja vernih in radovednih ljudi – prav tako kakor na porogljiva vprašanja nevernih.

Bernardkina največja želja je bila, da bi se skrila. Sprejeli so jo v red usmiljenih in šolskih sester v daljnem Neversu ob reki Loiri (1868), vendar zaradi bolezni ni mogla takoj stopiti v samostan. Prednica je ni razumela in je zato tudi ni marala. Bernardka po svojem treznem značaju ni ustrezala njenemu pojmovanju duhovnega življenja, čeprav je že davno opravila svoj noviciat v božji šoli. Voditeljica novink in glavna predstojnica samostana sta se predvsem bali, da bi bila Bernardka ponosna in domišljava zaradi prikazni, ki jih je imela. Zato se jima je zdelo potrebno, da ob vsaki priložnosti lurško zamaknjenko ponižujeta, kot da že ni bila ponižana zaradi trpljenja, ki ga je morala prestati kot božja izvoljenka v svojem notranjem očiščevanju. Tako je pod to skrito božjo lučjo tudi Bernardka spoznavala, da ji ni nobena stvar potrebnejša kakor to, da jo prešine resnica, da ni človek nič, da nič ne more, nič nima, da je vse le dar božji, učinek božje milosti. Zato je voljno sprejela vsako zapostavljanje, v vsem in za vsem je videla samo Boga. Med njenimi sklepi, ki si jih je napisala, je tudi tale: »Če hi prišlo do hudega razburjenja,si bom priklicala v spomin Gospodove besede: »To sem jaz, ne boj se!« Če me bodo predstojnice ali sosestre poniževale, se bom takoj našemu Gospodu zahvalila za tako veliko milost in bom voljno prenesla vsako žaljivo besedo, da bom za korak bliže Bogu.«

Nekega dne je videla svetnica sliko tiste votline, »ki ji je bila kakor nebesa«, kjer je videla ono gospo, »ki je bila tako lepa, da bi človek rad umrl, da bi jo spet videl«. Neka sosestra jo je gledala s sveto zavistjo na obrazu. Nenadoma jo je Bernardka vprašala: »Kaj delamo z metlo?« – »Kakšno vprašanje! Metla je zato, da se z njo pometa.« – »In potem?« – »Postaviš jo spet tja, kamor spada.« – »Kam pa spada?« – »V kot za vrati.« – »No vidiš, tako je tudi z mano. Sveta Devica je mene uporabila, potem so me pa postavili v kot. Tam je zdaj moje mesto, tam sem srečna, tam bom ostala.«

Bernardka je bila v samostanu veliko bolna. Če že ni sama ležala na bolniškem oddelku, je tam pomagala kot pomožna bolniška sestra. Naduha jo je mučila do zadnjega. Krvavitev iz pljuč, drugi bolezenski zapleti, zlasti boleče vnetje desnega kolena, so jo mučili zadnje tedne njenega življenja. Bernardka je umrla 16. aprila 1879 v Neversu. Njene zadnje besede so bile: »Sveta Marija, Mati božja, prosi zame, ubogo grešnico.« Njeno truplo je ostalo nestrohnjeno. Leta 1925 je bila razglašena za blaženo in leta 1933 za svetnico. Od leta 1991 je njen god v slovenskem bogoslužnem koledarju.

