Svetopisemski temelji za češčenje Marijinega srca

V drugem poglavju Lukovega evangelija, ki govori o tem, kako so ob Jezusovem rojstvu betlehemski pastirji prihiteli na kraj njegovega rojstva, »našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno,« in nato povsod pripovedovali, »kar jim je bilo o tem detetu rečeno«, evangelist značilno pristavlja: »Marija pa je vse te besede hranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Ob koncu pripovedovanja o Odrešenikovi mladosti pa je nazadnje ob Jezusovem zaostanku v templju – kakor refren ob sklepu speva – še enkrat rečeno: Jezusova »mati je vse to ohranila v svojem srcu« (51). Tako nam je sv. Luka nekoliko odgrnil zaveso iznad globokega Marijinega molka: opozoril je na skrito življenje in misli njenega srca, ki so bile vse posvečene Kristusu in skrivnosti odrešenja. Sv. Janez Eudes (+ 1680 – gI. 19. avgust), ki mu dajejo naziv »oče liturgičnega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca«, je zato sv. Luka imenoval evangelist Marijinega srca. Marijino srce je pri Luku označeno kot središče njenega dušnega in duhovnega življenja.

Če je Marija hranila v svojem srcu vse, kar se je nanašalo na Jezusovo detinstvo in deško dobo, je razvidno, da je v svoje srce najprej sprejela spomine, vtise, opažanja, dejanja. Zato smemo reči, da sta po Lukovem gledanju tudi odgovor na angelovo oznanilo Mariji in zato tudi spev »Moja duša poveličuje« (Magnifikat) prihajala iz Marijinega »srca«, iz tistega skrivnostnega jedra Marijinega bitja, od koder izvirajo najgloblje in temeljne človekove življenjske odločitve. Sv. Janez Eudes pravi, da je Magnifikat »spev Marijinega srca«. Torej je Marijino srce izvir njene vere, globoke in čiste, ponižnosti in ljubezni, ki se je pokazala v teh okoliščinah.

Mnogi razlagalci obračajo na Marijino srce tudi Simeonovo napoved: »In tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src« (Lk 2,35). Res je tukaj govor o duši, vendar se ne oddaljimo od resničnega pomena, če mislimo na Marijino srce. Že Origen (+ 253 ali 254) pravi, da tukaj obstoji naravnost istost »duše« in »srca«.

Po gledanju sv. Luka je torej Marijino srce središče Marijinega notranjega življenja in njenih kreposti; obenem je to srce imelo prvenstveno vlogo pri učlovečenju, ob Kristusovem trpljenju pa je bilo pridruženo odrešilni kalvarijski daritvi.

Marijino vedenje pod križem je nadaljevanje ob angelovem oznanjenju izrečenega »zgodi se« ne le v tem smislu, da se je Marija zavedala, kako zdaj nastopajo posledice njene prve privolitve v učlovečenje, marveč tudi v tem, da je globoka notranja usmerjenost njenega srca ostala ista kakor nekdaj, še več, da je dozorela do zadnje in najgloblje dovršenosti.

Globoka usmerjenost in razpoloženje Marijinega srca se razodeva tudi v njenem govorjenju, o katerem Sveto pismo sedemkrat poroča (dvakrat spregovori Marija z angelom, dvakrat z Elizabeto, dvakrat z Jezusom, enkrat s strežniki v Kani Galilejski). Sv. Bernardin Sienski (+ 1444 – gl. 20. maj) pravi z ozirom na to, da je Marijino srce ognjišče božje ljubezni, od koder prihaja sedem plamenov ljubezni, izraženih v Marijinih sedmih besedah. In zadnje Marijine besede, kolikor Sveto pismo o njih poroča, so kakor testament Marijinega srca nam vsem: »Karkoli vam (Jezus) poreče, storite!« (Jan 2,5).

Če spravimo v zvezo s tem Jezusovo besedo: »Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali« (Mt 5,8), potem moramo reči: Marijino srce je zaradi svoje edinstvene, brezmadežne čistosti zaslužilo (seveda na temelju božje milosti) celo to, da je smelo nuditi svojo lastno kri božjemu Sinu.

