1. Ali ni ta praznik v nasprotju z ekumenizmom?
Ali ni danes, v dobi ekumenskega gibanja, v dobi prizadevanja za edinost kristjanov, kakršno hoče Kristus, neumestno obhajati kot največji Marijin praznik prav Marijino vnebovzetje, ki je bilo za versko resnico razglašeno šele leta 1950? Ali ne odbijamo s tem evangeličanov (protestantov) in preprečujemo spolnitev Jezusove najsrčnejše želje, izrečne v najslovesnejšem trenutku – pri zadnji večerji: »Da bodo vsi eno!« (Jn 17,21)? Tako bo marsikdo vprašal. – Takoj pa nastopi tudi nasprotno vprašanje: Ali je sploh res, da je tista skrivnost; ki jo obhajamo na praznik Marijinega vnebovzetja, tako zelo tuja evangeličanom, kakor danes mislijo tudi neredki katoličani? Ali je res tako »nova«, kakor bi kdo sklepal iz letnice 1950?
Naj najprej za odgovor velja le navedba dejstva, ki ga večkrat niti evangeličani ne poznajo, kaj šele katoličani. To dejstvo je naslednje. V nemškem mestu Wittenberg, ki ima naziv »Lutherstadt«, Lutrovo mesto, ker je tamkaj Luter začel in največ tudi nadaljeval svoje delo odcepitve od materine Cerkve (s tem nikakor ne rečemo, da je bila krivda samo pri njem), je tudi slovita cerkev, v kateri je Luter posebno pogosto pridigal in je v njej tudi pokopan. Na steni te cerkve, med Lutrovim grobom in prižnico, s katere je tako ognjevito razlagal svoje nauke, še danes visi velika podoba vnebovzetja in kronanja Device Marije. Visela je že tedaj, ko je Luter v tej cerkvi pridigal. Nihče se ni nad tem spotikal. To je eden od mnogih dokazov, da je že zdavnaj pred tistim časom v Cerkvi živelo splošno prepričanje, da je Božja mati bila tudi s telesom vzeta v nebeško slavo. Razglasitev venske resnice leta 1950 ni stari resnici dodala nič drugega razen tega, da jo je izrazila v jasnejši, določnejši in trdnejši obliki.
In še eno dejstvo! Evangeličanski pastor R. Baumann je leta 1950 za začetek obhajanja sv. leta poromal v Rim, da bi od blizu opazoval, ali morda res papež postavlja sebe na Kristusovo mesto, kakor je tolikokrat slišal od svoje mladosti naprej. Toda našel je potrjeno tisto, kar mu je že prej pokazal 17-letni študij Svetega pisma in zgodovine: papeštvo je božja ustanova kljub nepopolnostim in slabostim in izpolnjuje tisto nalogo, ki jo ima od Kristusa. – Ko pa se je Baumann vrnil domov, je njegovo dušo spet zagrnila temá bridkosti, ko je zvedel, da je papež razglasil versko resnico, resnico o Marijinem vnebovzetju. Spet se je – vsaj tako se mu je zdelo – zrušilo vse upanje, da bodo tudi drugi protestanti našli isto prepričanje o skali Cerkve, o Petru in njegovem nasledniku, prepričanje, kakršnega je on že našel.
Ob globljem razmišljanju pa se je zavzel, da je po nauku katoliške Cerkve Marijino vnebovzetje nekaj, kar ima svoj temelj v Jezusovem vnebohodu. In zapisal je: »Meso in kri nista tega razodela, tudi ne naš analitični razum, kakor tudi ne glede Jezusovega vnebohoda ali Jezusovega (drugega) prihoda od Očeta … Cerkev živega Boga, ki v Mariji spoznava svoj pravzor, Cerkev je tista, ki uči versko resnico o Marijinem vnebovzetju in živi iz nje … Kristus je postavil oskrbnike nad božjimi skrivnostmi (1 Kor 4,1). Samo kdor ostane v občestvu Cerkve – kdor se ni kakor Tomaž ločil od tega občestva – samo ta ima delež pri posodi vere, da dojame globoke skrivnosti. Kdor se odcepi od občestva, ima samo še dele resnice, morda zelo mnoge, nikoli pa ne celote. Nobeno naključje ni, da ne meso in kri in ne mnogotere ločine niso poslušne besedi Lukovega evangelija: Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi zemlje (1,48) ... «
Dalje R. Baumann opozarja na to, da je papež najprej vprašal za mišljenje škofov in vernega ljudstva vsega sveta, šele potem je izrekel definicijo glede Marijinega vnebovzetja. Zatem pa Baumann zlasti navaja priče izročila o Marijinem vnebovzetju pri protestantih. Sloviti predikant Valerius Heberger (1562-1627) je v cerkvi v Fraustadtu priznal svojo in reformatorjev vero v popolno, telesno in duševno Marijino vnebovzetje ter navajal kot priče za to Lutra, Melanchthona in druge glave protestantizma, pa tudi grško Cerkev. Chr. Oetiger (1702-1782), najgloblji evangeličanski teolog v Württembergu, je izražal svoje prepričanje, da je Marija kot prva dosegla vstajenje. In tudi Oetiger je pristavljal, da večina evangeličanov tako misli.
Marijino vnebovzetje – tako nadaljuje Baumann – je v najožji zvezi s Kristusovim vnebohodom, z druge strani pa z vesoljnim vstajenjem ob koncu sveta, z »vnebovzetjem« (tako moremo reči) vsega odrešenega človeštva v nebesa. Pripadniki sekt zlorabljajo svetopisemsko besedilo in poudarjajo, da tega in tega ni v Svetem pismu; a nasprotujejo tudi temu, kar je v njem izrecno povedano: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi …« (Lk 1,48). Prav tako o tem, da bi se bil Gospod po svojem vstajenju prikazal tudi Mariji, ni v Svetem pismu nič izrecno povedanega. Toda Gospod svoje Matere čisto gotovo ni prezrl, da bi se ne bil srečal z njo, ki je skupaj z njim toliko trpela. O Jezusu je rečeno, da je storil mnogo znamenj, mnogo čudežev, ki »niso zapisani« v Svetem pismu; k tem spada tudi čudo Marijinega vnebovzetja.
V črkah sicer Sveto pismo o vnebovzetju ni ničesar zapisalo, toda kamenje je pisalo – pravi Baumann: oznanjevalci so povsod, tudi v kamenju, v podobah predstavljali srečanje Vstalega z njegovo Materjo. Baumann dalje pripoveduje, kako je ob študiju in razmišljanju prišel do spoznanja, da tudi knjiga Razodetja v 12. poglavju, kjer nastopa žena, obdana s soncem in z dvanajsterimi zvezdami okoli glave ter z luno pod nogami, gotovo govori tudi o Mariji. Vprašal je zelo starega, pobožnega in sposobnega evangeličanskega pridigarja-laika Wilchelma Klassa v kraju Tübingen-Lustnau, kaj misli o papeževi definiciji Marijinega vnebovzetja. Klass je brez pomišljanja odgovoril: »Razveselil sem se, saj je Marija Jezusova mati!« Baumann je presenečen ostrmel in ni zaupal svojim ušesom, čeprav je bil Klassov glas jasen in odločen. Naslednjo nedeljo je še enkrat vprašal in dobil za odgovor: »Marija – dà! to me je razveselilo, ker je Gospodova mati. Henoh je bil vzet v nebesa. Torej bo tudi Marija toliko vredna kakor on. Temu dajem prav. Saj Marija je v nebesih … Tja hočemo vendar tudi mi …« Ta ugledni pridigar je kmalu potem umrl. In Baumann je začutil, kako globoko je vera v Marijino vnebovzetje vsajena pravzaprav tudi v mnoga verna evangeličanska srca.