2. Lurd po odhodu sv. Bernardke

Kaj je ostalo za Bernardko in za njenimi videnji? Čudodelni studenec, ki je začel izvirati 25. februarja 1858, kapela, ki jo je Brezmadežna hotela, da jo ji postavijo na massabielski pečini, katero pa je kmalu nadomestila veličastna bazilika v treh nadstropjih, in tej se je ob stoletnici leta 1958 pridružila nova, še večja. Dnevno se vse do danes ponavljajo veličastne procesije, kakor je prve naročila lurška Gospa domačemu župniku po Bernardki. V tej nepretrgani procesiji se vrste z vsega sveta milijoni romarjev, ki prihajajo tja z grehi in upanjem, z vero in ljubeznijo, pa tudi brez vere in polni nezaupanja, radovedni, zdravi in bolni. Lurd se je razmahnil v svetovno znano in nesluteno veliko zbirališče božjepotnikov prav z vseh celin. Tam je začetek duhovnega prerojenja za milijone kristjanov, nepretrgano srečevanje božjega ljudstva vseh jezikov in rodov z božjo brezmadežno Materjo. Na tem prostoru se brez presledka menjavajo pretresljivi prošnji klici k Mariji in njenemu Sinu z navdušeno zahvalno pesmijo. Lurd je kraj močne vere, brezmejnega zaupanja v božjo pomoč in kraj hvaležne hvale za prejete dobrote. Čudež, ki ga je zahteval župnik Peyramale, naj se razcvete sredi zime rožni grm ob votlini, se ni zgodil. Čudežev, ki so vredni Brezmadežne, se je pa zgodilo v Lurdu na tisoče in se še vedno gode. Kopičijo se knjige o zgodovini lurških dogodkov od leta 1858 do danes, knjiga Danca Joergensena o Lurdu, lurški dnevnik Alexisa Carela, Nobelovega nagrajenca za medicino … O lurških dogodkih govori danes ves svet.

O Bernardki ni nobenih legend, kakor jih poznamo o drugih svetnikih. Kar je čudežnega v zvezi z njo, je očitno – revno, neizobraženo dekle je pripomoglo, da je znova oživelo češčenje Matere božje v našem času. Lurd je postal kraj, v katerem se očitno razodeva božja milost, lurški studenec s svojimi blagoslovi preplavlja že vso zemljo.

3. Lurško dejstvo in lurški čudeži

Da se v Lurdu dogajajo čudeži, je dokazano. Ne gre za njihovo število: pomen je v tem, da ta pojav obstaja in da ga z naravnega vidika ne moremo razložiti. Brez dvoma so tudi lurški čudeži kakor vsi čudeži samo znamenja, po katerih se Bog razodeva, kajti čudež je nekaj izjemnega – to je zmerom bil in bo zmerom ostal.

Resničnost Marijinih prikazovanj v Lurdu je Bog potrdil z mnogimi izrednimi dogodki, ki so se v več kakor sto letih strnili v mogočno »lurško dejstvo«, pred katerim se spoštljivo klanja verni in neverni svet. Lurd je tako postal pomembno poglavje zgodovine. Za njegovo resničnost pričajo skrbne preiskave Cerkve, ostro kritični Urad za ugotavljanje ozdravljenj v Lurdu, v katerem je sodelovalo v sto letih najmanj deset tisoč zdravnikov, med njimi več tisoč takih, ki niso bili francoske narodnosti. Za Lurd pričajo dalje milijoni lurških romarjev, tisoči lurških ozdravljencev, predvsem pa celotna Francija, ki je prav v minulih desetletjih morala pred lurškim dejstvom kloniti in ga priznati. Ne pozabimo, da za katoličane Lurd ni pomemben predvsem zaradi čudežev. Za nas je najpomembnejše to, da se je preprosti in nešolani mlinarjevi hčeri Bernardki Soubirous prikazala nebeška Mati in ji potrdila resnico o svojem brezmadežnem spočetju ter tako potrdila tudi našo vero v Marijo in njene odlike. Obenem je potrdila resničnost vse katoliške vere, kakor jo razlaga katoliška Cerkev. Potrdilo teh prikazovanj sta dve očitni zgodovinski dejstvi, ki ju moramo imeti za božji pečat, namreč: osebni pojav Bernardke Soubirous in številna čudežna ozdravljenja v Lurdu.

