Najprej se moramo spomniti
“Kaj iščeta?” (Jn 1,38)Zgodba pripoveduje o triletni deklici, edinki, katere mati je spet zanosila. Deklica je komaj čakala dojenčka. Kmalu po prihodu mamice in bratca s porodnišnice, je prosila starše, da bi smela biti samo nekaj minut sama z malim bratcem. Staršem je bilo težko, a so imeli doma bejbifon, zato so neradi ugodili punčkini želji. Ko je šla deklica v novorojenčkovo sobo in zaprla vrata, sta starša prisluhnila zvokom v sobi. Slišala sta tihe stopinje triletnice, ki se je približala posteljici in vprašala novorojenega bratca: “Povej mi, kako je pri Bogcu, skoraj sem že pozabila.”
Ob tej zgodbi se nasmehnemo, obenem pa nam je neprijetno. Zgodba nakazuje, da smo kot majhni otroci vedeli, da prihajamo od Boga. A med odraščanjem začnemo pozabljati. Pozabimo, od koga prihajamo in v kom živimo. Ko pozabljamo, se bolj zavedamo in postajamo osrediščeni okrog sebe, tako kot v sta bila v osrednji zgodbi geneze Adam in Eva odtujena od Boga in sta zaživela v pregnanstvu vzhodno od raja.
Košček za koščkom, ko zorimo, se vsak od nas spušča v svet skrbi zase. Postajamo slepi za potrebe drugih in se potapljamo vase.
“Kaj iščeta?” To Jezus sprašuje dva moža v današnjem evangeljskem odlomku. In prav to vprašanje postavlja Jezus vsakomur izmed nas. “Pridite in boste videli.” Tako Jezus vabi vse, ki iščejo drug način življenja.
Pridite, pravi, in pokazal vam bom pot, ki vas bo iz izgnanstva pripeljala domov. Pridite in pokazal vam bom način, po katerem boste postali to, kar ste v resnici. Pridite in popeljal vas bom na potovanje, med katerim boste začeli živeti iz sebe navzven, namesto od zunaj vase.
Jezus govori o tem, kako se lahko znova rodimo; ne v kakšnem dramatičnem enkratnem dogodku, ampak skozi življenjski proces, ki vključuje rast novega srca v meni, novega pogleda na svet in vključevanja vanj.
Sveti Pavel govori o tem novem načinu kot o življenju v Kristusu. Vsi ga bodo opazili, ker se bo od ostalih ločil pa štirih glavnih značilnostih: svobodi, veselju, miru in usmiljenju. Vzniknil bo v naših srcih, ne v naših občutkih.
Beseda srce se v Svetem pismu pojavi preko tisočkrat. S to besedo označujemo tisto najgloblje v nas, tisti del nas, ki se še spominja, od koga smo izšli in v kom živimo. To je tisti del nas, ki si neskončno želi, da bi bila naša slepota ozdravljena, naša lahkota nasičena, naša bolest premagana in naša grešnost odpuščena.
V prvem berilu preroka Izaija smo slišali, kako je Bog neprestano klical Samuela. Dobra vest pa je tale: Bog še vedno kliče. Še vedno upa, da nas bo slišal, kako odgovarjamo skupaj s Samuelom: “Govori, tvoj služabnik posluša.”
A da bi to lahko storili, moramo biti kot deklica iz zgodbe – spomniti se moramo in nato pasti na kolena.
avtor: T. Wolgamot
prevod: P. Grimani
http://celebrationpublications.org