In navsezadnje ni nič čudnega, da kljub dolgotrajnim in močnim nasprotnim vplivom vera v Marijino vnebovzetje še danes živi tudi v mnogih evangeličanih. Saj so njihovi predniki že zdavnaj prej, preden je prišlo do zahodnega razkola, dan Marijinega vnebovzetja stoletja obhajali kot naslovesnejši in najstarejši Marijin praznik. Krščanski Vzhod pa ga je obhajal že precej prej kakor Zahod. S tem pa so se vsi resnično verni kristjani Vzhoda in Zahoda tako rekoč nasrkali verske vsebine praznovanja Marijinega poveličanja.
Tako bi se moglo zgoditi, da bi največji in najbolj častitljiv, obenem pa najstarejši »samostojni« praznik Matere božje postal namesto ovire rajši pomoček za hitrejše in učinkovitejše doseganje tiste edinosti kristjanov, ki jo hoče Kristus. To nam postane tem verjetneje, če upoštevamo, da je drugi vatikanski koncil dobro premislil, kaj je hotel povedati s trditvijo: »Različne oblike pobožnosti do božje Matere, ki jih je Cerkev odobrila v okviru zdravega in pravovernega nauka«, torej tudi praznovanje Marijinega vnebovzetja, Marijine dokončne poveličanosti s Kristusom in v Kristusu, »dosegajo to, da ob češčenju Matere ljudje prav spoznavajo Sina, ga ljubijo, poveličujejo in spolnjujejo njegove zapovedi, kajti zaradi njega je vse in v njem naj po sklepu večnega Očeta prebiva vsa polnost (prim. 1 Kor 1,15-19)« (C 66).
2. Iz zgodovine praznika Marijinega vnebovzetja
Daljni začetek
Popolne gotovosti glede začetka praznika Marijinega vnebovzetja tudi danes še ni. Stara armenska knjiga mašnih beril (lekcionar), sestavljena okoli leta 460 v enem izmed jeruzalemskih samostanov, označuje 15. avgust kot dan krajevnega praznovanja sv. Marije v cerkvi Kathisma (beseda pride iz grške besede, ki pomeni ustaviti se, da bi se npr. spočil). Svetišče Kathisma se nahaja med Jeruzalemom in Betlehemom in že po svojem imenu spominja na kraj »počitka«; prebl. Devica naj bi se bila tam za nekaj trenutkov ustavila na božični predvečer, preden je prišla v Betlehem. Drugo, mlajše izročilo pa pravi, da je mišljen »počitek« na poti v izgnanstvo v uri pokola nedolžnih betlehemskih otročičev.
Misel na »dormitio«, tj. na »zaspanje« (omiljeni izraz za smrt, posebno za takšno smrt, ki bo dokončno in popolnoma premagana z obujenjem k poveličanemu življenju), prebl. Device je bila pri starem prazniku, obhajanem 15. avgusta, prvotno odsotna. Ta misel se je s tem dnem povezala tedaj, ko so krajevni marijanski praznik začeli obhajati v jeruzalemskih cerkvah sploh, zlasti še v Marijinem svetišču v Getsemani. In zgodovina nam spričuje, da je v vrtu Getsemani vsaj že okoli leta 450 obstajala osmerokotna Materi božji posvečena cerkev, imenovana »grob sv. Device« ali tudi »naša Gospa v Jozafatu«.
V jeruzalemski liturgiji je bila stalno navzoča težnja po tem, da bi se obhajanje praznikov povezovalo s konkretnim, tako reko oprijemljivim zgodovinskim vidikom Gospodovih skrivnosti in skrivnosti svetnikov. To je razumljivo. Saj je Cerkev v Jeruzalemu živela iz oprijemljivih spominov Odrešenikove navzočnosti; tako je prva od vseh oblikovala liturgijo tako, da je njeno obhajanje povezovala prav z zemljepisnim in zgodovinskim spominjanjem dogodkov nove zaveze. Nekaj takšnega se je uveljavilo tudi glede Marijine smrti (»dormitio« tj. »zaspanje«). Tako je bil v 6. stoletju čisto gotovo 15. avgust splošno sprejet kot prazniški dan obhajanja dneva, ko je Marija »zaspala« v Gospodu. Vsaj v tem stoletju, če že ne prej, so krožili okoli tudi apokrifni (nesvetopisemski, z legendami prepleteni) spisi o Marijini smrti in poveličanju in so odločno trdili, da je kraj Marijinega groba v cerkvi getsemanskega vrta.
Nekaj izrednega je, da se nam je prav iz to dobe v celoti ohranil star liturgični obrazec za obhajanje slovesnosti na to praznik. Vstopni spev je prežet z mislimi in izrazi iz Marijine hvalnice Magnifikat. Berili sta vzeti iz Stare zaveze: prvo iz Preg 31,29-31, kjer je hvala vrle žene, ki se po svojih krepostih in svoji materinski vlogi dviga nad vse žene; drugo iz Ez 44,1-4, kjer prerok opisuje vzhodna vrata novega templja, zaprtega za vsakogar drugega, razen za Izraelovega Boga. Marija predstavlja tista vrata, ki dajejo, da vstopi na svet božja Slava; Marija je tista, ki prejme edinstveno posvečenje, ki jo za vedno odtegne posvetnemu področju; njeno devištvo je nedotakljivo in je znamenje nedeljene, brezpogojne predanosti Bogu. Pripoved o tem, kako je Marija obiskala svojo sorodnico Elizabeto (Lk 1,39-56), se bere pri evangeliju. Psalm 44 pa je uporabljen za alelujski spev. Ta psalm slavi zaroko Mesija izraelskim ljudstvom. Pesnik se najprej obrača na Mesija in mu prideva vrsto naslovov, ki po svetopisemskem izražanju pripadajo samo Jahveju; nato se pesnik obrača na nevesto mesijanskega kralja. Ta psalm je bil prvotno uporabljen za božično liturgijo, od to pa je prešel na Marijine praznike. Sploh je danes dognano dejstvo, da izbor psalmov za večernice in za hvalnice velikih Marijinih praznikov naravnost izhaja iz tistega izbora, ki je prvotno veljal za božični praznik; psalme, ki so bili prvotno uporabljeni za poveličevanje Mesija, so nato obračali tudi na Marijo, ko so jo slavili kot Mater božjo. A ne glede na to dejstvo se Ps 44 čudovito prilega prazniku Marijinega vnebovzetja: tega dne je Mater Božjo sprejel njen Sin in jo – govorjeno v podobi – slovesno ustoličil na svojo desnico: »Kraljica je na tvoji desnici, okrašena s prekrasnim zlatom.«
Carigrajski praznik Marijine blažene smrti (»zaspalosti«)
V Carigradu (Bizancu) so že proti sredi 6. stoletja na nedeljo pred božičem obhajali »spomin sv. Marije«. Ta praznik je v kali že vseboval praznik Marijine »dormitio« (zaspalosti), Marijine blažene smrti. Cerkev V Carigradu je v tem spominjanju poleg skrivnosti Marijinega božjega materinstva – ki je v zvezi z božičnim praznikom – hotela vključno slaviti tudi »rojstni dan« (dies natalis) Bogorodice, to se pravi dan njenega vstopa v nebesa, njeno priključitev zmagoslavni Cerkvi. Toda o načinu, kako je v zgodovinskem pogledu Marija dosegla veličastvo nebes, niso v Carigradu čisto nič govorili.