Zgodovina češčenja brezmadežnega Marijinega srca, posebej tudi med Slovenci

V nekem smislu velja, da je češčenje Marijinega srca tako staro kakor krščanstvo, čeprav seveda izrecnega češčenja prav »srca« Marijinega od začetka ni bilo. Vendar pa izrecno in izrazito češčenje Marijinega srca ni šele »iznajdba« našega časa, marveč se da zgodovinsko dokazati vsaj že za 12. stoletje, posebej pri izredno gorečem Marijinem častilcu sv. Bernardu (+ 1153 – gl. 20. avgust), ki je poslal svoje redovne sobrate tudi v naše kraje, da so ustanovili samostan v Stični (1136) in tudi naše prednike navajali na takšno usmerjenost marijanske pobožnosti.

Izšlo pa je to češčenje iz istega duha kakor češčenje Jezusovega srca. Zelo sta Marijino srce častili dve veliki nemški mistikinji, sv. Matilda (+ 1283 – gl. 19. november) in sv. Gertruda (Jedrt) Velika (+ 1292 – gl. 17. marec), ki sta potem našli posnemovalce npr. med frančiškani, predvsem pri sv. Bernardinu Sienskem (gl. 20. maj). Ta tok je pozneje, od druge polovice 15. stoletja naprej, nekoliko pojemal, a se spet z vso močjo pokazal v spisih sv. Frančiška Saleškega (+ 1622 – gl. 24. januar) in pri veliki mistikinji uršulinki Mariji od Učlovečenja (M. d’Incarnation, + 1672 – gl. 30. april).

Pobožnost do Marijinega srca je v vsem tem času ostala v bistvu le zasebna. Stanje se je spremenilo s sv. Janezom Eudesom. Ta je v februarju 1648 ob sklepu duhovnih vaj v stolnici v Autunu v Franciji dobil od škofa dovoljenje za javno slovesno opravljanje duhovnih dnevnic v čast Marijinemu srcu, ki jih je sestavil isti svetnik. Nič pa ni čudnega, če je to v tedanjih janzenističnih krogih Francije in nato še sosednjih dežel prebudilo živo nasprotovanje.
Od začetka 18. stoletja pa tja do začetka 19. stoletja je čaščenje Marijinega srca naraščalo in se širilo vzporedno s pobožnostjo do Jezusovega srca. Vsi nasprotniki janzenizma so v češčenju Marijinega in Jezusovega srca po pravici videli najboljšo duhovno in praktično obrambo krščanskega ljudstva zoper navidezno strogo pobožnost, v resnici pa zelo pogubno janzenistično krivoverstvo. – Marijina prikazovanja sv. Katarini Labouré (leta 1830 – gl. 31. december) so v zvezi s širjenjem čudodelne svetinje, ki nosi na eni strani podobo Marijinega srca, močno prispevala k razširitvi pobožnosti do Marijinega srca. Temu pa se je pridružila že tudi misel na posvetitev človeštva Marijinemu brezmadežnemu srcu. Čudovite uspehe v dušnem pastirstvu je dosegel župnik Desgenettes, potem ko je svojo župnijo Naše Gospe Zmagovalke (Notre-Dame des Victoires) posvetil Marijinemu srcu (1836). Versko-nravno skrajno zanemarjena pariška predmestna župnija je postala luč izredno dejavnega in globokega krščanskega življenja, živ zgled za druge župnije daleč naokoli. Nadbratovščina brezmadežnega Marijinega srca, ki ji je bil Desgenettes pobudnik in ki je nastala v njegovi župniji, se je kmalu razširila prek meja Francije in ima še danes nad milijon udov po raznih deželah katoliškega sveta.