Vsi trdovratni poskusi, da bi Bernardki dokazali laž, sanjaštvo ali bolestnost, so se izkazali kot docela brezuspešni. Bernardka je tudi po prikazovanjih ostala skromna in trezna, popolnoma vdana Bogu in Mariji. Od Marije je zvedela, da ji je na svetu določena pot odpovedi, obljubila ji je, da jo bo osrečila ne na tem, ampak šele na onem svetu. Lurd je postal mogočen in slaven zaradi dogodkov, ki so z njo v zvezi, ona pa je odšla v samostan v Nevers in tam toliko trpela in molila, da je dosegla svetniško čast (1933). Njeno svetost so vsak dan bolj potrjevali čudežni dogodki, ki so se že v njenih dneh začeli v Lurdu. Dne 25. februarja 1858 je Bernardka odkopala nov vodni vrelec na kraju, ki ga ji je pokazala Marija. V zvezi s to vodo so se začele izredne ozdravitve, ki jih je prva komisija leta 1861 mogla ugotoviti že sto. Razumljivo je, da so se začele zgrinjati v Lurd množice romarjev. Njihovo število se je množilo v milijone, število uslišanih in potolaženih prosilcev v desettisoče in število ozdravljenih v tisoče. Vso kotlino je zajelo versko ozračje, v katerem pa ni bilo ne krivih naukov ne prenapetosti ne prevare. Cerkev je skrbno bedela nad to punčico svojega očesa, saj je Lurd v njeni zgodovini in ljubezni zavzel prelepo mesto. Še več čudežev kakor na telesih se je zgodilo v dušah. Nešteti so tam spet našli vero svoje mladosti, vstajali iz grehov ali šele tam spoznali resnico o Mariji, Jezusu in Cerkvi. Lurd je postal »upanje obupanih«. Vsi pošteni duhovi človeštva so morali priznati: božji prst je tukaj. Hvaležni smo jim, da svojega »verujem« niso izrekli prej, preden so vse preiskali, in da so šele potem molili z vernimi in srečnimi in se pridružili valujočim lurškim množicam v prelepi pesmi: »Zvonovi zvonijo … ave, ave, Marija!«

Kaj je kritične duhove v Lurdu zadrževalo, da niso takoj verovali? Najprej so se vpraševali, če ni v lurški vodi kaj takega, kar bi razložilo njene izredne učinke. Dali so preiskati lurško vodo glede kemičnih snovi in radioaktivnosti, glede mikrobov in plesni. Uspeh preiskav je bil vedno isti. Vseučiliški profesor Filhol iz Toulousa se je izrazil takole: »Voda nima nobene snovi, ki bi razložila njeno zdravilno moč.« Preiskave so dognale, da je njena sestava različna od reke Gave, ki teče mimo votline, pa povsem enaka sosednjim potokom in vodnjakom. In vendar so se ozdravljenja dogajala le ob vrelcu, ki ga je pokazala Marija! Pa tudi tam niso bili ozdravljeni vsi bolniki z določenimi boleznimi, kar bi se moralo zgoditi, če bi voda sama zdravila. Skrivnostna sila, ki je zdravila ob njej, je svobodno izbirala med najbolj razločnimi boleznimi.
Poleg tega pa se je začelo kaj hitro razodevati, da se večina lurških ozdravitev ne zgodi pri vrelcu, ampak pri procesiji z Najsvetejšim, s katerim škof vsak dan blagoslavlja bolnike.
Bolezni, ki so se v Lurdu končale z nenadnim ozdravljenjem, so bile kaj različne. Urad za ugotavljanje ozdravljenj navaja podrobno in z dokazili podprte ozdravitve raznih tuberkuloznih obolenj, obolenj na prebavilih, obolenj srca in krvnega obtoka, ledvičnih bolezni, bolezni na možganih, kostnih poškodb in zlomov, obolenj sklepov, sto in sto primerov kožnih bolezni, raznih tumorjev, revmatičnih obolenj, raka, odprtih ran in splošnih obolenj. Poleg tega je dobilo vid več slepih, spregovorilo več nemih, spet slišalo več gluhih. O načinu, kako so izginjale stare in hude organične bolezni, poroča dr. Alexis Carrel, ki je bil še leta 1902 na medicinski fakulteti v Lyonu, potem pa vodja enega največjih zdravstvenih zavodov v Ameriki, Nobelov nagrajenec za medicino. V knjigi Človek-neznanka pravi, da je sam opazoval lurške ozdravljence, ki so bili rešeni kostne jetike, raka in drugih hudih bolezni, in ugotovil o načinu ozdravljenja: »Često nastopi huda bolečina, nato pa nenadna ozdravitev. V nekaj sekundah, v minuti, največ v nekaj urah se rane zarastejo, splošni znaki obolelosti izginejo.«