Molk je bil glede tega pretrgan šele tedaj, ko so se začeli širiti spisi z naslovom Transitus Mariae (Marijin prehod). Te pripovedi so govorile o mnogih podrobnostih, nanašajočih se na Marijino smrt, o čudovitih okoliščinah, ki da so to smrt spremljale. Kar je bilo v praznovanju »spomina sv. Marije« doslej obseženo le vključno, je tedaj postalo izrecna vsebina; in spominski dan je dobil vse pogoje za to, da se je preoblikoval v pravo obhajanje praznika Marijine blažene smrti (dormitio) in hkrati vnebovzetja. To tem bolj, ker je prav tedaj na bizantinskem Vzhodu marijansko češčenje v liturgiji močno zacvetelo: za časa cesarja Justinijana je nastal praznik Evangelismos ali oznanjenje Gospodovo Mariji 25. marca, pri čemer je bil dan praznovanja izbran v razmerju z Odrešenikovim rojstvom, obhajanim 25. decembra; nato praznik rojstva prebl. device Marije 8. septembra, kmalu dopolnjen s soodnosnim praznikom spočetja sv. Ane dne 9. decembra. Kakor hitro je liturgija začela izrazito obhajati praznik Marijinega rojstva in tudi Gospodovega oznanjenja Mariji, se je že kar sama od sebe vsiljevala tudi misel na praznovanje Marijine blažene smrti. In dejansko se da ugotoviti, da so v 6. stoletju Sirci 26. decembra praznovali Marijino smrt, »dormitio«. V Jeruzalemu moremo še danes obiskati cerkev z imenom Dormitio (zaspanje, smrt) bl. Device Marije. O tej cerkvi pravijo, da je zgrajena prav na tistem mestu, kjer je Marija temu zemeljskemu življenju za vedno zaspala. Svetišče Dormitio zajema v svoje območje in obvladuje kraj zadnje večerje (coenaculum). Zgodovina nam pove, da je zemljišče tukaj sultan Abdul Hamid podaril Viljemu II. (1060-1100). A sedanja cerkev je bila sezidana šele v letih 1900-1910.
Bizantinski zgodovinar Nikefor Kalist (+ ok. 1445) piše, da je cesar Mavricij (582-602) s posebnim odlokom ukazal, naj po vsem vzhodnem rimskem cesarstvu praznujejo spomin Marijine smrti (dormitio) 15. avgusta. Videl je namreč, da v raznih krajih na različne dneve obhajajo praznik iste skrivnosti: v Jeruzalemu 15. avgusta, v Siriji 26. decembra. Ta različnost se je cesarju zdela zelo neprimerna in je hotel napraviti red. Oh tej priliki, tako se zdi, je cesar dal obnoviti Marijino svetišče v Getsemaniju, kamor je ne tako staro izročilo namešalo grob Device Marije. Vendar so npr. Kopti (Egipčani) prišli do datuma 15. avgusta po drugi poti, ki ostane za nas še nepojasnjena: ob priliki posvetitve neke cerkve so 18. januar izbrali kot dan obhajanja smrti prebl. Device; zakaj pa so praznik Marijinega vstajenja in vnebovzetja ter poveličanja začeli obhajati 15. avgusta, to nam do danes še ni pojasnjeno.
Imena, ki so jih najprej pridevali 15. avgustu, so bila zelo različna. »Vnebovzetje« (assumptio) je od začetka redko. Grki rajši govorijo o »dormitio« (zaspanje) ali »migratio« (preselitev, pa tudi »počitek« ali »odhod Matere božje«). Isto omahovanje glede imena za praznik moremo zaslediti tudi na Zahodu, kjer najstarejši koledarji prazniku radi dajejo ime »dormitio« ali »pausatio« (počitek).
Na Vzhodu glede prvotnega predmeta praznovanja 15. avgusta ni dvoma; ta predmet je Marjin »odhod«, njena smrt. Misel na smrt je pri praznovanju temeljna. Vendar pa se ne ustavi pri smrti sami; misel gre namreč kar sama od sebe naprej – k poveličanju, k zmagoslavnemu Marijinemu vstopu v nebesa in k sredniški vlogi, ki jo Marija odslej izvršuje v nebesih. Ta celotni predmet praznovanja se čisto jasno vidi iz številnih pridigarskih besedil, ki so nam ohranjena.
Kar zadeva dejstvo Marijinega telesnega vnebovzetja, moramo ugotoviti, da od začetka še ni tistega izrecnega enodušnega soglasja med teologi in govorniki, kakršnega najdemo pozneje. Vendar pa ne moremo tajiti naslednjega: v bizantinski liturgiji je za 15. avgust polno izrecnih pričevanj v prid Marijinemu telesnemu vstajenju in poveličanemu vnebovzetju; navesti je mogoče veliko slovečih imen, ki so grški pobožnosti posebno ljuba in ki zelo določno trdijo, da je bila Marija s telesom vzeta v nebeško slavo. Ta imena so npr.: sv. Janez Damaščan (+ 749), njegov prijatelj sv. Kozman Melodos, škof v Maioumi (+ 743), sv. Teodor Graptos, škof v Nikeji (+ pred 842). Tista besedila pa, ki proslavljajo samó vnebovzetje Marijine duše in nestrohnjenost Marijinega telesa, kakor da bi dejstva telesnega vstajenja tudi pri Mariji pred poslednjo sodbo še ne bilo (čeprav seveda ti teksti tega nikakor ne taje), so v splošnem anonimna; imena avtorjev teh besedil niso znana. Je pa v liturgiji tudi polno takih besedil, ki niso dovolj natančna, da bi jih bilo mogoče z gotovostjo razlagati v prid prav telesnemu vnebovzetju.
Praznik 15. avgusta spada že pred začetkom 10. stoletja v vrsto največjih praznikov liturgičnega leta. V Carigradu so se že tedaj pripravljali nanj s postom, ki je najprej prišel v navado pri menihih, polagoma pa je postal obvezen za vse. Patriarh Luka Krizoberges (1156-1169) je določil, naj pripravljalni post traja dva tedna, od 1. do 14. avgusta. Slovesnost sama je zavzemala čedalje večjo razsežnost; v 11. stoletju je pri studitskih menihih praznovanje obsegalo tri dni, od 15. do 18. avgusta. Drugi samostani so ga obhajali 15. avgusta in nato še skozi polno osmino. Potem je bil kmalu ves mesec avgust postavljen pod izžarevanje Marije vnebovzete (podobno kakor so pozneje na Zahodu neredki posamezni verniki začeli ves mesec avgust posvečati Marijinemu brezmadežnemu Srcu). Ob koncu 13. in 14. stoletja začno na temelju odloka cesarja Andronika II. (1282-1328) ves mesec avgust obhajati kot neke vrste bizantinski Marijin mesec, podobno kakor so pozneje na Zahodu ves mesec maj posebej posvečali Mariji. V imenovanem cesarskem odloku je rečeno:
»Praznik sicer ostane samo eden; vendar ga je treba porazdeliti na vse dneve, od začetka meseca pa do dneva, ki ga sedaj na prav poseben način obhajamo, in potem nadaljevati do zadnjega dne meseca … Post naj ne prevlada nad veselimi hvalnicami, vendar pa naj oboje najde svoje mesto … Cesarsko mesto bo razdelilo praznik na različne kore menihov in duhovnikov, ne da bi opuščali druge stopnje …, in bo svojo vigilijo molitve in hvalnic imelo zdaj v tej cerkvi zdaj v drugi.«
Tako je bilo do trenutka, ko so Turki zavzeli Carigrad (1453). Potem so zadnje dni meseca avgusta prihranili za praznik obglavljenja sv. Janeza Krstnika, katerega obhajanje je bilo sicer okrnjeno. Po tej poti so šli Carigrajčani še naprej in so uvedli običaj, da je za konec največjega Marijinega praznika veljal 23. avgust. In tako je v območju celotne bizantinske liturgije še danes, razen v katedrali Marijinega vnebovzetja v Moskvi, kjer obhajanje Marijinega praznika traja do 28. avgusta. – Mesec avgust je zadnji v cerkvenem letu bizantinske vzhodne liturgije. Cerkveno leto se torej na Vzhodu končuje s podaljšanim obhajanjem Marijinega vnebovzetja; novo cerkveno leto pa se začenja spet z Marijinim praznikom, z rojstvom prebl. Device.