Bratovščine Marijinega brezmadežnega srca so prišle tudi na slovenska tla. Morda je bila najstarejša tista, ki je bila ustanovljena 31. marca 1718 v samostanu klaris v Mekinjah na Gorenjskem, ki pa jo je cesar Jožef II. leta 1782 zatrl. V 19. stoletju so v naših škofijah znova zacvetele številne bratovščine v čast brezmadežnega srca prebl. device Marije za spreobrnjenje grešnikov, ki so se priključile glavni bratovščini v cerkvi Naše Gospe Zmagovalke v Parizu. Prva tovrstna na slovenskih tleh je bila najbrž bratovščina v Kanalu v goriški nadškofiji, ustanovljena leta 1849. V goriški nadškofiji so jo ustanovili tudi na Placuti v Gorici (1875) in v Logeh (1877). V ljubljanski škofiji je zaslovela bratovščina pri Sv. Petru v Ljubljani v letih od 1852 do 1943 se je vpisalo 78 460 članov. Kmalu po letu 1850 so jo ustanovili tudi v Mengšu in na Bledu. Še bolj se je začela širiti, ko je goreči duhovnik Luka Jeran izdal molitvenik Srce Marije, prečiste Device. Leta 1895 so bratovščino obnovili tudi v Mekinjah. Pozneje (leta 1930) je bila vpeljana pri romarski cerkvi na Planinski gori pri Rakeku.
Oba božja služabnika, škof Anton Martin Slomšek (gl. 26. september) in škof Friderik Baraga (gl. 19. januar), sta bila vneta častilca Marijinega brezmadežnega srca. Škof Slomšek je 25. februarja 1861 tako bratovščino ustanovil v bogoslovnem semenišču v Mariboru. Razumljivo je, da so duhovniki, ki so izhajali iz tega semenišča, skoraj v vseh župnijah lavantinske (mariborske) škofije ustanovili bratovščine brezm. Marijinega srca. Friderik Baraga je že doma častil Marijino brezmadežno srce in je dal znamenje z mečem prebodenega Marijinega srca napraviti tudi v svojem škofovskem grbu; v svoji misijonski škofiji pa je ustanavljal bratovščine, posvečene Marijinemu srcu. – Poleg Luka Jerana sta širila pobožnost do Marijinega srca kot pisatelja šmarnic duhovnika Jakob Dolenc in Janez Volčič. Leta 1902 je v Ljubljani začel izhajati Glasnik Najsvetejših Src, pozneje preimenovan v Glasnik presv. Srca Jezusovega, ki pa tudi češčenja Marijinega srca ni nehal širiti. Že leta 1854 je Leopold Cvek izdal cerkveno in šolsko pesmarico in v njej tudi pesem, ki se je priljubila in udomačila po vsej Sloveniji: »O Marija, naša ljuba Mati, sprejmi v milostno Srce …« Pojo jo še danes po cerkvah zlasti pri prvosobotni pobožnosti, ki se je od srede druge svetovne vojne dalje razširila po naših krajih. Omeniti je treba posebej vsaj še nadškofa Antona Bonaventura Jegliča, ki je prav s širjenjem marijanske pobožnosti – in v zvezi s tem evharističnega življenja – »prebudil ogromne energije v slovenskem narodu« (J. Jagodic). Kaj je nagibalo k dejavnosti tega tako odločnega, pogumnega, daljnovidnega in delavnega, a hkrati otroško pobožnega moža, vidimo npr. iz zapiska pri duhovnih vajah leta 1900: »Vse bom delal z Marijo, zaradi Marije, v njej in po njej; Srce Marijino naj stopi na mesto mojega srca in vse moje življenje naj bo táko, kakor bi izviralo iz Marijinega srca, kakor bi Marija delovala; v vsem hočem biti odvisen od moje Matere Marije.«

