Odkar je Cerkev 1955 uvedla 1. maja god sv. Jožefa delavca, ima praznik tega svetnika dne 19. marca naslov »sv. Jožef, mož Device Marije«.

Ženin – mož preblažene Device Marije

Temelj vseh odlik sv. Jožefa je v tem, da je bil od vekomaj izbran za »ženina«, za deviškega moža Marije, iz katere si je druga božja oseba po moči Svetega Duha privzela človeško naravo, da bi odrešila vse človeštvo. O Mariji pravi II. vatikanski cerkveni zbor, da je »najgloblje vstopila v zgodovino odrešenja« (C 65), tistega odrešenja, ki se »razodeva in nadaljuje v Cerkvi, katero je Gospod ustanovil kot svoje skrivnostno telo« (C 52). Skupaj z Marijo in takoj za njo pa je v odrešitveno zgodovino vstopil tako globoko kakor nobeno drugo ustvarjeno bitje tudi njen deviški zaročenec sv. Jožef. Ker je bil z Marijo zvezan v resničnem zakonu, je pred postavo veljal za očeta učlovečenega božjega Sina in v resnici izvrševal nad njim očetovske pravice in dolžnosti ter bil njegov krušni oče.
Zakaj je Bog hotel, da je biti božji Sin iz Marije deviško spočet in da torej ni bil Jožefov naravni sin, kakor je to iz Svetega pisma popolnoma jasno (Mt 1,18-23; Lk 1,26-38)? Zakaj ni bil Kristus spočet tako kakor vsak drug človek?

Gotovo se to ni zgodilo zaradi tega, ker bi bil morda normalni, naravni nastanek človeka nekoliko obremenjen z madežem ali vsaj z nekim sumom omadeževanosti. V Svetem pismu ni niti sence takšnega maniheistično obarvanega gledanja na zakon in družino. Saj je vendar zakon od Boga samega postavljena uredba. Pač pa je božji Sin hotel postati človek na deviški način edinole zato, da bi se s tem na vidni način razodelo: učlovečenje Besede je absolutna, nepreračunljiva, svobodna skrivnost božje milosti; zato ne izhaja od spodaj, iz sveta, marveč edinole od zgoraj, to je iz božje moči; tukaj je pretrgan zemeljski tok sveta, pa naj bi bil spleten tudi iz najplemenitejših stvarnosti, to prihaja neposredno »od zgoraj« nepreračunljivo božje usmiljenje – gre za učlovečenje božjega Sina, ki mu je vzrok svobodno dejanje večnega Boga. Ta lahko učinkuje brez človeškega sodelovanja, čeprav si tisto, kar naj z učlovečenjem postane, privzema iz človeškega mesa in rodu.

Ali bi potem ne bilo bolje, da se Devica Marija sploh ne bi bila poročila? – Če količkaj pomislimo na posledice, ki bi iz tega pritekale za Marijo in Kristusa, bomo tudi tukaj vzkliknili s psalmistom: »Vsa svoja dela, Gospod, si z modrostjo naredil« (Ps 103,24)! Judje bi, če bi se Marija ne poročila, imeli njenega otroka, ki je bil spočet od Svetega Duha, za nezakonskega. Senca sramote in preziranja Marije in Jezusa bi bila po tedanjem judovskem pojmovanju še posebno kričeča in se ne bi dala izbrisati.

Namen deviškega zakona med Marijo in Jožefom, kakor ga moremo razbrati iz Svetega pisma v zvezi s prvotnim izročilom, je torej v prvi vrsti ta, da bi se skrivnost učlovečenja izvršila na primeren način: zlasti, da ne bi sodobniki imeli Jezusa za nezakonskega otroka. Jožef je bil tako rekoč senca, ki je zakrivala Jezusa, dokler ne bi bili Judje in pogani po velikih Jezusovih čudežih, posebno po vstajenju in vnebohodu, pripravljeni za sprejem resnice o skrivnostnem, čudežnem prihodu božjega Sina na svet. Od tod je razumljivo, da je ostal Jožef sam skrit in neopažen ves čas svojega življenja na zemlji; ostal pa je skrit tudi še po svoji smrti skozi stoletja v češčenju Cerkve. Najprej je namreč morala biti razodeta skrivnost Kristusove božje narave in v zvezi z njo Marijino deviško materinstvo, šele potem je mogel zasijati v luči odrešitvenega božjega načrta tudi duhovni lik sv. Jožefa.