V času avgustovega posta, od 1. do 14. avgusta, so v bizantinski liturgiji vsak dan votivne dnevnice (oficij) naše ljube Gospe; imenujejo se »paraklesis« (klicanje na pomoč) ter so zelo priljubljene in obiskane. Carigrajčani so v 7. ali 8. stoletju začeli v čast Marijini blaženi smrti (dormitio) obračati slovito himno Akathistos (slavospev, pri katerem se ne sedi), čeprav je bila prvotno posvečena skrivnosti Gospodovega oznanjenja Mariji. V tej himni je odlomek, kjer vsak od apostolov pride in pozdravi Marijo, ki je »zaspala, tako da se zvrstijo bogate litanije, katerih vzkliki se vsi začenjajo s »Haire!« (kar pomeni: »Veseli se!« ali tudi »Pozdravljena« oz. »Zdrava«).
Zdrava, ki bo po tebi radost zasijala,
zdrava, ki bo po tebi prekletstvo izginilo;
zdrava, vzpostavitev padlega Adama;
zdrava, uteha Evinih solza;
zdrava, višava, nedostopna človeškim mislim;
zdrava, globočina, nedosegljiva celo angelskim očem;
zdrava, ker si králjev prestol;
zdrava, nositeljica nositelja vesoljstva;
zdrava, zvezda, razsvetljujoča sonce;
zdrava, telo božjega učlovečenja;
zdrava, ki se po tebi obnavlja stvarstvo;
zdrava, ki je po tebi Stvarnik postal dete.
Zdrava, nevesta neomožena!
*************************
Zdrava, ki si uvedena v neizrekljivi božji sklep;
zdrava, vera molčečih prošnjikov;
zdrava, začetek Kristusovih čudežev;
zdrava, povzetek njegovih naukov;
zdrava, nebeška lestev, po kateri je Bog prišel k nam;
zdrava, ki dvigaš zemljane v nebesa;
zdrava, angelom preslavljeni čudež;
zdrava, zlim duhovom prebridki poraz;
zdrava, ki si na neizrekljiv način rodila luč;
zdrava, ki presegaš znanje modrijanov;
zdrava, ki razsvetljuješ duhove vernih.
Zdrava, nevesta neomožena!
Praznik Marijinega vnebovzetja na Zahodu
Tudi Zahod je imel star Marijin praznik, katerega glavni predmet pa je bilo Marijino božje materinstvo. V Rimu so ga obhajali od leta 570 naprej 1. januarja. (Danes je po naročilu 2. vatikanskega koncila prenovljeni koledar to spet obnovil.) Galikanska liturgija (v navadi ponekod v Franciji) je to praznik obhajala 18. januarja.
Novi slovesni praznik 15. avgusta je v Rimu nastopil okoli leta 650 pod naslovom Natale sanctae Mariae (rojstni dan sv. Marije) ali Festivitas s. M (praznik, slovesnost sv. M.). Mašni obrazec, ki je ohranjen v Gelazijevem zakramentarju (sestavljenem ok. leta 680), izvira iz istega časa kakor druge maše v čast Materi božji v isti zbirki, to se pravi obrazec za 1. januar in za 25. marec. – V papeški liturgiji (nekoliko različni od »duhovniške«) je prvo pričevanje o prazniku vnebovzetja praktično istočasno; vendar je bil tukaj uporabljen drugačen obrazec. Tako je od novih praznikov prebl. Device (tj. »očiščevanje M. D.« ali svečnica, oznanjenje, vnebovzetje, rojstvo) edinole vnebovzetje hkrati prodrlo v različne plasti rimske liturgije, v duhovniško (prezbiterialno) in papeško. V tej dobi vsaj v enem tekstu rimske liturgije jasno pride do izraza vera posebej v Marijino telesno vnebovzetje, in sicer v papeški liturgiji, v prošnji »Veneranda«; to prošnjo je papež Sergij leta 687 dodal kot »kolekto« (glavno prošnjo) za procesijo, za katero je ukazal, da naj bo 15. avgusta. Ta prošnja je še danes ohranjena v ambrozijanski (v Milanu), lyonski in dominikanski liturgiji in je eno od najmočnejših in najstarejših pričevanj o veri v Marijino vnebovzetje, kar jih najdemo na Zahodu. Prošnja se glasi:
»Naj nam, o Gospod, prinese zdravilno pomoč častitljivi praznik tega dne, ko je sv. božja Mati prestala telesno smrt, a je vezi smrti niso mogle zadržati, niso mogle zadržati nje, ki je rodila tvojega učlovečenega Sina, našega Gospoda.«
Že od tiste dobe naprej so pri mašnem evangeliju brali prizor o Marti in Mariji (Lk 10,38-42); temu pa je bil v drugi polovici 7. Stoletja dodan kratek oddelek (períkopa) iz Lk 11,27.28: »Neka žena iz množice je povzdignila glas …« Namen tega dostavka je bil ta, da bi bil poudarjen marijanski značaj evangelija o Marti in Mariji, kar se brez omenjenega dostavka ni v polni jasnosti razodevalo.
Cerkvene občine v Galiji so bile nekaj časa presenečene zaradi novega datuma, to se pravi 15. avgusta. Tako je tukaj nastopilo nekakšno omahovanje. V nekaterih krajih so obhajali dva praznika Marijinega vnebovzetja: na 18. januarja in na 15. avgusta; drugod spet so obhajali vnebovzetje le 18. januarja; potem pa so pod vplivom Rima in Carigrada hkrati starejši datum opustili v korist 15. avgusta.
Španija se je pridružila temu gibanju z majhno zamudo. V času med koncem 8. in začetkom 9. stoletja si je praznik 15. avgusta pridobil domovinsko pravico. Hkrati so tedaj tudi nauk o Marijinem telesnem vnebovzetju začeli izražati docela izrecno in jasno; neko besedilo mozarabske liturgije primerja pod vidikom gotovosti vere Marijino vnebovzetje z največjimi skrivnostmi krščanstva, kakršne so presv. Trojica, učlovečenje in Kristusov vnebohod.
V Rimu je praznik Marijinega vnebovzetja v svoji priljubljenosti in pomembnosti naglo rastel. V kratkem času si je slovesnost 15. avgusta pridobila višje mesto kakor vsi drugi Marijini prazniki. Vigilija pred 15. avgustom se je pojavila že pred koncem 8. stoletja; po latinskem načinu obhajana osmina po prazniku pa je nekoliko poznejšega izvora – pričevanja za to najdemo pod papežem Leonom IV. v 9. stoletju. Bonifacij VIII. (1295-1303) je dovolil, da praznik Marijinega vnebovzetja slovesno in ob zvonjenju zvonov obhajajo celo v krajih pod interdiktom (ko je za kazen javno bogoslužje prepovedano). Zlasti je procesija zelo zgodaj dobila kar najslovesnejšo obliko. Papež Sergij (687-701) je namreč določil, da sme na vnebovzetje biti podobna procesija kakor na dan Marijinega očiščevanja (svečnica). Stari opisi obreda nam povedo, da je zbirni kraj za duhovščino bila cerkev sv Hadrijana. Papež je duhovščini še pred vstopom v pravo svetišče razdelil neblagoslovljene sveče, ki naj bi jih nosili v procesiji. Ko je po razdelitvi sveč vstopil v cerkev, je pevski zbor (schola) začel peti »Exurge« (»Vstani, Gospod«). Nato je papež zapel kolekto (glavno prošnjo), nakar se je ob petju različnih antifon procesija razvila skozi mesto in rimsko ljudstvo privedla do cerkve sv. Marije Velike. Nekoliko pred prihodom v cerkev je papež dal znamenje za začetek litanij.