Nastanek praznika Marijinega srca

Nov razmah po katoliškem svetu je čaščenje Marijinega srca dobilo s prikazovanji v Fatimi leta 1917 (prvikrat 13. maja) in s posvetitvijo vsega sveta Marijinemu brezmadežnemu srcu, ki jo je ob 25-letnici fatimskih prikazovanj sredi največjih grozot druge svetovne vojne izvršil Pij XII. Isti papež je praznik Marijinega srca razširil na vso Cerkev. (Prej je od leta 1805 dalje Rim dovoljeval vpeljavo takšnega praznika le za škofije in cerkvene pokrajine, ki so za to posebej prosile.) Nastavil je praznik na osmino Marijinega vnebovzetja, torej na 22. avgust. Gotovo je bil tudi to dan bližine Marijinemu vnebovzetju zelo primeren za praznovanje, saj nas spominja tudi Marijine telesne poveličanosti in tistega, na kar opozarja 2. vatikanski cerkveni zbor, ko pravi: »Marijino materinstvo v redu milosti neprestano traja … Vzeta namreč v nebesa te zveličavne naloge ni odložila, temveč nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega življenja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bomo prišli v blaženo domovino« (C 62,1).
Še veliko bolj utemeljeno pa je, da preurejeni cerkveni koledar sedaj določa, naj bo spomin Marijinega brezmadežnega srca takoj na soboto po prazniku Jezusovega srca. Tako je vidnejša tesna povezanost med češčenjem Marijinega srca in pobožnostjo do Jezusovega srca. Lepo je to povezanost označena že v okrožnici Pija XII. o češčenju Jezusovega srca iz leta 1956: »Da bi iz češčenja Jezusovega srca na krščansko družino in na ves človeški rod tekle obilnejše koristi, naj si verniki prizadevajo, da bodo s tem češčenjem tesno združevali češčenje brezmadežnega Srca Matere božje.« Bog je namreč hotel, da je bila za izvršitev človeškega odrešenja prebl. Devica Marija neločljivo pridružena Jezusu Kristusu. Naše odrešenje se je izvršilo po ljubezni Jezusa Kristusa in po njegovem trpljenju tako, da je oboje najožje povezano z ljubeznijo in trpljenjem njegove matere. Zato je povsem primerno, da krščansko ljudstvo, ki je božje življenje prejelo od Kristusa po Mariji, prideva k dolžni službi češčenja presv. Jezusovega srca tudi češčenje najljubeznivejšega Srca nebeške Matere, kateremu naj izkazuje dejanja vdanosti, ljubezni, hvaležnosti in zadoščevanja.«

Smisel češčenja Marijinega brezmadežnega srca

Predmet tega češčenja je Marijino telesno srce kot simbol Marijine ljubezni do Boga in do ljudi zaradi Boga. Ta z milostjo prepojena ljubezen je počelo vsega Marijinega notranjega življenja, popolnoma podrejenega najsvetejši božji volji, neskaljenega od kakršnega koli greha. Zato je predmet tega češčenja obenem Marijino notranje življenje, kakršno je prežarjalo tudi vso zunanjo Marijino dejavnost in ravnanje ob stiku s Kristusom in ob stiku z okolico; in ta notranja usmerjenost prežarja Marijo tudi še sedaj. Češčenje se torej nikakor ne ustavlja le ob Marijinem telesnem srcu – saj tukaj srce, podobno kakor pri čaščenju Jezusovega srca, jemljemo kot simbol ljubezni in vsega, kar izvira iz ljubezni. To češčenje se namreč usmerja naprej. Lahko bi rekli, da s češčenjem Marijinega srca častimo dušo Marijine duše, življenje Marijinega življenja.
Seveda gre tudi tukaj češčenje Marijini osebi sami (navsezadnje Bogu, ki je edini končni izvir in cilj vse Marijine veličine), vendar pa njeni osebi pod posebnim vidikom: pod vidikom ljubezni do Boga, do Odrešenika in do odrešenih; torej pod vidikom tega, kar je v Mariji najodličnejšega, najbližjega Bogu. – In kakor pri Kristusu njegovo Srce obsega in simbolizira (= kaže na) sploh vso skrivnost odrešenja, ki je skrivnost božje ljubezni, tako smemo tudi pri Mariji reči, da njeno srce simbolizira skrivnost odrešujoče božje ljubezni. Pri češčenju Marijinega srca gre torej navsezadnje za češčenje božje odrešujoče ljubezni. Na Mariji čudovito odseva božja ljubezen. Marija je z ene strani na sebi (v svojem srcu) najgloblje in najpopolneje doživljala skrivnost odrešujoče ljubezni in s tem skrivnost Jezusovega srca; Marija je na to način tako rekoč najpopolnejše zrcalo skrivnosti odrešenja, ki je po svojem bistvu skrivnost ljubezni. Z druge strani pa je pri odrešujoči ljubezni o božjem načrtu s svojo ljubeznijo sama sodelovala, tako da je na njeno življenje in njeno osebo mogoče gledati kot na sestavni del to ljubezni.
Kakor ne spada k bistvu češčenja Jezusovega srca to, da bi morali častiti ali sploh uporabljati podobe, na katerih je upodobljeno Jezusovo srce, velja podobno tudi tukaj: ne gre ravno za to, da bi častili ali sploh imeli posebne podobe Marijinega srca, čeprav je res, da je primerna podoba lahko zelo dober pripomoček, ki nas opozarja na to, kaj spada k dragocenemu bistvu češčenja Marijinega srca in k sadovom tega češčenja.

