Duhovniški svet ljubljanske nadškofije je sprejel pobudo, da se začne postopek za beatifikacijo škofa Vovka. Zato je prav, da na dan njegove smrti uvrstimo kratek življenjepis.

Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi, v rojstni hiši svojega sorodnika pesnika Franceta Prešerna. Po gimnaziji v Kranju in še z maturo v Škofovih zavodih v Št. Vidu je leta 1919 vstopil v ljubljansko bogoslovje in takrat ustanovljeno teološko fakulteto. Že leta 1923 je postal duhovnik, nato kaplan v Metliki in Tržiču. Tam je leta 1928 postal župnik, nato pa leta 1940 ljubljanski stolni kanonik. Za Ignacijem Nadrahom je leta 1944 prevzel vodenje Bogoslovnega semenišča. Med italijansko in nemško okupacijo je kot predsednik škofijskega odbora skrbel za duhovnike begunce pred Nemci z Gorenjske in Štajerske.

Ker je škof dr. Gregorij Rožman maja 1945 odšel na Koroško, je 14. junija postal pooblaščeni generalni vikar, dne 15. septembra 1946 pa ga je papež Pij XII. imenoval za pomožnega ljubljanskega škofa. Posvečen je bil 1. decembra v ljubljanski stolnici. Doživljal je trpljenje svojih duhovnikov, ki jih je komunistična oblast zapirala in obsojala, nekatere celo na smrt. Tudi sam je pretrpel številna zaslišanja, ki so uničevala njegovo zdravje. To je prišlo prvič do izraza ob zažigu na vlaku v Novem mestu (20. januarja 1952), po katerem so pri njem odkrili sladkorno bolezen, zaradi katere je trpel do smrti.

Službo oznanjevalca Kristusove blagovesti je izvrševal v stolnici v Ljubljani, kjer je previdno, a odločno grajal tudi življenje takratne družbe in kratenje človekove svobode. Podobno žive in ljudem blizu so bile pridige ob birmovanju po župnijah, kamor je hodil do zadnjega. Ker je vedel, da so duhovniki marsikje ovirani glede krščanskega nauka, je zato ob teh obiskih toliko bolj utrjeval vero ljudi in jih navduševal za življenje po veri. Leta 1959 je po Rožmanovi smrti postal ljubljanski škof.

Ob petstoletnici škofije ga je papež Janež XXIII. leta 1961 imenoval za ljubljanskega nadškofa. Leta 1962 je doživel slovesno praznovanje v prenovljeni ljubljanski stolnici in se istega leta udeležil pripravljalnega zborovanja za novi koncil v Rimu, takrat je prvič smel k papežu. V bolezni je spomladi 1963 dobil za pomočnika škofa dr. Jožefa Pogačnika, ki je bil od 1959 njegov generalni vikar, nato pa njegov naslednik. Težko bolan je 7. julija 1963 umrl in bil pokopan na duhovniškem delu pokopališča pri sv. Križu v Ljubljani. Vsi, ki smo ga poznali, smo prepričani, da zasluži čast oltarja kot pričevalec za Kristusa. Škofijski proces za razglasitev za blaženega se je začel leta 1998, kongregacija za zadeve svetnikov je leta 1999 dala svoje privoljenje.

Smolik

VIR: Leto svetnikov, 3, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 71-72.