Uvedba praznika

Sv. Jožefu je poleg glavnega praznika 19. marca, ki velja za njegov »rojstni dan« za nebesa, posvečen še en praznik – praznik Jožefa Delavca. Postavil ga je 1. maja 1955 papež Pij XII. na prošnje, ki so zlasti iz vrst krščanskega delavstva prihajale v Rim z vseh strani sveta. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetnika, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja (prim. C 65), posebej še v skrivnost učlovečenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec, »tesar« (Mt 13,55; Mr 6,3). In Cerkev posebej kaže nanj kot na zavetnika in zgled vseh delavcev, najprej in predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok.

Praznik obhajamo na 1. maj, katerega je veliko socialno gibanje 19. in 20. stoletja napravilo za praznik dela in delavcev, včasih tudi v izrecnem nasprotovanju Cerkvi. Morda je bila po načrtih božje previdnosti postavitev tega praznika nekakšen tihi uvod v spravo med Cerkvijo in delavstvom, tisto spravo, o kateri so deset let pozneje ob sklepu 2. vatikanskega cerkvenega zbora v »poslanici Cerkve« delavcem spregovorili »katoliški škofje s petih kontinentov«:
»Zagotavljamo vam, da Cerkev pozna vaše trpljenje, vaše borbe in vaša upanja; da visoko ceni kreposti, ki krase vaše duše: pogum, požrtvovalnost, stanovsko zavest in ljubezen do pravičnosti; da priznava v celoti brezmejne zasluge, ki jih vsak na svojem mestu, včasih najbolj neznanem in najbolj preziranem, izkazujete celotni človeški družbi. Cerkev vam vse to rada priznava in se vam za vse po nas zahvaljuje … Papež Janez XXIII., ki je obogatil dediščino Cerkve s svojimi čudovitimi poslanicami, je znal najti pot do vašega srca. V svoji osebi je na sijajen način pokazal ljubezen Cerkve do delavcev kakor tudi ljubezen do resnice, pravice, svobode in ljubezni, na katerih sloni mir na svetu. Tudi mi vas hočemo prepričati o isti ljubezni Cerkve do delavcev in vam zato iz vse duše izpovedujemo: Cerkev je vaša prijateljica! Zaupajte ji! Žalostni nesporazumi so v preteklosti le predolgo povzročali nezaupanje in nerazumevanje med nami. Oboji so trpeli zaradi tega: Cerkev in delavski razred. Danes je udarila ura sprave. Cerkev koncila vas vabi, da to z nami praznujete brez nezaupanja. Cerkev se vedno trudi, da bi vas bolje razumela. Pa tudi vi se trudite, da bi s svoje strani razumeli, kaj Cerkev pomeni za vas, ki ste glavni tvorci čudovitih sprememb v sedanjem svetu. Dobro veste, da bodo te spremembe svetu prinesle nesrečo namesto sreče, če jih ne bo oživljal mogočen dih duhovnosti. Sovraštvo ne bo rešilo sveta! Samo zemeljski kruh ne bo mogel utešiti človekove lakote! Sprejmite poslanico Cerkve! Sprejmite vero, ki vam jo ponuja, da bi razsvetljevala vaša pota! ... Naj vas vodi! Naj vam da spoznati Jezusa Kristusa, vašega Tovariša pri delu, Učenika in Odrešenika vsega človeštva!«

Delo v luči Nazareškega tesarja

Na 1. maj Cerkev v svojem bogoslužju ne poveličuje neposredno dela samega, naj bo ročno ali umsko; pa tudi ne kakega nedoločenega »neznanega delavca«. Spomin in češčenje namreč velja čisto določenemu delavcu, »tesarju« sv. Jožefu, ki pa ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Tega preprostega, a »pravičnega« moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega božjega Sina, dokler ne bi ta dorastel. A Cerkev tudi tukaj ne pozabi, da se versko češčenje nikoli ne sme ustaviti zgolj ob osebi sv. Jožefa in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef nadvse skrbni varuh in krušni oče, in po njem Očetu v Svetem Duhu. Petkrat se oglasi »vabilo« v liturgičnem povabilu k dnevni molitvi: »Pridite, molimo Kristusa Gospoda, ki je hotel veljati za delavčevega sina.«

Toda prav zaradi tega, ker je liturgija tudi na god sv. nazareškega tesarja tako jasno usmerjena na Kristusa in po njem na troedinega Boga, stoji delavec sv. Jožef pred nami tako velik. Ob tej veličini zaslutimo, kakšne so božje misli o delu in kakšne morajo biti tudi naše misli in sodbe in naš praktični odnos do dela.

