Dvojno znamenje
Celotno besedilo v pdf obliki
Drugače kot luč, ki je enoznačno znamenje, nakazano na praznik razglašenja, je voda dvojno znamenje. Voda je življenjska potreba, brez nje človeštvo in svet ne bi mogla obstajati. Imeti moramo dovolj vode za pitje, umivanje in zalivanje naših rastlin. Voda je blagoslov, ki ga vzamemo za samoumevnega, dokler ga ne zmanjka. Hude suše na mnogih krajih našega planeta neprestano potrjujejo potrebnost te dobrobiti. Po drugi strani pa je lahko preveč vode enako uničujoče. Spomnimo se cunamija leta 2004, ki je ubil četrt milijona ljudi v 14 državah. Manj kot leto kasneje so na obali Združenih držav New Orleansa predrti nasipi dovolili vodi, da preplavi in uniči, česar ni uničil hurikan Katrina. Nevihte, deževja in poplave jemljejo življenja in uničujejo domove na vseh kontinentih.
Zaradi svojega dvojnega značaja je voda postala primeren simbol v duhovnem življenju vernikov. V povezavi s krstom nas voda spominja na mnoge najbolj pomembne dogodke naše odrešenjske zgodovine. Od začetka je bila voda povezana s stvarjenjem. V poročilu o stvarjenju je ves red stvarjenja predstavljen kot rezultat Božjega Duha, ki je plaval nad prvotnimi vodami. Prav tako v Genezi prvo poročilo o potopu nakazuje na očiščenje grešnega človeštva in ohranitev pravičnega, kot je predstavljen Noe in njegova družina. Te vodne izkušnje pa so služile kot preludij v osrednji trenutek, ko je Mojzes ubežnike iz Egipta skozi trstično morje popeljal v svobodo. Nekdanji boji in sramota Izraelcev so utonili, ko so vstali iz morja, da bi na novo začeli življenje.
To življenje je vključevalo poslušanje in izpolnjevanje Božje dobre besede v primerjavi z oživljajočo vodo (Iz 55; Ezk 36). Ko so ljudje Božjo voljo zanemarili ali zavrnili, je veljalo, da je Božja kazen prihajala v obliki suše. In res. Brez Boga je bilo človeštvo podobno suhi izčrpani zemlji brez vode (Ezk 37). Toda z vodo je prišlo življenje, rast, upanje in nov začetek.
Ko je Jezus prišel k Janezu v Jordan in ga prosil, da bi bil krščen, je zelo odločno izrazil svojo željo, da bi se v celoti izravnal s človekom v dobrem in slabem.
Ko otroke prinesemo h krstu ali ko odrasli prosijo za krst, je vsak potopljen v Jezusovo življenje, kakor tudi v življenje verujočega občestva. V obeh primerih sta navzoča dvojno znamenje vode in krstni obred, ki ta simbol povzdigne v zakrament.
Jezus je sam potrdil dvojni značaj krstne vode, ko je vprašal učence, če so pripravljeni izpiti kelih in biti krščeni s krstom, ki ga bo on doživel (Mr10,38). Ves blagor pripadnosti Jezusu kot njegov učenec mora imeti značaj boja, da bi ostalo tako. Krščeni v življenje in Jezusovo družbo, imajo verniki ta privilegij, da doživijo toplino in skrb Božje ljubezni v njih. Ob privilegiju življenja in Jezusove bližine pa pridejo tudi dnevne smrti, ki so neločljivo zvezane s pripadnostjo Jezusu. Ko je Jezus nekaj teh majhnih in velikih smrti delil z učenci, so se začeli spraševati, če je tako življenje mogoče. Za nekoga, ki tako življenje poskuša živeti sam, je to neizvedljivo. Toda hitro doda: »pri Bogu pa je vse mogoče.«
Z Bogom je dvojnost krsta kot smrti in življenja obenem rešena. Z Bogom in milostjo je nasprotje, ki ga krstna voda s tem, ko prinese osvežitev in prenovo kakor tudi boleče očiščenje, lažje sprejemljivo. Tertulijan je nekoč v svojem razmišljanju o krščanskem krstu zapisal, da je so kristjani kot ribe – rojeni v vodi in neprenehoma ostajajo v vodi. To pomeni, da živimo in se gibljemo in bivamo v krstni vodi. Gail Ramshaw vztraja, da ta voda ne ponazarja samo Božje stvariteljske moči, ampak tudi prisotnost duha znotraj nove skupnosti (Treasures Old and New: Images in the lectionary, Fortress Press, Mineapolis: 2002). Krstna voda obenem deluje kot simbol za oboje. Napolnjeni z duhom gasimo žejo drug drugega. Mi smo pravzaprav kozarec hladne vode za druge. Bodimo to v Jezusovem imenu.