Med Marijo in Jožefom je obstajal resničen, čeprav deviški zakon. Marija je bila na zunaj navadno judovsko dekle, v resnici pa od vekomaj izbrana za Odrešenikovo mater in zato že v prvem trenutku bivanja vsa ožarjena s sijajem posvečujoče milosti in prosta tistih posledic izvirnega greha (gl. 8. december), ki – mnogokrat tako usodno – zamegljujejo naš razum in povzročajo nered v naših nagnjenjih. In tudi sv. Jožefa je Bog brez dvoma obdaril s posebnim obiljem milosti. Ko sta Marija in Jožef sklenila zakon, sta ob skrivnostnem vodstvu božje previdnosti verjetno hkrati napravila sklep ali celo zaobljubo, da ne bosta nikdar uporabila vseh pravic, ki sta jih dobila s sklenitvijo zakona.

Kako sta potem sploh mogla skleniti zakon? Najpreprosteje si mislimo tako, da ju je Bog notranje razsvetlil glede tega, da zakonski drug dejansko nikoli ne bo zahteval uporabe zakonske pravice in bo tako v tem zakonu Marijino devištvo ostalo nedotaknjeno.
Na neki način pa je bil to zakon še posebno naravnan na potomstvo, namreč na Kristusa, ki naj bi tako na primeren način postal človek. Prav tisti razlog, ki je zahteval devištvo Kristusove matere, je zahteval tudi obstoj resničnega zakona med Marijo in sv. Jožefom. Ta zakon je torej Marijo namenoma varoval v njenem deviškem materinstvu. Veliki teolog kardinal L. Billot pravi: »Ta edinstveni zakon je vzvišen nad vse druge zakone. Kajti zakon je v svoji prvotni ustanovitvi na neki način naznanjal prihodnjo skrivnost učlovečene božje Besede: zakoni nove zaveze to skrivnost posnemajo kakor podoba svoj vzor; a zakon Kristusovih staršev je sprejel, zvesto negoval in na najbolj dostojen način uvedel na svet sámo učlovečeno Besedo iz nebes.«

Svetost edinstvenega Kristusovega »spoznavalca«

Vzvišeni nalogi Marijinega deviškega moža in Jezusovega deviškega očeta (pravilno mu pravimo tudi Jezusov »rednik« ali »krušni oče«) ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost. Če namreč Bog koga izbere za posebno odlično nalogo, mu podeli tudi milosti, ki tej nalogi ustrezajo. In katera naloga bi se – razen Marijinega božjega materinstva – po svoji vzvišenosti mogla primerjati z vlogo, ki je bila v redu odrešenja namenjena sv. Jožefu? Kdo je bil dalje v tako tesni zvezi s Kristusom, ki je izvir vseh milosti in vse svetosti, in kdo je bil bližji Mariji, srednici vseh milosti, kakor sv. Jožef? Pomisliti je tudi treba, da popolnost in svetost obstojita v ljubezni do Boga. Sv. Jožef pa je učlovečenega božjega Sina kot svojega varovanca in rejenca ljubil tako rekoč kot svojega sina, in sicer z globoko in požrtvovalno ljubeznijo, podobno oni, ki jo je Marija imela do svojega otroka. Ker pa se mera posvečujoče milosti meri predvsem po stopnji ljubezni do Boga, smemo sklepati, da je Bog Jožefa ljubil in ga obdaril z večjo ljubeznijo kakor kogar koli razen Marije. Tudi Kristus sam gotovo ni takoj za Marijo ljubil nobenega človeka s tako veliko in tako požrtvovalno ljubeznijo kakor prav sv. Jožefa, svojega krušnega očeta, varuha in skrbnika. In poleg tega je sv. Jožef imel stalno pred očmi najvzvišenejši zgled svetega Marijinega in Jezusovega življenja. Nihče ni bil tako dolgo časa v najvišji in najboljši šoli duhovnega življenja. Sv. Bernardin Sienski po pravici pravi: »Neskončna Zveličarjeva svetost in neizmerna svetost Marijina sta se tako reko morali razlivati na sv. Jožefa« (Sermo I. de s. Jos.).

Mnogi teologi izrecno trdijo, da je bil sv. Jožef zaradi svoje vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil pri skrivnosti učlovečenja in odrešenja, že od začetka utrjen v milosti, podobno kakor sv. Janez Krstnik in kakor so bili apostoli po Jezusovem vstajenju.

