Luč, ki osvobaja
Celotno besedilo v pdf obliki
Nedavno je imela neka prijateljica operacijo, ki bi iz njenih oči odstranila mreno. Po posegu brez posebnosti je odšla domov, da bi počivala in ko se je zbudila, je ugotovila, da ne vidi ničesar. V paniki je prisilila svojega moža, da je poklical zdravnika; njen svet je postal temen in bila je vsa iz sebe in tesnobna. Tudi zdravnikovo zagotavljanje, da se bo njen vid vrnil, je ni pomirilo. Šele, ko je začela opažati obrise svetlobe, je spet našla mir.
Neizpodbitno je s temo povezan strah, če je tema telesna ali duhovna. Kakor pa lahko preberemo v današnji Božji besedi, ni nobena tema tako globoka, da nas iz nje ne bi mogel rešiti Bog in njegova milost.
V svoji avtobiografiji Zgodba mojega življenja (objavljena v nadaljevanjih v Ladies Home Journal 1902) je Helen Keller opisala svojo lastno izkušnjo osvobajanja. Otroška bolezen jo je pustila slepo in gluho pri 19 mesecih. Njena naslednja leta so bila polna jeznih izbruhov in napadov frustracije nasproti tistim, ki so bili v zadregi glede tega, kako ji najbolje pomagati. Kellerjeva je rekla: »Navadila sem se na tišino in temo, ki me je obdajala, in pozabila na to, da sem bila kdaj drugačna, dokler ni prišla ona – moja učiteljica – ki je osvobodila mojega duha. Kakor da bi prišla iz Egipta in bi stala pred Sinajem, kjer bi se me božanska moč dotaknila in mi dala življenje. Od tega svetega trenutka sem slišala sveti glas, ki mi je govoril: »Znanje je ljubezen in luč in videnje!« Čeprav se ni Kellerjevi nikoli povrnil vid ali sluh, je iskala izkušnjo lepote in skrivnosti življenja s tako čistino, da je bila sposobna deliti z drugimi to, kar je imenovala »nenadno prebujenje duše«. V svoji slepoti je mnogim pomagala, da so spregledali; v svoji gluhosti je mnogim pomagala, da so spet slišali.
Kakor sleporojeni mož, ki ga prikazuje današnji evangeljski odlomek je življenjska izkušnja Kellerjeve neprestano izpričevala Njega, katerega besede in dela lahko razsvetlijo vsako temo. Tudi slepi mož, je prišel iz »Egipta«, kamor ga je izgnala njegova slepota. Po Jezusovi besedi je začel prepoznavati dostojanstvo in svobodo, ki je prej ni srečal. Videl je, veroval in se dvignil iz svoje telesne, kakor tudi iz duhovne slepote. Njegova izkušnja, kakor tudi izkušnja Kellerjeve in moje prijateljice, ki jo je začasna slepota iztirila, nas vabi, da bi se z obnovljenim zaupanjem obrnili na Njega, katerega prihod, umiranje in vstajenje lahko presvetli našo slepoto.
Zgodba o možu, ki mu je Jezus dal dar vida, je šesti izmed sedmih znamenj v Janezovem Evangeliju in je tenkočutno povezan z današnjim prvim berilom, ki govori o maziljenju. Drugače kot ljudje, ki pogosto ne vidijo dalje od človekove zunanjosti, Bog vidi v človekovo srce. Bog je videl v Davidu človeka, skozi katerega bo prišel med nas Mesija. Zaradi te posebne naloge je Samuel moral maziliti Davida za kralja. To maziljenje je obdarilo Davida z Božjim Duhom, ki ga je opremil za vse naloge, ki jih bo moral storiti.
V današnjem psalmu sveti pisec poveličuje dejstvo, da je maziljen vsak, ki želi da bi ga vodil Bog. Maziljenje pomeni, da nas je Bog naredil svete in oddelil, da bi postali aktivni sodelavci pri preganjanju teme, ki neprestano grozi človeštvu. Ko nas občutek nemoči hromi, pa se moramo spomniti našega krstnega maziljenja in tega, da nismo sami in neopremljeni v vseh svojih naporih v nerazsvetljenosti.
S tem, da Jezus mazili oči slepega v evangeliju, obnovi upanje v temačnem življenju tega človeka. Osvobojen od svoje slepote ta mož spregleda in začne verovati v Jezusa. Njegov vid in njegova vera nas izzivata, da pustimo za seboj svojo človeško temo in živimo v Kristusovi luči. Taka odločitev pa ni brez tveganja. Ko je bil slep, so ga mnogi pomilovali, drugi pa se niso zmenili zanj; v svoji »nemoči« se mu ni bilo treba ničesar bati. Toda dar vida in njegova pripravljenost, da to sposobnost tudi uporabi, ga je naredilo za tarčo in nevarnost v očeh tistih, ki niso hoteli videti in verovati v Jezusa.
Ali si želimo Jezusu slediti v luč?
Vir: http://www.celebrationpublications.org/
Prevedel: Bogdan Rus OFM