sv. Ludvik Grignion Montfortski 28. april

Polno ime tega svetnika se glasi Ludvik Marija Grignion de Montfort. Krstili so ga za Ludvika, ime Marija si je sam privzel kot bogoslovec v Parizu in ga nato stalno uporabljal; Grignion je njegov rodbinski priimek, de Montfort je plemiški naslov po rodnem kraju ob slikoviti bretonski obali, kjer se izliva reka Rance. Ker je krajev z imenom Montfort na Francoskem več, ga zdaj prepoznamo po dodatku: sur Meu; leži pri Île de Vilaine.

Ludvik se je rodil kot drugorojenec v družini odvetnika Janeza Krstnika Grigniona 31. januarja 1673. V družini je bib mnogo vrenja in stiske, zakaj vseh otrok je bilo osemnajst. Mati je bila blaga ena in dobra vzgojiteljica, oče pa sicer delaven, a malo zagrenjen značaj, včasih kar trpek, ker so ga trle gospodarske skrbi; odvetniška služba mu ni kaj prida donašala, poleg tega je bil še zemljiški najemnik, da je mogel nastopati kot plemič. Leta 1690 se je družina preselila v večje mesto Rennes, kjer je tedaj že Ludvik obiskoval gimnazijo in bil gojenec jezuitskega kolegija. Ko je to šolo dobro končal, je opravil še filozofske študije. Učil se je z lahkoto, veselja do znanosti pa ni imel. Do sošolcev je bil ljubeznivo ustrežljiv, njihovim zabavam pa se je rajši izmikal. Njegovo srce je bilo že od zgodnjih otroških let oddano Mariji, svoji češčeni in prisrčno ljubljeni nebeški Gospe. Srečnega se je čutil samo v njeni bližini.

Ko je kot študent molil pred Marijino podobo pri karmeličankah in iskal svéta, kakšen poklic si naj izbere, je razločno spoznal, da bo Jezusovi materi najbolj ustregel, če postane duhovnik. Misel ga je tako prevzela, da je zanjo pridobil tudi starše. S posredovanjem neke sorodnice v Parizu je dosegel, da so ga sprejeli v skupino bogoslovcev, ki jo je vodil sulpicijanec Barmondière (član slavnega bogoslovnega zavoda, imenovanega po sv. Sulpiciju, gl. 17. januar), ki pa je že naslednje leto (1694) umrl. Ludvika so tedaj zagrnile zadrege in težave. Že pot v Pariz je opravil peš in si izprosil hrano pri dobrih ljudeh. Zdaj je bil brez beliča v žepu. Šolski kolegi ga niso marali priporočati, ker so ga imeli za neupogljivega posebneža, ki se je zatekal le k Mariji, ne da bi se bratil z njimi. Začasna rešitev iz težav je bila v tem, da so Ludvika sprejeli pod streho člani družbe za pomoč revnim dijakom. Tam pa je hudo zbolel. Oddali so ga v bolnišnico, kjer je s svojo pobožnostjo ganil dobra srca, da so mu izprosili sprejem v semenišče sulpicijancev, kamor je želel priti.
Pri sulpicijancih se je temeljito poglobil v bogoslovne nauke, ti vzgojitelji pa samosvojega Ludvika Marije niso mogli pridobiti za vstop v svojo družbo. Le eno je bilo tam novemu bogoslovcu všeč – način Marijinega češčenja v njihovih spisih. V ostali red tega zavoda se ni znal vživeti in tako se je iz hiše poslovil z občutkom obojestranskega nesoglasja. Bogu pa je bil vendar iz srca hvaležen, ker mu je hiša dala možnost doseči prvi življenjski cilj – duhovništvo. Zdaj je bil ves božji in se za človeške marnje ni več osti brigal.