Bitna svetost, obstoječa v posvečujoči milosti, se pri odraslem človeku nujno uveljavlja tudi na ravni njegovega celotnega nravnega življenja. Iz podatkov Svetega pisma (Mt 1,19; 2,29; Lk 1,24; 13 sl.), čeprav so pičli, vidimo, da je sv. Jožefa v tem oziru odlikovala močna vera, popolna pokorščina božji volji, modra premišljenost in ponižnost. Značilna za njegovo svetost pa je zlasti junaška, docela nesebična zvestoba v zakrivanju skrivnosti učlovečene božje Besede, v čuvanju Marijinega devištva ter v varstvu in skrbi za Jezusa v njegovi otroški dobi.

Medtem ko so bili Janez Krstnik in apostoli poklicani k temu, da Kristusa razodevajo, pa naj bi sv. Jožef na primeren način zakrival skrivnost učlovečene Besede. Z junaškim pozabljanjem nase naj bi sv. Jožef varoval Marijino devištvo, branil Jezusa v njegovi detinski dobi pred nevarnostmi in stiskami ter skrbel zanj in molče ohranjal v svojem srcu skrivnost Boga Očeta in je nikomur ne razodel v tistem času, ko je bil ves Izrael prežet s pričakovanjem Mesija. Zdaj razumemo tudi, zakaj je sv. Jožef moral »ostati v temi« tako v svojem življenju na zemlji kakor tudi še dolgo časa po smrti. V javnem čaščenju Cerkve ga najdemo šele, kakor smo že videli, ko se je globoko zakoreninila verska skrivnost o učlovečenju in o Marijinem deviškem materinstvu. Sledovi češčenja sv. Jožefa so sicer že vidni pri cerkvenih očetih, na primer pri sv. Avguštinu, vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Polagoma se je češčenje tega pred Bogom največjega »spoznavalca«, tega tihega, požrtvovalnega, junaško ponižnega pričevalca za Kristusa (to pomeni beseda »spoznavalec«) v Cerkvi bolj in bolj uveljavljala. Papež Gregor XV. je 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa obhaja kot zapovedan praznik. Končno je v bogoslužju dobil prvo mesto za Marijo. Po odredbi papeža Janeza XXIII. z dne 8. 12. 1962, ob sklepu prvega zasedanja II. vatikanskega cerkvenega zbora, se sv. Jožefa spominjamo tudi v srcu svete liturgije, v rimskem mašnem kánonu, in sicer takoj za Devico Marijo, pred vsemi drugimi svetniki.

Varuh razširjene nazareške družine – Cerkve

In zakaj gleda Cerkev v sv. Jožefu svojega posebnega zavetnika? Papež Leon XIII. pravi, da ga je za zavetnika vesoljne Cerkve postavil pravzaprav Bog sam, Cerkev pa je to le razglasila. Nazareška družina, kateri je bil po božji volji sv. Jožef glavar, družinski oče ter zakoniti in naravni varuh, je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve, namreč Kristusa kot prvorojenca božjih otrok, vseh kristjanov, in deviško Mater vseh udov skrivnostnega Kristusovega telesa. In kakor se je Marijino telesno materinstvo po njenem Sinu, Odrešeniku človeškega rodu, razširilo v duhovno materinstvo vsem ljudem, ki bodo deležni odrešenja, podobno se je Jožefovo očetovstvo detetu Jezusu raztegnilo na vse, ki bodo deležni odrešilnih milosti. Vse to je namreč odrešenje spet napravilo za božje posinovljence, za Kristusove brate in sestre, ki kot taki sestavljajo Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo. Ker je Jožef Kristusov rednik in zakoniti oče ne more od svoje očetovske ljubezni in skrbi izločiti tistih, ki jih je Kristus napravil za svoje brate in sestre in za ude svojega skrivnostnega telesa (Okr. Quamquam pluries).
Starodavno prepričanje Cerkve je, da je bil egiptovski Jožef, ki je toliko storil za starozavezno božje ljudstvo v njegovi stiski, predpodoba bodočega varuha sv. Družine in njegovih nalog v tej nazareški družini, pa tudi v družini božjih otrok v naročju Cerkve. Posebno praznovanje sv. Jožefa kot varuha vesoljne Cerkve je uvedel papež Pij IX. leta 1847, in sicer na 3. nedeljo po veliki noči; od 1956 je to praznovanje združeno s praznikom 19. marca, ne sme pa biti pozabljeno, čeprav ni posebej poudarjeno. V prenovljenih mašnih molitvah pa po obhajilu na to praznik prosimo Boga, našega Očeta: »Vedno nas brani in varuj, ker smo tvoja družina.«