Ko govorimo o »češčenju«, ne mislimo le na češčenje v ožjem, marveč v širšem pomenu, ker gre bolj za posnemanje kreposti Marijinega srca: vere, ponižnosti, čistosti, predvsem pa ljubezni, ki je duša vseh kreposti.

Navadno pravimo »brezmadežno« Srce. To nas opozarja na odliko Marijinega brezmadežnega spočetja (gl. 8. december). Ta odlika je z ene strani sad prav posebne božje ljubezni do Marije; z druge strani pa je zaradi to odlike Marijina ljubezen do Boga in do ljudi brez sleherne načetosti in nepopolnosti. Brez razpok je bila že taka ob začetku njenega življenja (čeprav je tudi Marija še »napredovala na romanju vere« – C 58), medtem ko so šibkosti in nepopolnosti delež nas vseh in nas skušajo zastrupiti z vzgibi različnih oblik egoizma, nekakšne zagledanosti v samega sebe.

In kaj je namen češčenja Marijinega srca? Gotovo že na sploh pospešuje marijansko pobožnost, ki je tako blagodejna za sleherno pristno krščansko življenje. Gre pa še za nekaj več: za to, da bi ob pogledu na Marijino materinsko (in sicer soodrešeniško) ljubezen, katere naravno znamenje je njeno telesno srce, in ob premišljevanju nravne lepote in veličastnosti te ljubezni pomnožili svoje zaupanje v Marijino (seveda od Kristusa odvisno) sredništvo ter tako bolj gotovo prišli do prisrčne, požrtvovalne krščanske ljubezni – do posnemanja Marijinega srca v naši velikodušni ljubezni do Boga in do soljudi, posebej v pogledu na njihovo večno srečo. Pobožnost do Marijinega srca si pri vseh Marijinih skrivnostih in odlikah postavlja pred duhovne oči Marijino največjo izrednost: ljubezen, ki je temelj tudi Marijinega devištva in deviškega materinstva. Sv. Avguštin po pravici pravi o Mariji: »Spočela je kot devica, to se pravi, s srcem je spočela, to je, z ljubeznijo svoje vere je spočela« (Sermo 214,6). Češčenje Marijinega brezmadežnega srca nam kaže na zgled, kako naj se bližamo Bogu z vero, ki je obenem nerazdeljena ljubezen in zvestoba. – Zaradi tega cerkveni očetje tudi Cerkev (kot odsev Matere božje) imenujejo devica in hkrati Kristusova nevesta in duhovna mati božjih otrok. Na to misli drugi vatikanski cerkveni zbor, ko pravi: »Ko Cerkev zre na Marijino skrivnostno svetost in posnema njeno ljubezen ter zvesto izvršuje Očetovo voljo, postane po verno sprejeti božji besedi tudi ona sama mati; z oznanjevanjem in s krstom namreč rodi za novo in neumrljivo življenje otroke, spočete od Svetega Duha in rojene iz Boga. Tudi ona je devica, ker neokrnjeno in čisto ohranja ženinu dano besedo in ker v posnemanju Matere svojega Gospoda z močjo Svetega Duha na deviški način varuje neokrnjeno vero, trdno upanje in iskreno ljubezen.«