Procesija 2. februarja je tudi še v tem času ohranila spokorni značaj, na kar so opozarjala že vijolična oblačila; nasprotno pa se je procesija 15. avgusta že skoraj takoj ob svojem nastanku oprostila misli na spokornost, hkrati pa je slovesnost zavzela večji obseg. Po poročilih iz srede 9. stoletja je papež na dan vnebovzetja najprej iz lateranske cerkve vzel Kristusovo ikono, imenovano »acheropitos« (narejeno ne z rokami), in se v spremstvu vse svoje duhovščine peš napotil k cerkvi sv. Hadrijana, pojoč duhovne hvalnice in speve. Od tod je procesija šla v cerkev sv. Marije Velike. Iz 12. stoletja pa zvemo za že dali časa trajajočo navado, da procesija odide iz Laterana že 14. avgusta zvečer, nato ob molitvi, petju in branju obhajajo vigilijo V cerkvi sv. Marija Nova (sedaj cerkev sv. Frančiške Rimske), nakar gre procesija še k sv. Hadrijanu in šele od tam v baziliko sv. Marije Velike.
V srednjem veku je postal praznik Marijinega vnebovzetja posebno priljubljen. V Franciji npr. je nastalo veliko ljubkih legend, ki za to pričajo. V mnogih cerkvah so nastale podobe, ki predstavljajo »skrivnost Marijine smrti«. Mnoge cerkve, ki so nastale v 12. in 13. stoletju, imajo nad vhodom v timpanu (čelu) upodobljeno Marijino smrt. To vidimo v slovitih francoskih cerkvah: Chartres, Senlis, Notre Dame v Parizu, Reims, Bourges, Rouen, Laon. – Marijino telesno vnebovzetje sámo je bilo plastično teže predstaviti. Vendar imamo tudi za to nekatera pričevanja. Tako npr. najdemo iz 8. stoletja laneno platno, v katero je vdelana vezenina, ki predstavlja Marijino telesno vnebovzetje (platno je last stolnice v Sensu); isti prizor je upodobljen na izrezljani slonokoščeni deščici, ohranjeni iz 9. stoletja v Saint-Gallu. Relief v Autunu iz 12. stoletja prikazuje prebl. Devico, kako se dviga skozi obok svojega groba, podobno kakor je to večkrat upodobljeno za njenega sina. Vélike slikarske kompozicije Marijinega telesnega vnebovzetja pa začno nastopati v 15. in 16. stoletju (F. Lippi, Mantegna, Perugino iz 15. stoletja; Tiziano, Correggio iz 16. stoletja).
Proti koncu srednjega veka je procesija na dan 15. avgusta v Rimu začela prihajati iz navade; v 16. stoletju je sploh izginila. Tako se je zgodilo, da v izdaji misala iz leta 1605 »statio« (postaja) ni več omenjena. V Franciji pa je kralj Ludvik XIII. ob dveh velikih nevarnostih sebe in Francijo posebej posvetil Mariji vnebovzeti in leta 1731 naročil, naj bo odslej v njegovih deželah na dan Marijinega vnebovzetja vsako leto slovesna procesija v vseh cerkvah. Ta procesija je dobila velik sijaj in priljubljenost, ki ju ni več izgubila. Francoski kralji so tudi še pozneje večkrat obnovili posvečenje Mariji vnebovzeti.
Pri Slovencih je že sam sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem. Prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem, Gospa sveta, je vsekakor bila že takoj od začetka posvečena Mariji vnebovzeti. Da je zavest o Marijinem dokončnem poveličanju bila med našimi predniki zelo živa, o tem je polno pričevanj. Pomislimo le na pogostne upodobitve te skrivnosti po naših cerkvah, župnijskih in podružnih – tudi če niso ravno posvečene Mariji, imajo prav pogosto upodobljeno Marijino kronanje. In »velika maša« (vnebovzetje) je bila skozi stoletja pri Slovencih posebno priljubljen čas romanj v razna Marijina svetišča. Kar 86 cerkva je v Sloveniji posvečenih tej prazniški skrivnosti: 53 župnijskih in 33 podružničnih.
3. Skrivnost Marijinega vnebovzetja
Napačno bi bilo misliti, da je telesno vnebovzetje Matere božje vsa vsebina praznika. Saj je telesno vnebovzetje le odsev poveličanja Marijine duše. Bistvena blaženost tudi zanjo, kakor bo za nas, obstoji v neposrednem »gledanju troedinega Boga (izraz »gledanje« je treba tukaj vzeti v svetopisemskem pomenu, ko ne gre za neko strmenje od zunaj ali za nekaj zgolj razumskega), v notranjem in nezastrtem življenjskem stiku z veletokom, oceanom Življenja, Modrosti in Ljubezni, ki je Bog sam. Seveda pa se ta bistvena blaženost uresničuje tudi pri Mariji po posredovanju poveličane Kristusove narave, ki je tako rekoč kraj naše blaženosti, kraj za neposredno zvezo z notranjo božjo skrivnostjo; saj je tudi za Marijo srednik k Bogu »človek Kristus Jezus, ki je dal samega sebe v odkupnino za vse« (1 Tim 2,5.6). Tudi če bi Marijino telo moralo čakati splošnega vstajenja, bi vendar že takoj od svojega prihoda v nebesa bila po svoji duši deležna slave, ki gre Odrešenikovi materi in zvesti sodelavki pri uresničevanju odrešenja. Toda po božjem odrešenjskem načrtu se je poveličanju Marijine duše dejansko pridružilo tudi poveličanje telesa (»vnebovzetje« v ožjem pomenu), kar se bo pri drugih zveličanih ljudeh zgodilo šele ob koncu sveta.
Marijina smrt
Nekateri bogoznanci menijo, da Marija sploh ni umrla. Vendar pa temu mnenju nasprotuje skoraj enodušno pričevanje izročila. Med cerkvenimi očeti edinole sv. Epifanij (+ 403) pravi, da glede konca Marijinega življenja ne ve nič gotovega; nagiblje se k temu, da je bil Marijin konec čudovit – računa z možnostjo, da sploh ni umrla. Drugače pa tako liturgija kakor cerkveni očetje enodušno govore v prid Marijini telesni smrti.
Ker je na temelju posebne božje dobrotljivosti kot prihodnja Odrešenikova in s tem »božja« mati Marija že takoj v prvem trenutku svojega bivanja prejela posvečujočo milost (to imenujemo Marijino »brezmadežno spočetje«), zato bi samo po sebi bila izvzeta tudi izpod postave smrti, kakršna je obrnjena zoper grešno Adamovo potomstvo. Toda zelo primerno je, da je bila Marija kot Odrešenikova mati tudi v pogledu na smrt čim bolj upodobljena po Kristusu: tudi ona naj bi skozi temino smrti dospela do poveličanja in se na ta način še globlje povezala s kalvarijsko daritvijo. Obenem naj bi njena smrt bila razločno znamenje, da je tudi sama potrebovala odrešenje, pridobljeno s Kristusovo smrtjo. S tem je Marija hkrati pretrpela tudi usodo vseh ljudi in hojo za Kristusom uresničila tudi z ozirom na zadnje trenutke zemeljskega življenja. Tako se obenem pokaže, da Marijina brezgrešnost ni dediščina raja, ampak sad Kristusovega odrešenja s smrtjo na križu; Odrešenikova mati je živela v »mesu«, ki je bilo zmožno trpljenja in podvrženo trpljenju, katerega višek in dovršitev je smrt. K temu pripominja sv. Janez Damaščan: »Pokoravala se je postavi, ki jo je določil njen lastni Sin; in kot hčerka starega Adama je osebno plačala dolg, ki ga niti sam njen Sin, ki je Življenje sámo, ni zanikal (Horn. 2. dorm.).