Po ordinaciji (5. junija 1700) so Ludvika Marijo poslali v Nantes, kjer je stopil v duhovniško skupino pod vodstvom svetniškega Lévêquea. Med sobrati je opazil janzenistično miselnost mrke resnobe, ki mu je bila tuja. Njihova ostra discipliniranost ga je odbijala, ker ni imela privlačne topline, ki veje iz ljubezni do Jezusove matere. Že leta 1701 je zapustil Nantes. Na obisku pri obeh svojih sestrah v opatiji Fontevrault ga je na srečo spoznala grofica Montespan, nekdanja prijateljica Ludvika XIV., ki je tam delal pokoro. Zavzela se je za mladega duhovnika in ga poslala v Poitiersu k škofu Girardu, bivšemu vzgojitelju njenih sinov. Girard je Ludviku Mariji naklonil službo dušnega pastirja v veliki mestni bolnišnici. Preden je odšel tja, je Ludvik v okolici Nantesa prvič na svoj izvirni način opravljal ljudski misijon. Veliko zanimanje, ki so ga pokazali verniki, mu je potrdilo prepričanje, da je njegova metoda pridiganja dobro uporabna. Pripravil si jo je že v prvem letu mašništva in jo je takole zapisal: »Imam veliko željo, da bi ljudi privabil k ljubezni do Gospoda in njegove svete Matere; da čisto ubožen in preprost hodim učit katekizem na revno podeželje in da bi grešnike napotil k pobožnosti do svete Device.« Ta načrt je tedaj prvič uporabil in po njem se je ravnal do smrti. Ponovno ga je spopolnjeval pri duhovnem vodenju bolnišnice v Poitiersu. Drugače pa delo v tisti veliki ustanovi zanj ni bilo ne lahko ne prijetno. Pokazali so mu, da ni dobrodošel, ko je začel uvajati spremembe v hišnem redu. Vesel je bil pač, da je mnogo duš vzgojil za prisrčno vdanost božji Materi. Po petih letih se je naveličal večnih spletk med osebjem in krivičnih podtikanj glede njegovih osebnih namenov. S takimi zadevami ni maral izgubljati časa, zato je to službo opustil.

Že leta 1705 je spet začel z misijoni v mestu in okolici. Naval ljudstva je bil velik, ob njem pa je prišel navzkriž z generalnim vikarjem škofije, ki mu uvedene novosti niso ugajale. Ludvik Marija je uvidel, da mora svoje delo drugače zastaviti. Kako, o tem je mnogo razmišljal. Že prej je bil nekajkrat v Parizu, da bi se posvetoval o svoji metodi s teologi in prijatelji. Ko je bil prvič v Parizu iz Poitiersa (1702), da bi pomagal svoji obubožani mlajši sestri pri sprejemu k benediktinkam, je šel pozdravit svoje sulpicijanske učitelje. Bil pa je tako slabo oblečen, da so ga le neradi sprejeli kot gosta. Drugič (1703) je tam dobil pri prijateljih več nasvetov in odobritev za svoj način dela. Na razpotju v letu 1706 je že mislil na misijone med pogani, končno pa se je le odločil, da svoje načrte predloži v presojo samemu papežu, čigar odločitev bo razumel kot izraz božje volje. V Rim se je odpravil peš, da je mogel zbrano moliti. Papež Klemen XI. je brez pridržka pohvalil njegovo zamisel in ga imenoval kar za »apostolskega misijonarja« za Francijo. Ludviku Mariji je odleglo – neizmerno je bil hvaležen Bogu in Mariji. Postal je neodvisen in dobil pooblastilo, da prosto sledi navdihom, za katere je imel notranjo gotovost. Zdaj bo lahko vodil svoje rojake po Mariji k Jezusu kot popotni pridigar.

Za misijonsko področje si je izbral zahodne francoske pokrajine, posebno Bretanjo in Vandejo, kjer je kot rojak najhitreje mogel doseči stik z ljudstvom. Tam je razvil silno delavnost v desetih letih – dokler je živel. Njegovi misijoni so trajali po štiri ali pet tednov, da je mogel obnoviti temelje verskega življenja. Ni mu šlo za trenutne uspehe, ampak za resnično duhovno preroditev. Ljudi je učil stalnih pobožnih navad in vaj. Obnavljal je križeve pote ali jih na novo uvajal. Družine je navajal na redno molitev rožnega venca. Oživljal je stare verske pesmi in sam vadil ljudi v petju novih, ki jih je sam zložil na stotine, ne sicer z velikim umetniškim darom, pač pa v pristnem občutju, tako da so vžigale. Prav to je dražilo janzeniste, ki so ga na vso moč preganjali. Ko so nekje v škofiji Nantes na njegovo posredovanje postavili križev pot na prostem, so ga dale oblasti spet podreti (1710).