S češčenjem Marijinega srca povezujemo tudi posvetitev in zadoščenje. »Posvetiti« se Marijinemu srcu se pravi dokončno in nepreklicno se izročiti Mariji, in sicer pod vidikom njene ljubezni, s katero je skupaj s svojim Sinom sodelovala pri pridobitvi nadnaravnega življenja milosti vsem ljudem in še sedaj neprestano sodeluje pri dejanskem uresničevanju načrtov odrešujoče božje ljubezni. Seveda ima ta posvetitev za svoj končni cilj le Boga. Ustvarjeni osebi se smemo izroči (posvetiti) le toliko, kolikor to izročitev stoji v službi najvišje podaritve, ki končno velja le Bogu; in pri Mariji je to v polni meni uresničeno: ona nikdar ne dela zase, marveč je vedno »Gospodova dekla«.

Čeprav ni vsaka posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu že istovetna s pobožnostjo, kakršno priporoča sv. Ludovik Monfortski (gl. 28. april), vendar tudi za navadno posvetitev na prve sobote veljajo globoke besede tega izrednega Marijinega častilca: »Naj ne mislimo z lažnivimi razsvetljenci, da je Marija kot stvar ovira za zedinjenje s Stvarnikom; nič več ni Marija tista, ki živi, marveč samo Jezus Kristus, samo Bog živi v njej. Njena preoblikovanost v Boga presega preoblikovanost sv. Pavla in drugih svetnikov – bolj kakor višina neba presega zemljo. Marija je tukaj le za Boga in niti malo ne ustavlja duše, ki se ji posveti, pri sami sebi, marveč jo usmerja k Bogu ter jo zedinja z njim tem popolneje, čim popolneje se duša združi z Marijo. Marja je čudoviti odmev Boga; kadar ji zakličemo: Marija!, odgovori samo eno: Bog. Če jo s sv. Elizabeto imenujemo blagoslovljena, poveličuje Marija le Boga.« Posvetitev Srcu Marijinemu nam praktično izpričuje, da odrešenje nima za svoj prvi cilj uveljavljanja neskončnega božjega veličastva in božje moči, marveč uveljavljanje božje ljubezni in usmiljenja. Saj je Bog ljubezen sama; in prav ljubezen je tista stran njegovega bistva, ki je k človeku najmočneje obrnjena (prim. 2 Jn 4,10). Razen v prebodenem Jezusovem srcu se to božja ljubezen nikjer ne razodeva jasneje kakor v globoko užaloščenem, z mečem žrtvujoče se ljubezni prebodenem in nas vse tesno objemajočem Marijinem materinskem srcu. Marijina materinska, od posledic izvirnega greha nikdar skaljena ljubezen, naj ni nas privedla nazaj k ljubezni do odrešujočega Boga.
Marija je brez dvoma dejavno sodelovala pri Kristusovem odrešilnem delu zlasti s sotrpljenjem. Tisto, kar je povzročalo Marijino sotrpljenje, ni bilo nič drugega kakor tisto, kar je povzročilo, da je Kristus trpel: greh. Greh pa najbolj nasprotuje odrešujoči božji ljubezni in je največja nehvaležnost zoper to ljubezen. Greh se torej obrača tudi zoper Marijino materinsko-soodrešeniško ljubezen, simbolizirano v srcu. Zato spada k pobožnosti do Marijinega srca tudi zadoščevanje tej Marijini ljubezni, od ljudi tolikokrat žaljeni, prezrti, pozabljeni in izdani. In takšno zadoščevanje ima nemajhno vrednost ravno za naš čas, ki zaradi pozabe na Boga izgublja čut za greh ali pa obupuje nad možnostjo, da se odvrnemo od njega. Zadoščevanje Marijinemu brezmadežnemu srcu nas živo opozarja na hudobijo greha, obenem pa nam ob pogledu na Marijino materinsko ljubezen, v kateri se k nam sklanja odrešujoča ljubezen, vliva trdno upanje tudi v največji temi, upanje, ki ne vara.

Strle

VIR: Leto svetnikov, 2, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 556-563.