vir: www.celebrationpubs.com
prevedel: Bogdan Rus OFM
**********
Ljubezenska pesem Boga
Celotno besedilo v pdf obliki
Krst je praznovanje ljubezni, vidno znamenje Božjega neskončnega objema. Današnje branje Matejevega evangelija prikliče Jezusov krst. To ni zmotljiva Božja ljubezen, saj predre nebesa in glas oznani: »Ta je moj ljubljeni Sin.« Ljubljeni. Ta beseda obudi na tisoče globokih človeških doživetij. Hrepenimo po tem, da bi imeli ljubljeno osebo in da bi bili ljubljeni. Tako pogosto pa se ta izkušnja zdi onstran naših moči. Današnje branje nas pouči, da je bilo naše hrepenenje izpolnjeno. Imamo pogum, da bi si lastili svojo dediščino kot ljubljeni sinovi in hčere Boga v Kristusu?
Današnji evangeljski odlomek večkrat razumemo kot potrditev Jezusovega božanstva. To drži, a je tudi potrditev, da sta njegova božanskost in človeškost eno. Pri svojem krstu, ko Jezus prvič nastopi v javnosti, se Jezus potopi v človeškost, ko se spusti v vode Jordana. Ne potrebuje krsta pokore, ki ga Janez ponuja, toda vztraja, da mora biti izvršen. Ko to naredi, podčrta njegov »BODI« naši človeški realnosti. On je eden izmed nas, trpeči služabnik, ki ga je izbral Bog, da bi z nami obnovil zavezo. Izaija to čudovito predstavlja v prvem berilu, kot odgovor na naše hrepenenje: »Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Polóžil sem nanj svojega duha.« (Iz 42,1).
Bog ta dan govori iz nebes, ker mora Jezus slišati glas svojega Očeta. Čeprav je Jezus Bog, je na človeškem potovanju. Njegova mati mu je pripovedovala o izrednih dogodkih, ki so spremljali njegovo rojstvo; ponovno in ponovno je prebral Pismo in prepoznal sebe kot Izvoljenega. Danes začenja svoje javno delovanje, toda njegova naslednje tri leta niso predpisana pred njim. Podoben nam je v vsem, razen v grehu – v vodo stopi popolnoma človeški. Vstane, da bi slišal besede svojega Očeta, ki se ga veseli.
Krst je vedno ljubezenska zgodba. Tudi Jezusov krst ni drugačen. Toda ta zgodba obda vse stvarstvo. Če ta ljubezenska zgodba vključuje nas … Če smo del plesa stvarjenja … Zakaj se potem tolikokrat čutimo izločeni iz celote? Če nas Bog tako globoko ljubi, zakaj se tolikokrat počutimo osamljeni?
Spominjam se Plesa ptičjega strašila, otroške zgodbe, ki jo je napisala Jane Yolen. V tej zgodbi se ptičje strašilo počuti kot mi, ko samo stoji na polju. Nekega dne ga močan veter osvobodi njegovega kola. Veselo pleše in se vrti v vetru. Ko leti mimo okna v spalnici sliši molitev otroka, ki se zahvaljuje Bogu za strašilo, ki varuje pridelek. Osupel in vesel, očaran nad tem, da ga nekdo tako globoko upošteva, pohiti nazaj na svoj kol in ugotovi, da najbolj ustreza njegovemu življenju. Kot strašilo tudi mi moramo vedeti, da se nas Bog veseli. Kako pa naj to izvemo?
Samo danes verjemite, da se nekdo zahvaljuje Bogu za vašo prisotnost v njegovem življenju. Nekaj časa berite čudovite odlomke Svetega pisma, ki govorijo o veliki Božji ljubezni do nas. Preden začnete, prosite za milost, da bi videli te napisane besede kot pesem ljubezni za vas. Nato sledite Jezusu v Jordan. Ko boste vstali, boste slišali, da ste njegov ljubljeni.
vir: www.celebrationpubs.com
prevedel: Bogdan Rus OFM