Nekateri škofje so ga ljubeznivo sprejemali, drugi spet izganjali iz svojega območja; to se mu je primerilo dvanajstkrat. Pri mestu La Rochelle so mu (1711) protestanti dali strupa v pijačo, kar mu je povzročalo stalne želodčne težave. Med misijonom v mestu S.-Laurent-sur-Sèvre je dobil še vnetje prsne mrene, kar je zlomilo njegove telesne moči. Umrl je 28. aprila 1716.

Ludvik Marija Montfortski se je vsa zrela leta vtapljal v mistično molitev. Iz nje je dobival globoka duhovna spoznanja, ki odsevajo tudi iz preprostih praktičnih spisov, namenjenih sprotni rabi bogoljubnih duš. Napisal je pravila za majhne verske skupine, ki jih je mnogokje ustanovil za prisrčno Marijino češčenje, molitve pri križevem potu, verska navodila za »bele spokornike«, ki jih je rešil grešnih navad, za »prijatelje križa« med bolniki, za rožnovenske bratovščine, za božjepotne priložnosti in podobne namene. Dva njegova večja spisa sta ostala v rokopisu in so ju dali v tisk šele v 19. stoletju: leta 1842 Traktat o pravi pobožnosti do svete Device in leta 1872 Ljubezen do večne modrosti. Oba izžarevata zdravo bogoslovno misel, predvsem pa globoko občuteno ljubezen do Boga in Marije. Razodevata seveda tudi poteze njegove samonikle osebnosti in odmev duhovnosti v dobi, ko je svetnik reševal duše pred strupeno slano janzenizma. Za tiste, ki se vanju poglobijo, sega njegov apostolat še v naše dni. Neštete verske skupine, družbe in ustanove so že črpale iz duhovnega zaklada, ki ga hranita to dva največja spisa.

Ves čas svojega misijonarjenja je sv. Ludvik Marija Grignion snubil prijatelje, naj se za stalno pridružijo njegovemu poslanstvu. Ostati je moral samoten delavec, ker je bil preveč zagledan v mistične višine, kamor mu drugi niso lahko sledili. Šele v predzadnjem letu življenja (1715) je dosegel ustanovitev dveh verskih združenj, ki sta nadaljevali njegovo poslanstvo. Iz Poitiersa je prišla Ludovika Trichet, ki je ohranila zvestobo njegovim naukom že iz časa pastirovanja v bolnišnici, da je prevzela vodstvo pri »sestrah Modrosti«. Te so vodile verske ljudske šole, ki so dobro uspevale. (Umrla je 28. aprila 1759, za blaženo razglašena 1993, njen god pa je 7. maja.) Isto leto je z dvema prijateljema postavil temelje duhovniški zvezi Družba Marije, ki se je pozneje lepo širila.

Množice, ki so poslušale Ludvika Grigniona, občudovale njegove kreposti in opazovale velika spreobrnjenja, so bile prepričane o njegovi čudežni moči in svetništvu. Častile so ga stalno in se mu priporočale. Cerkev ga je razglasila za blaženega leta 1888, za svetnika leta 1947. Tudi med Slovenci so njegovi spisi znani in so mnogo prispevali za poživitev ljubezni do Marije. Ob njih so se oblikovali npr. škofje Jeglič, Gnidovec in Pogačnik. Grignionove knjige izhajajo v vedno novih izdajah. Njegov god je od leta 1996 v splošnem bogoslužnem koledarju.

Dolenc

VIR: Leto svetnikov, 2, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 224-227.