Koliko nove luči zasije v nas, če globlje premišljujemo, kaj se to pravi: On, ki je Stvarnik in neprestani Vzdrževalec ogromnega vesolja, od najmanjšega atoma z nabojem silnih energij do vrtoglave množice velikanskih zvezdnih meglenic, On, učlovečeni božji Sin, je večino svojega življenja hotel biti v očeh ljudi samo sin tesarja Jožefa, nato njegov vajenec in pomočnik, končno sodelavec. In sicer sodelavec pri neuglednem, utrujajočem, človeško gledano tako pustem ročnem delu v revščini od sveta zaničevanega Nazareta.

Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi: Ker je v Kristusu »človeška narava privzeta, ne pa uničena, je že s tem samim tudi v nas dvignjena k dostojanstvu brez primere. Kajti on, božji Sin, se je s svojim učlovečenjem na neki način združil z vsakim človekom. S človeškimi rokami je delal, s človeškim razumom je razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem je ljubil. Rojen iz Device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak razen v grehu« (CS 22,2). S tem je bilo »k dostojanstvu brez primere« dvignjeno posebej tudi človeško delo. Saj ne smemo spregledati presenetljivega dejstva, da je Sin božji sam hotel vse do svojega javnega nastopa živeti »življenje rokodelca, kakršno je bilo lastno njegovemu času in kraju,« (CS 32,2) in si služiti kruh z utrudljivim delom lastnih rok.

Ob Kristusovi strani pa vidimo sv. Jožefa, kako v popolnem in junaškem pozabljanju samega sebe vse svoje napore nesebično, velikodušno in zvesto posveča vzdrževanju tistega življenja, ki bo žrtvovano na križu za zveličanje vsega sveta.

Gospodu Kristusu služite!

Ko nam Cerkev z bogoslužnim praznovanjem kaže na sv. Jožefa kot na najsvetlejši zgled delavcev in kot na zavetnika našega dela, nam o smislu, dostojanstvu in vrednosti dela ter o pravi človekovi veličini pove več, kakor bi bilo mogoče povedati z dolgimi učenimi obravnavami ali pa z umetniško dovršenimi slavospevi. V obravnave in slavospeve o delu se kaj radi vtihotapijo napačni pogledi, ki jih zavrača sv. Terezija Velika, ena najbolj vnetih častilcev sv. Jožefa: »Nikar ne zidajmo stolpov brez temelja. Gospod ne gleda toliko na veličino del kakor na ljubezen, s katero so napravljena.« Na takšno ljubezen, ki podeljuje večnostno vrednost in dostojanstvo tudi takšnim delom, ki se neevangeljsko mislečemu človeku zde »najnižja« in »najbolj pusta«, misli sv. Pavel, ko pravi: »Karkoli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da boste od Gospoda prejeli povračilo dediščine« (Kol 3,23.24). In če apostol pristavlja: »Gospodu Kristusu služite!« – kdo je ta klic spolnjeval tako dobesedno in zvesto kakor prav sv. Jožef? Ob njem se živo zavemo, kje je človekova prava veličina in kaj človeka vodi k resnični, neminljivi sreči – in že zdaj na zemlji k »božjemu miru, ki vsak razum presega« (Flp 4,7).

Koncil, ki ga je papež Janez XXIII. postavil pod varstvo sv. Jožefa, pač ni zgubljal spred oči revne nazareške delavnice, ko je govoril:
»Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, ki je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z božjim načrtom. Po božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji.
To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebnostno delavnostjo prispevajo k uresničenju božjega načrta v zgodovini.

Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika. Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje božje veličine in sad neizrekljivega božjega načrta. A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti. Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje priklepa« (CS 34).

Ali krščanstvo res odtujuje zemeljskim nalogam?