Spričo tega, da večina ljudi ozdravi med procesijo z Najsvetejšim, so nekateri pomišljali, če ne ozdravlja versko ozračje, v katerem se bolniki nahajajo, ki da jih navda s tolikim zaupanjem v Boga in njegovo moč, da jih že ta vera sama ozdravi. Priznati je treba, da je ozračje v Lurdu, tej šoli vere, upanja in ljubezni, zares čudovito lepo in nadnaravno. Vendar pa se tudi tam potrjuje mnenje zdravnikov, da te vrste vplivi morejo ozdravljati kvečjemu živčne bolezni in še te le v redkih začetnih primerih in navadno ne za trajno. Številke iz Lurda povedo, da je bilo tudi nekaj sto primerov ozdravitev živčnih bolezni. A to je samo majhen odstotek od ozdravljenj hudih organičnih bolezni, nad katerimi so zdravniki v večini primerov že obupali. Kako pa, da so nenadoma ozdraveli otroci, neverni in taki, ki so se zdravju celo odpovedali v korist drugih? Če torej ne zdravi v Lurdu ne voda ne zaupanje, kdo pa zdravi?

Tisti, ki bi se radi ognili vsemogočnemu Bogu, se naposled zatekajo k izgovoru, da je to pač neznana sila, ki se je doslej še ni posrečilo odkriti, morda penicilin ali kako drugo učinkovito zdravilo. Na ugovor o neznanih silah, ki se tolikokrat ponavlja, je treba reči, da neznane sile ne bodo nikdar zmogle česa takega, kar se godi v Lurdu, in četudi bi se znanost razvijala še tisočletja. V Lurdu namreč premnogokrat bolniki ozdravijo nenadoma, kakor so poleg Carrela mogli ugotoviti tisoči drugih zdravnikov. Naenkrat, brez uporabe svojega najnujnejšega pripomočka – časa, narava nikdar ne bo zdravila. Kakor se v naravi ne moreta istočasno roditi oče in sin in dojenček ne more v trenutku doseči razvoja tridesetletnega človeka, tako ne bo nikdar mogoče naravno razložiti, kako se je v hipu zacelila kost, se zaprla rana, splahnel rak, se napolnila razjedena pljuča in tako naprej.

Ko so bile izključene vse naravne razlage za izredne dogodke v Lurdu, so tudi neverni ljudje vse bolj priznavali, da gre tu za neko vso naravo presegajočo silo. To je razvidno na primer iz izjave, ki jo je leta 1906 podpisalo 346 zdravnikov z raznih univerz in bolnišnic in se glasi: »Podpisani imamo za svojo dolžnost, da priznamo, da se v Lurdu godijo nepričakovane ozdravitve pod vplivom sile, za katero naša znanost ne ve, ki pa je gotovo ni mogoče razložiti z naravnimi zakoni.« Že omenjeni dr. Carrel, ki tedaj sam še ni bil veren, je imenoval to silo molitev in izjavil, da bodo morali zdravniki z njenim vplivom na telo bolj računati. Vsak otrok pa ve, da molitev sama ni nič in da je vse Bog, kateremu je molitev namenjena. Bog je torej edina možna razlaga velikega lurškega dejstva, ki tako neizpodbitno priča tudi za bivanje vsemogočnega in dobrega Boga.

Dolenc

VIR: Leto svetnikov, 2, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 134-141.