Mariji je poleg tega pripadala naloga duhovnega materinstva v odnosu do vseh kristjanov. Ali bi bila Mati kristjanov v vsej polnosti, če bi ne bila deležna izkustva vseh muk in bridkosti svojih otrok, izvzemši greh? Da bi nam bila bolj blizu, je hotela tudi ona izkusiti človeško smrt; tako je skupaj s svojim Sinom posvetila našo smrt in ji odvzela grenkobo.
Marijina smrt pa je bila bolj smrt iz ljubezni kakor pa iz neke nuje: imela naj bi značaj samopouživanja v žaru ljubezni, ki jo je v Mariji razvnel Bog. Sv. Frančišek Saleški lepo pravi v svoji Razpravi o ljubezni do Boga (VII, 13 sl.): »Nemogoče si je misliti, da bi bila Marija umrla drugače kakor iz ljubezni … Umrla je takšne smrti, da bi sami angeli želeli umreti na tak način, če bi bilo to zanje mogoče … Jezus je bil umrl med plameni ljubezni; tudi Marija je umrla takšne smrti, kakor je bila smrt njenega Sina.« Isto misel je razvijal véliki govornik Bossuet: »Ker je božja ljubezen brez ovir vladala v Marijinem srcu, zato se je množila iz dneva v dan brez prestanka, tako da je končno v svojem nenehnem širjenju dosegla takšno popolnost, da zemlja ni bila več sposobna zadržati prebl. Device. Tako ni nobenega drugega vzroka za Marijino smrt kakor le velikost njene ljubezni« (1. govor o vnebovz. 2).
Ta nauk, ki je v popolnem soglasju s tem, kar drugače vemo o Gospodovi materi, je našel odmev pri mnogih duhovnih pisateljih.
Kaj pa kraj in čas Marijine smrti?
Kje je Marija umrla, tega ni mogoče z gotovostjo reči. Nekateri mislijo, da v Jeruzalemu, drugi da v Efezu. Menologij (zbirka molitvenih dnevnic za posebne svetniške godove) bizantinske Cerkve pravi, da se je apostol Janez šele po smrti Matere božje preselil v Efez. Drugo izročilo pa trdi, da je Marija umrla v Jeruzalemu. – V času od Kristusovega vnebohoda do svojega vnebovzetja je bila Marija tista, ki je že s sámo svojo navzočnostjo osrečevala mlado Cerkev v tedanjih preganjanjih in stiskah; bila je tolažnica in materinska učiteljica apostolov.
Tudi leto Marijine smrti je negotovo. Gotovo pa je, da je bila kmalu po smrti tudi s telesom vzeta v nebesa. In ni se nam treba čuditi, da nam razodetje ne pove ne tega, kje je umrla, in tudi ne, od kod je bila vzeta v nebesa. Saj bi moglo biti naravnost v škodo našemu zveličanju, ker bi takšno védenje, zlasti v prvih časih, kaj lahko odvračalo poglede ljudi stran od središča vere – od Kristusa.
Marijino vnebovzetje v Svetem pismu
O dejstvu, da je bila prebl. Devica tudi s telesom vzeta v nebesa, nam Sveto pismo izrecno ne govori. Zato pa ni čudno, če se je vera v to resnico izrecno in jasno začela v Cerkvi uveljavljati šele v 5. stoletju. Pač pa je bila ta resnica v njem vsebovana vključno, v zvezi z vsem tistim, kar nam o Mariji izrecno pove.
Kaj nam Sveto pismo o Mariji predvsem pove? To, da je bila kar najtesneje povezana s svojim Sinom in dejavno navzoča v odločilnih trenutkih Jezusovega odrešenjskega delovanja. To povezanost med Kristusom in njegovo Materjo cerkveni očetje od 2. stoletja naprej vsaj na rahel način, pozneje pa čedalje jasneje, primerjajo s povezavo med Adamom in Evo, in sicer prav z ozirom na tisti boj s satanom, ki bo po trditvi »prvega evangelija« (protoevangelija: 1 Mz 3,15) prinesel zmago nad grehom in smrtjo, nad tistim grehom in smrtjo, ki sta po nauku sv. Pavla v zelo tesni medsebojni zvezi. Kakor je torej Kristus vstal od mrtvih in šel v nebesa, tako je morala v smislu 1 Kor 15,54 prebl. Devica biti poveličana tudi v svojem telesu: »Ko pa si bo to minljivo nadelo neminljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost, takrat se bo spolnila beseda, ki je pisana: Použita je smrt v zmagi.« Pij XII. pravi v konstituciji Predarežljivi Bog, s katero je bila verska resnica o vnebovzetju razglašena in obrazložena: »Vzvišena Mati božja je bila s prav istim sklepom vnaprejšnje izvolitve na skrivnosten način povezana z Jezusom Kristusom. V svojem božjem materinstvu je ostala popolnoma nedotaknjena devica; in postala je velikodušna sodelavka božjega Odrešenika, ki je izbojeval popolno zmago nad grehom in njegovimi posledicami. Tako je končno kot najvišjo krono svojih odlik dosegla to, da je bila obvarovana trohnobe groba in da je, podobno kakor njen Sin, po pridobljeni zmagi nad smrtjo bila s telesom in dušo dvignjena na vrhunec nebeške slave, kjer naj bi kot Kraljica bleščala na desnici svojega Sina, nesmrtnega Kralja vekov« (DS 3902).
V »prvem evangeliju« (1 Mz 3,15) je popolna zmaga nad »kačo« obljubljena ne le prihodnjemu Odrešeniku, marveč skupaj z njim in zaradi njega tudi njegovi materi. Tako je treba razlagati besedilo v luči nove zaveze, v kateri se šele odkrije polni pomen mnogih starozaveznih trditev. Kristusova zmaga pa v svoji dovršenosti obsega poleg zmage nad satanom tudi zmago nad grehom in posledicami, nad poželjivostjo in nad smrtjo (Rim 5-8; 1 Kor 15,24.25.54 ss.; Heb 2,14). Torej spada k popolni zmagi božje Matere, kakor tudi njenega Sina, véliko, edinstveno zmagoslavje nad smrtjo. Zato je z ene strani Marijino telo, čeprav je iz pomembnih razlogov, predvsem zaradi upodobitve po svojem Sinu, umrla, vendar moralo ostati nedotaknjeno od trohnobe. Taki smrti, pri kateri bi njeno telo strohnelo, ni smela zapasti; njeno telo se ni smelo vrniti v prah. Sicer bi ne obhajala zmage nad smrtjo. Z druge strani pa k popolnemu zmagoslavju božje Matere nad smrtjo spada hkrati z netrohljivostjo tudi vstajenje, podobno kakor pri njenem Sinu; tako je torej tudi pri Mariji po kratkem smrtnem spanju prišlo do vstajenja – in to vstajenje je bilo kronano s tem, da je bila Marija tudi s telesom vzeta v nebesa, v popolno zedinjenje s Kristusom in po njem z Bogom.
Mnogi teologi se sklicujejo tudi na Lk 1,28, kjer angel pozdravi Marijo kot »milosti polno« in »blagoslovljeno med ženami«. Ker je bila Marija docela napolnjena z milostjo in blagoslovljena od Boga bolj kot vse druge žene na zemlji, je morala biti prosta slehernega prekletstva greha, zato pa tudi telesne trohljivosti. Kot tista, ki jo je Bog od vekomaj določil za resnično mater božjega Sina, je bila po posebni božji dobroti in edinstveni prednosti od začetka svojega življenja odlikovana s tem, da je bila obvarovana izvirnega greha. A prav tako se je božja vsemogočnost in ljubezen do Marije tudi ob koncu njenega življenja razodela v čudoviti prednosti njenega vstajenja in telesnega vnebovzetja.