Gotovo, Cerkev se tudi na god delavca sv. Jožefa zaveda, da mora tudi danes oznanjati človeštvu: »Nimamo tukaj stalnega mesta, marveč iščemo prihodnjega!« (Heb 13,14). A s tem ne odtujuje ljudi njihovim zemeljskim dolžnostim, njihovemu delu za srečnejšo prihodnost človeštva. Cerkev je vedno učila, danes pa še bolj jasno uči, da upanje na nebesa, kjer bo hkrati z notranjim neizrekljivo osrečujočim občestvom z Bogom uresničeno tudi »vesoljno bratstvo« zveličanih med seboj (CS 38,1), »ne zmanjšuje važnosti zemeljskih nalog, ampak celo z novimi nagibi podpira njih spolnjevanje. Če nasprotno manjka božji temelj in upanje na večno življenje, je človekovo dostojanstvo kar najhuje ranjeno, kakor to danes mnogokrat ugotavljamo, in brez rešitve ostanejo uganke življenja in smrti, krivde in trpljenja, tako da se ljudje neredko pogrezajo v obup« (CS 21,3).

»Opomnjeni smo seveda, da človeku nič ne pomaga, če si ves svet pridobi, sam sebe pa pogubi. Vendar pa pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta. Zato je zemeljski napredek treba sicer skrbno razlikovati od rasti Kristusovega kraljestva, vendar pa je to napredek, kolikor more prispevati k boljši ureditvi človeške družbe, velikega pomena za božje kraljestvo. – Vrednote človeškega dostojanstva, bratovskega občestva in svobode, vse te odlične sadove narave in našega truda bomo namreč potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene« (CS 39).

Poveličani Kristus; močjo svojega Duha že sedaj »deluje v srcih ljudi; in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak že s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi tiste velikodušne napore, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in bi si v ta namen podvrgla vso zemljo.« Res je, da se ne posvečajo naravnost temu delu vsi člani Cerkve. Nekatere namreč Sveti Duh »kliče k temu, da bi očitno pričevali za hrepenenje po nebeškem prebivališču in da bi to hrepenenje ohranjali živo v človeški družini« (CS 38,1), da si s tem ne »postanejo nekoristni v zemeljski družbi. Kajti čeprav včasih niso naravnost v pomoč svojim sodobnikom, so jim vendarle v Kristusovi ljubezni na najgloblji način prisotni in z njimi sodelujejo, da bi graditev družbe vedno temeljila v Gospodu …, da se ne bi morda zastonj trudili tisti, kateri jo zidajo« (C 46,2). Večino drugih pa Cerkev kliče »k temu, da bi se posvečali zemeljski službi ljudem in s to svojo nalogo pripravljali snov za nebeško kraljestvo. Vse pa osvobaja, da bi se v odpovedi samoljubju in s privzemanjem vseh zemeljskih sil v človeško življenje stegovali nasproti prihodnosti, ko bo človeštvo samo postalo Bogu prijetna daritev« (CS 38,1).

V svojem bogoslužju vzklika Cerkev: »Slavimo te, Oče, ker si velik in si vse v modrosti in ljubezni ustvaril. Človeka si naredil po svoji podobi in mu izročil skrb za vesoljni svet. Le tebi, Stvarniku, naj služi, vsem stvarem pa gospoduje« (četrta evhar. molitev).

Naj v delu odkrijemo še toliko vrednot – nikdar ne smemo niti za trenutek zgubiti spred oči resnice: Ni človek zaradi dela, marveč delo zaradi človeka! To je z vso močjo poudaril papež Pavel VI., ko je na začetku junija 1969 obiskal v Ženevi sedež Mednarodne organizacije dela (OIT). In dostavil je: »Ravno ob času zmagoslavja tehnike in njenih sijajnih uspehov v gospodarski proizvodnji je človek tisti, ki nase osredotoča pozornost filozofov, sociologov in politikov. Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega … Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Priprava absolutne bodočnosti

Če je človek po svoji naravi usmerjen v svoj zadnji cilj, potem je jasno, da delo svojo polno opravičenost in smisel najde le v odnosu do tega cilja. Delo je sredstvo za dosego človekove osebne in skupne sreče, končno sredstvo za dosego »blaženega cilja onkraj zemeljske bednosti« (CS 18,2).