Sv. Jožefu gre posebno čaščenje
Iz vsega trojega: ker je sv. Jožef 1. deviški mož Matere božje in takoj za Marijo obdarjen z najvišjo svetostjo, 2. Jezusov oče po postavi in 3. varuh vesoljne Cerkve, sklepajo teologi, da pristoji sv. Jožefu vsaj po stopnji višje češčenje kakor ostalim svetnikom; samo češčenje, ki gre Mariji, je še višje (samo po sebi pa je razumljivo, da se tudi češčenje, ki ga izkazujemo Mariji in sv. Jožefu, po svojem bistvu docela razlikuje od tistega češčenja, ki ga izkazujemo Bogu). Pri drugih svetnikih ima češčenje svoj temelj v posvečujoči milosti (ki je udeleženost pri Kristusovem poveličanem življenju) in so to različni svetniki deležni v različni stopnji. Sv Jožefu (in na še višji način Mariji) pa gre čaščenje zaradi visoke mere posvečujoče milosti in iz to izvirajoče nebeške slave, še veje češčenje pa zaradi njegovega posebno tesnega odnosa do učlovečenega božjega Sina. K čaščenju svetnikov spada tudi priporočanje njihovi priprošnji; saj tudi s takšnim zatekanjem po pomoč priznavamo vzvišene nadnaravne odlike svetnikov in poveličujemo Boga, ki se kaže tako čudovitega ravno v veličini svojih prijateljev.

Razumljivo je torej, da se k sv. Jožefu verniki radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih in podobnih stiskah, ki morejo imeti velik vpliv tudi na človekovo duhovno, nadnaravno življenje. Poseben zavetnik je sv. Jožef krščanskim očetom v njihovi skrbi za svoje otroke, ki so zlasti v nadnaravnem oziru v podobnih nevarnostih, kakor je bil Jezus, ko mu je kralj Herod stregel po življenju. Radi se k sv. Jožefu priporočajo mladi ljudje v boju za ohranitev svoje čistosti. Še posebej je sv. Jožef zgled in priprošnjik vsem tistim, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh; zato se od leta 1955 obhaja na 1. maj poseben praznik sv. Jožefa delavca. Ker je sv. Jožef bil deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija (Sveto pismo tega izrecno ne omenja, vendar pa lahko na to sklepamo iz ostalega, kar pove), velja sv. Jožef za posebnega pomočnika in priprošnjika za srečno zadnjo uro. In kako bi Kristus mogel odbiti prošnje sv. Jožefa, ko je rečeno, da je bil v življenju »njima pokoren«, Jožefu namreč in Mariji?

K češčenju svetnikov nujno spada tudi prizadevanje za oblikovanje svojega življenja po svetnikovem zgledu, kar je velik pripomoček pri hoji za Kristusom. Mož pravičnega in dobrega srca, mož neomajnega zaupanja v Boga, mož vere in pokorščine, mož deviške spoštljivosti, zvestega dela in skrbnosti za svojo družino – ta Jožefov evangelij v resnici zasluži, da ga častimo tudi s posnemanjem njegovega zglednega življenja.

Na slovenskih tleh je bilo češčenje sv. Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika v letu 1621. Tedaj je svetnikovo čast z vso vnemo oznanjal škof Tomaž Hren. Več naših krajev in dežel je sv. Jožefa izbralo za prvega zavetnika. Za Hrenom so ga slavili v svojih govorih Janez Ludvik Schönleben, Janez Svetokriški in oče Rogerij. Češčenje so pospeševali tudi naši redovi, najbolj avguštinci. Do zdaj je bilo na Slovenskem sv. Jožefu posvečenih vsaj 28 cerkva in 8 kapel. Tudi slovenski likovni umetniki so sv. Jožefa mnogokrat in uspešno upodabljali.

O Jožefovem so nekoč obrtniki nehali delati pri umetni luči, češ da sv. Jožef čevljarjem luč upihne (na Krasu).

Strle

VIR: Leto svetnikov, 1, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 670-676.