Nekateri (zlasti M. Jugie) v prid veri v Marijino vnebovzetje navajajo Raz 12: »Prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd.« Zoper to ženo nastopi »velik ognjenordeč zmaj« in jo hoče uničiti z njenim detetom vred. »In vzeto je bilo njeno dete k Bogu in k njegovemu prestolu. Žena pa je ubežala v puščavo, kjer ima prostor, ki ga je Bog pripravil … In ko je zmaj videl, da je pahnjen na zemljo, je preganjal ženo, ki je dete porodila. A ženi so dali dve peruti velikega orla, da bi letela v puščavo na svoje mesto … In razsrdil se je zmaj nad ženo in se je šel vojskovat z ostalimi iz njenega rodu, ki spolnjujejo božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusovo.« – Po svojem bližnjem pomenu je tukaj »žena« božje ljudstvo stare zaveze; iz tega ljudstva je izšel tisti zmagovalec, o katerem »prvi evangelij« (1 Mz 3,15) napoveduje, da bo »kači« (zmaju) stri glavo. Dejansko je izraelsko ljudstvo rodilo Mesija po Mariji, ki je v sebi tako rekoč povzemala ves izvoljeni narod: Marija je tista »žena«, o kateri »prvi evangelij« napoveduje, da se bo skupaj s svojim »zarodom« (Kristusom) bojevala zoper »staro kačo, ki se imenuje hudič in satan« (Raz 12,9) in dosegla zmago v prid vsemu človeškemu rodu (to je vsekakor razlog, zakaj Jezus v odrešenjsko zelo pomembnih trenutkih Mariji pravi »žena«: Jn 2,4; 19,26). — Marijo Raz 12 predstavlja kot idealno podobo Cerkve, kot kraljico nebes in zemlje, v sijaju nebeške slave. Sonce je njeno oblačilo, kakor psalmist pravi o Bogu: »Veličastvo in sijaj si oblekel, ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem« (Ps 103,1.2). O pravičnih, ki bodo vstali, pravi Gospod, da se bodo »svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,43). Raz 12,1 to pripisuje Mesijevi materi. Misliti je treba tudi na nevesto iz Visoke pesmi: »Kdo je ta, ki se dviga kakor zarja, lepa kakor luna, čista kakor sonce« (Vp 6,10). Ves ta sijaj je pač podoba Marijinega vesoljnega kraljestva: sonce in luna predstavljata nebesa; zemljo pa predstavljajo dvanajstere zvezde, ki so simbol dvanajsterih Izraelovih rodov, tj. vse zemlje, in tudi dvanajsterih apostolov kot predstavnikov vse Cerkve (prim. Raz 2,14). Sv. Janez, ki je to napisal, se je hranil s Svetim pismom stare zaveze, kjer se zvezde, simbol Jožefovih bratov, v sanjah klanjajo egiptovskemu Jožefu (1 Mz 37,9).
Vsi omenjeni teksti Svetega pisma so uporabljeni tudi kot besedila pri sv. maši in pri duhovnih dnevnicah za 15. avgust. — Poleg tega pa se liturgični jezik v posnemanju cerkvenih očetov sklicuje tudi na razne svetopisemske predpodobe. Za mašno berilo je bil npr. uporabljen slavospev na véliko izraelsko junakinjo-rešiteljico Judito. Marija je nova, vse večja »Judita«. Svetopisemske predpodobe razodevajo božje poseganje v človeško in posebej v izraelsko zgodovino in usmerjajo duha proti skrivnostni stvarnosti, ki jo s seboj prinaša prihodnost; s tem pripravljajo ljudi, da morejo v danem trenutku v veri sprejeti resnico, ko se razkrije v svoji polnosti. Tedaj morejo v strmenju občudovati lepoto in doslednost božjega odrešenjskega načrta, ki to, kar je začel, z nezmotljivo zanesljivostjo privede do dovršitve.
Cerkveni očetje velikokrat skrinjo zaveze navajajo kot predpodobo Gospodove matere. Skrinja stare zaveze je vsebovala plošči božje postave, napisano božjo besedo; skrinja nove zaveze — Marija — pa je nosila učlovečeno božjo Besedo. Les izraelske skrinje zaveze je bil nedotakljiv za trohljivost — predpodoba Marijine neomadeževane čistosti in njenega vednega devištva, pa tudi telesne netrohijivosti. Potem ko je hodila in varovala cele rodove Izraelcev na poti skozi puščavo in njihovo prvotno, celo nevarno bivanje v obljubljeni deželi, je bila skrinja prve zaveze prenesena v najbolj skrit kraj božjega svetišča, prav na tisti kraj, kjer je trajno ostajala božja navzočnost med Izraelom. Podobno je na dan, ki je bil določen za vnebovzetje, živa skrinja učlovečenega božjega Sina prišla v nebeško svetišče, da bi tam za večno ostala, kljub temu pa vedno blizu ljudstva nove zaveze. Knjiga Razodetja nam odpira pogled na nebeški prototip (vzorno podobo) starozavezne skrinje zaveze: »Tedaj se je odprlo božje svetišče v nebesih: in videla se je skrinja njegove zaveze v njegovem svetišču« (Raz 11,19). Kako ne bi pri tem mislili na Marijo, ki je bila vzeta v nebesa?
Velika svetopisemska predpodoba prebl. Device v skrivnosti njenega vnebovzetja je tudi nevesta v Visoki pesmi. Liturgija jo mnogokrat omenja. Glas ljubega doni srcu neveste kakor neustavljiv klic k vstajenju:
»Vstani, prijateljica moja,
moja lepa, in pridi!
Moja golobica v skalnih duplinah,
v zaklonu pečine,
pokaži mi svoje obličje,
daj mi slišati svoj glas;
kajti tvoj glas je sladek
in tvoje obličje je ljubko!« (Vp 2,10.14)
In Visoka pesem se konča z vzklikom, ki ga je krščanski čut rad obračal na Marijo: »Kdo je ta, ki prihaja iz pustinje in se opira na svojega ljubega?« (Vp 8,5).
Telo, v katerem se je učlovečil božji Sin
(izročilo o Marijinem vnebovzetju)
Skozi stoletja so pridigarji že v dobi cerkvenih očetov na praznik 15. avgusta navajali razloge primernosti, ki terjajo, da je Marija tudi po telesu bila vzeta v nebeško slavo. Na prvem mestu so navajali tisto posvečenje, ki ga je Marijino telo prejelo na dan oznanjenja. Marijino telo je bilo kraj za osebno zedinjenje božjega Sina s človeško naravo in je iz svojega tesnega stika s telesom učlovečene Besede prejelo pečat netrohljivosti, nekakšno zahtevo po vstajenju in poveličanju:
»Nemogoče je bilo, da bi ostalo zaklenjeno v grob mrtvih tisto deviško telo, v katerega se je zapri Bog sam, telo, ki je tempelj, prepojen s presvetim božanstvom edinorojenega Sina, posoda, ki je bila polna Boga, telo, ki je nosilo Boga. Bila si hiša iz mesa, hiša, kjer je počival On, o preslavna Devica! Pritegnil to je k sebi, oprostil te je sleherne trohljivosti.« Tako govori sv. German Carigrajski (+ 733: PG 98,345). Podobne misli ima sv. Janez Damaščan (+ 749).