Bližnje cilje dela moremo odkriti že z lučjo naravnega umovanja. Najgloblji smisel pa odkrijemo samo v luči vere, v svetlobi, ki nam sije iz revne tesarske delavnice v Nazaretu. Ker je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, naj človek sodeluje s Stvarnikom pri dovršitvi stvari in naj s svoje strani da zemlji odtis tiste duhovnosti, ki jo je sam prejel od Boga. Če to vrši, si s tem, kar se je zdelo najprej kakor podložnost
snovi, zagotovi osvoboditev od te podložnosti, uveljavitev svobode, bistvene prvine človeškega dostojanstva. Le da to ni kaka samotarska naloga, marveč gre tu za skupno nalogo, za skupno graditev takšne človeške družbe, ki bo pomenila pripravo na božje kraljestvo, v katerem bo v polnosti vladala resnica, pravičnost in ljubezen. Človeško bratovstvo bi bilo zelo kratkotrajno, če bi zemeljski cilji bili edino obzorje. Treba je torej naše poglede obrniti v višino: v dostojanstvo človeka kot božjega sodelavca, veličino delavca, ki se osvobaja zasužnjenosti snóvi in izvršuje nravne obveznosti svoje osebe, bratstvo vseh ljudi v skupnih naporih – te duhovne vrednote zemeljskega dela najdejo celotni smisel samo v odnosu do poveličanega življenja v Bogu, h kateremu je človeštvo poklicano in usposobljeno po Kristusu. Tisto, kar je bilo v božjih načrtih vesela ustvarjalna dejavnost, je z grehom postalo trdo delo in mnogokrat velika muka. Toda ta trda vsakdanja borba postane, če jo znamo – v zedinjenosti s Kristusom in okrepljeni z lučjo in močjo njegove milosti – ponižno in hkrati pogumno sprejemati nase, odrešilna, podobno kakor je bilo odrešilno Jezusovo delo v Nazaretu. V tej luči se pohujšanje nad mučnostjo dela spremeni v dejanje ljubeče daritve: kruh in vino, ki sta sadova zemlje in hkrati človeškega dela, postaneta simbol človekovega prostovoljno sprejetega napora in trpljenja, velikodušno darovanega v žrtev Bogu, pridruženo Odrešenikovi žrtvi. Človekovo skromno, na videz brezpomembno delo, povzame vase na križu žrtvovani in za vekomaj poveličani Kristus in ga daruje Očetu.

Tako prejme naše najbolj »brezpomembno« delo večnostno vrednost in je prispevek k dograditvi veličastnega »nebeškega Jeruzalema«.

Tako nas godovni dan sv. Jožefa Delavca, glasno uči: Z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj in bolj prijateljskega sveta, kjer bo vsakdo mogel spolnjevati svojo nalogo božjega otroka sredi svojih bratov. Tako se bo vsak delavec – naj bo to podjetnik ali delojemalec, nameščenec ali tehnik, poljedelski ali industrijski delavec, obrtnik ali trgovec ali pa član svobodnih poklicev – zedinjal z Očetovim ustvarjalnim delovanjem, s Sinovim odrešilnim delom in s posvečevalnim delom Svetega Duha.
V delo vključena odpoved in trpljenje, zaznamovana z znamenjem Kristusovega križa, postaneta v luči in moči poveličanega Kristusa in v pričakovanju njegovega prihoda ob koncu sveta veliko bogastvo. »Zakaj naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,17).

Ob praznovanju sv. Jožefa Delavca vidimo, kako nas pravo češčenje svetnikov nikakor ne odvrača, ampak samo približa temu, kar je za krščanstvo poglavitno: Kristusu in po njem Očetu v Svetem Duhu. Posebej pa nas godovni dan sv. delavca, rednika nazareškega Delavca in Tvorca našega odrešenja, opozarja na pravi »smisel našega časnega življenja, ko v upanju na prihodnje dobrine dovršujemo delo, katerega nam je Oče izročil na svetu, in tako delamo za svoje zveličanje« (C 48,2).
Sv. Jožefu Delavcu je posvečena nova cerkev v Ivančni Gorici pri Stični.

Strle

1. maj je v ljudskem izročilu fantovski praznik, ki ni samo slovenska posebnost in tudi ne nekaj novega kakor praznovanje delavskega 1. maja. Ljudsko praznovanje 1. maja sega v predkrščansko dobo. Sprva je bilo postavljanje drevesa (mlaja) menda v počastitev pomladanske drevesne rasti, sčasoma pa je postalo znamenje skupnostnega veselja (mlaji ob raznih praznikih in praznovanjih). Mlaj so po slovenskih pokrajinah fantje postavljali dekletom v čast, povečini smreko, v tržaški okolici pa češnjo, bor, topol ali brezo. Kjer se je šega še ohranila, pomeni majenca največjo prireditev v letu.
Kumer

VIR: Leto svetnikov, 2, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 279-285.