Pridige za peto nedeljo med letom

Daj naprej

“Vročica jo je pustila in ona jim je stregla.”

Kratka zgodba o Jezusu, ki je ozdravil Petrovo taščo je omenjena v treh evagelijih in v vsaki od njih je tale podrobnost: ko je bila ozdravljena, je vstala in jim stregla. Zdi se, da je pravi odgovor na milost “daj naprej”.

Spomnim se filma s tem naslovom. Zgodba je enostavna. Deček se trudi, da bi dobro opravil nalogo, ki so jo dobili v šoli, in ta je bila: izboljšaj svet. Ideja je precej neverjetna, da ne govorim o tem, kako mi je pomagala pri učenju eksponentnega naraščanja, s katerim se ponovno srečujem, ko se učim matematiko s šestošolcem.

Tako gre torej to: ena oseba služi trem, ki potem služijo trem drugim (devet), ki služijo še trem (27), in tako naprej do 81, 243, 729, 2187. Morda je to pravi način, kako spremeniti svet ali vsak tisti del sveta, v katerem živimo. V samo sedmih korakih bi vsak član skupnosti lahko prejel – in dal naprej – nenavadno dobroto. Je to ideja posta?

Ampak … ne verjamemo, da bi ljudje sodelovali, kajne? Manjka nam vera v ljudi. Ali pa nam morda primanjkuje upanja? Današnje prvo berilo je vpogled v življenje brez upanja, ko Job godrnja: “Ne bom več videl sreče.” Neka bralka mi je povedala, da se je skoraj zadušila v smehu, ko je za tem stavkom prebrala: To je Božja beseda. A Job ni imel prav. Ni vedel, kako se bo njegova zgodba končala. Potem ko poslušamo strani poetičnega razpravljanja o tem, kako ne pozna Boga in Božjih poti, Bog Joba blagoslovi s srečo, kot je nikoli ni niti sanjal.

Morda vemo, kako je ozdraveti po hudi bolezni – čudežno kot Petrova tašča; ali na način, ki je čudežen, vsaj meni se zdi, ko vzamem antibiotik ali kurjo juhico, ki mi jo skuha mož. Morda smo sredi bolezni, ki ne bo prešla, a vseeno so tu dnevi, ko nas ne boli tako, ko čudimo toploto sonca na licu in se nam hrana spet zdi čudovita.

Morda pa smo drugače občutili milost. Našli smo pravo delo, se pobotali s prijateljem, svojeglav otrok je našel pot domov, zaljubili smo se. Milost je občutek od izgube do pridobitve, ko se nam oči odprejo, da vidimo, česar nikoli prej nismo.

Kaj naredimo potem? Ali damo naprej? Dobri in slabi časi obiščejo vsakogar. Vernik ne zapade v obup v slabih časih ali dovoli, da je zaradi dobrih časov domišljav in sebičen. Vernik si prizadeva, da vse prenese, ker ve, da bo Bog ob pravem času razodel konec zgodbe. Medtem je milost potrebno deliti, in, če smo pripravljeni, vsak od nas lahko postane posoda milosti, prinašalec Kristusa tistim, ki nam prekrižajo pot na tem čakajočem, utrujenem svetu.

avtor: P. B. Shortal
prevod: P. Grimani
http://celebrationpublications.org