Grški cerkveni očetje so sploh radi poudarjali, v kako neizrekljivo tesnem odnosu je prebl. Devica s Kristusom, izvirom vsega življenja. Sv. Modest Jeruzalemski (+ 634) ali kak avtor iz nekoliko poznejšega časa npr. pravi: »Tista, ki je rodila življenje ljudi, se danes pridružuje Življenju, ki je izšlo iz Očeta pred veki … Ona je napravila, da se je iz neskaljeno čistega studenca razlilo na svet Življenje ljudi … Danes se Ona pridružuje tisti resnični in bistveni Luči, ki se je v njej učlovečila« (PG 88, 3227). – Sv. Janez Damaščan pa vzklika: »Kako bi moglo Njo biti strah približati se smrti, Njo, ki je nosila in rodila Njega, ki je uničil smrt?« In carigrajska Cerkev poje pri velikih večernicah za Marijino vnebovzetje: »Bila si prenesena k Življenju ti, ki si mati Življenja.« Podobno misel ima eden od »kontakionov« Kozma Meloda (sodobnik Janeza Damaščana): »Grob in smrt je nista mogla obdržati pod svojim gospostvom; njen naslov Matere Življenja ji je zaslužil, da je prešla k življenju z močjo Njega, ki je prebival v njenem deviškem telesu.«
Pogosto nastopa v izročilu tudi misel, da je Marijino telesno vnebovzetje sad in posledica njene popolne čistosti in predanosti Bogu. Po grehu je prišla smrt na svet; tam pa, kjer greha sploh ni bilo in ga ni, smrt nima mesta. In čeprav se je Marija radovoljno podredila postavi vsega človeštva, ko je umrla, je bilo vendar tako, da vezi smrti niso mogle pridržati njenega telesa, nad katerim greh ni dobil nobene oblasti in se ga nikdar ni dotaknil.
Vprašanje moremo vzeti tudi s strani sinovske ljubezni, ki jo je Kristus imel do svoje matere. Gospod, ki je sam dal zapoved ljubezni in spoštovanja do staršev, je v vsej polnosti hotel osrečiti svojo mater in se do vrhunca dvigniti v tisti spoštljivosti in božje-človeški ljubezni, toliko let izkazovani svoji materi. Vsemogočni Sin je storil vse, kar je bilo možno storiti kot znamenje, kot zunanji izraz največje notranje ljubezni. To hoče povedati sv. German Carigrajski, ko se obrača na Marijo:
»Otrok, ki res ljubi, hrepeni po navzočnosti svoje matere; mati pa s svoje strani z vsem srcem želi živeti skupaj s svojim otrokom. Pravično je bilo, da si se Ti, o Marija, dvignila k svojemu sinu, Ti, ki je Tvoje srce gorelo od ljubezni do Boga, do njega, ki je bil sad tvojega telesa. Pravično je bilo tudi, da je Bog v polnosti svoje ljubezni, ki jo je imel do svoje Matere, poklical Marijo k sebi, da bi tam živela v globoki povezanosti z njim … Pritegnil Te je torej k sebi, osvobodil Te sleherne trohljivosti« (PG 98, 348).
Podobne misli srečujemo tudi na Zahodu. Cistercijanec bi. Guerric iz Ignyja (+ 1157) npr. polaga Kristusu v usta: »Jaz sem tisti, ki sem ukazal otrokom, naj spoštujejo svojega očeta in svojo mater. Da bi izvrševal to, kar sem učil, da bi dajal zgled drugim, da bi častil svojega Očta, zato sem prišel na zemljo; in da bi počastil tudi svojo mater sem se vrnil v nebesa. Šel sem tja, pripravil sem ji prostor, prestol slave, da bi kot Kraljica sedela na desnici Kralja, noseč diadem, oblečena v zlata oblačila, okrašena s čudovitim sijajem … Ne pravim, da ji bo pripravljen prestol v oddaljenosti, saj bo ona sama moj prestol: Pridi, o moja izvoljenka, postavil bom svoj prestol v Tebi. V Tebi bom postavil središče svojega vladanja.«
Seveda pa so ti opisi le podobe za globljo, našim čutom in predstavam sedaj nedosegljivo notranjo stvarnost, ki pa bo nekoč tudi nas bolj osrečevala, kakor pa to moremo na zemlji doseči v trenutkih najgloblje osrečenosti.
Slovenski frančiškanski skladatelj p. Hugolin Sattner je leta 1911 uglasbil oratorij Assumptio (Vnebovzetje) na besedilo, ki ga je iz svetopisemskih odlomkov na pobudo Aleša Ušeničnika spesnil duhovnik Mihael Opeka.
Marijino vnebovzetje – podoba in začetek poveličanja vsega božjega ljudstva
Drugi vatikanski koncil pravi ob koncu konstitucije o Cerkvi: »Jezusova Mati je v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena; tako sveti tu na zemlji potujočemu božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan« (C 68).
Marija je tista stvar, ki je – če izvzamemo Kristusovo človeško naravo – bila in za vekomaj ostane najbližja Bogu in najbolj upodobljena po Kristusu: v čisti, brezpogojni predanosti Bogu skozi vse življenje, posebej še v najbridkejših urah trpljenja, zato pa tudi v poveličanju, v vstajenju in vnebovzetju. Kristusova velikonočna skrivnost je v Mariji kot prvi izmed zgolj človeških oseb (Kristus je božja oseba, ki si je privzela človeško naravo) dosegla svoje prvo popolno uresničenje.
Ta Marijina najvišja upodobljenost po Kristusu, že sedaj uresničena upodobljenost tudi po njegovem poveličanju, ima za vse kristjane in pravzaprav za vse ljudi veljavo znamenja: Tako globoko zedinjenje med njo in njenim Sinom ostane za vedno presegajoči vzor za vsakogar izmed nas z Gospodom. Vnebovzetje je v stvarnosti žive osebe vsebovano poroštvo, oznanilo praznika vseh svetnikov, ki bo obhajan tedaj, ko bodo božji izvoljenci poveličani tudi po telesu in se bo dvigalo k Bogu češčenje celotnega odrešenega človeštva. To, kar se je zgodilo na Mariji, kaže vnaprej, kaj se bo zgodilo na nas vseh, na celotnem Kristusovem skrivnostnem telesu. V Mariji je v času že uresničeno tisto, kar naj se uresniči za nas vse ob koncu časov. Marija je v svojem že sedaj dovršenem poveličanju podoba zmagoslavne Cerkve. V njeni osebi je na blaženi dan njenega vnebovzetja celotni nebeški Jeruzalem dobil v posest od Očeta obljubljeno kraljestvo (prim. Lk 12,32). In Marija neprestano izvršuje nalogo stalne materinske srednice tistih milosti, ki naj ude Cerkve privedejo do dovršitve njihove nadnaravne rasti. Na to misli koncil, ko pravi:
»Marijino materinstvo milosti neprestano traja – od časa privolitve, ki jo je v svoji veri dala ob oznanjenju in jo je brez omahovanja ohranila pod križem, pa prav do večne dovršitve vseh izvoljenih. Vzeta namreč v nebesa to zveličavne naloge ni odložila, temveč nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnosti in stiskah, dokler ne bomo prišli v blaženo domovino« (C 62,1).
Strle
O globoko zakoreninjenem češčenju Marije Vnebovzete med Slovenci priča že množica cerkva, od katerih so mnoge božjepotne. Praznik vnebovzetja je po ljudski uveri tako svet, da se kače ne smejo plaziti po zemlji, ampak zlezejo na drevesa. Zato ljudje ne smejo gor. V Prekmurju, Brdih in Benečiji je bila navada na to dan blagoslavljati rože, ki naj bi bile obramba zoper točo, razne bolezni in pomoč za dobro letino. Po Dolenjskem in v Savinjski dolini so nekdaj gospodinje spekle posebne hlebčke ali pogače za žanjice in druge, ki so pomagali pri žetvi
Kumer
VIR: Leto svetnikov, 3, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 384-403.