5. nedelja med letom

Ko delamo, smo svetniki
Celotno besedilo v pdf obliki

V današnjih berilih dinamične besede poudarjajo pomembnost dobrih del, medtem ko nas krepke metafore spominjajo na vir vse moči. Usmerjajo nas, da naj bomo zatočišče revnim, naj hranimo lačne, oblačimo nage in osvobajamo jetnike. Jezus poudarja pomembnost dobrih del tako, da nas pokliče v svet, obenem pa nas pripelje v našo notranjost, k našim dušam. Zahteva, da spoznamo dobroto v sebi in kar je še bolj pomembno – izvor dobrega v nas. Smo sol zemlje in luč sveta.
Kako si upamo izgubiti svojo slanost ali skriti svojo luč pod mernikom! Naša dobra dela odslikavajo Božjo iskro, ki živi v nas; če zanikamo svojo lastno dobroto, nočemo slaviti Očeta in drugi ne morejo videti njegove slave, ki se odslikuje v nas.
Jezus vedno modro izbira svoje primere. »Sol zemlje«. Poleg tega, da hrani daje okus ustvarja negostoljubno okolje za večino bakterij. Sol lahko izčisti barve, odstrani umazanijo in plesen, nabiranje maščobe in osuši kožo. Razjasniti, pobeliti, in očistiti: Ali je to tisto, kar se pričakuje od nas.
Biti učenec je težko, še posebej v hitenju našega časa; zahtev je veliko, časa pa malo. Zdi se, da se preveč zahteva od nas, če naj bomo sol in luč. Pisateljica Caroline Myss nam pripoveduje zgodbo o izkušnji bližnje smrti v svoji knjigi: Nevidna dejanja moči: sprejemanje milosti v vsakdanjem življenju. Opisuje, kako enostavna in preprosta je lahko naša prisotnost.
Vse se je začelo z grozljivo prometno nesrečo. Reševalci so se borili, da bi lahko odstranili ponesrečenko iz avta, njen duh je zaplaval nad nesrečno mesto in od zgoraj opazoval prizor. Opazila je, da se je okoli nabralo nekaj nezadovoljnih motoristov, ki so se pritoževali zaradi zamude.
Neka ženska je stala malo stran od njih. Odločila se je moliti za vse, ki so bili udeleženi v nesreči, in ko je začela svojo molitev, je ponesrečenka videla zlato luč, ki prišla iz njenega avtomobila in objela vse območje z lučjo. Ponesrečenka je opazila njeno registrsko tablico in po šestih mesecih okrevanja pozvonila pri njenih vratih s šopkom rož.
Izaija nam govori, da se bo naša luč zasvetila kot zarja in pregnala temo. In ravno to je to. Molitev predre temo neizprosne resničnosti na cesti. Kako smo lahko sol zemlje? Včasih je to samo odločitev, da bomo molili, namesto da bi preklinjali.
Terezija Avilska, karmeličanska redovnica in španska mistikinja iz 15. stoletja nam je zapustila naslednje besede, ki jih je v pesniško obliko spravil Michael Talbott v svoji pesmi »Molitev svete Terezije«:
Kristus nima drugega telesa, kot tvoje,
nima nog, razen tvojih,
nima rok na zemlji, razen tvojih.

Tvoje so oči, skozi katere gleda, sočutje do tega sveta. Tvoje so noge, s katerimi hodi, da bi delal dobro. S tvojimi rokami blagoslavlja ves svet.
Tvoje so roke,
tvoje to noge,
tvoje so oči,
ti si njegovo telo.
Sveta Terezija ima prav. Naše roke, oči in noge lahko blagoslovijo ta svet. Ne potrebujemo posebnih sposobnosti. Ni nam treba delati velikih stvari.
Ponujena roka, sočutje v žalosti, praznovanje v veselju, skupna molitev – to je dovolj. Vsi smo svetniki, ko se trudimo.

Vir: http://celebrationpublications.org/
Prevedel: Bogdan Rus OFM

**********

Ne z apologijo, ampak s pričevanjem
Celotno besedilo v pdf obliki

Neki človek je rad kockal in popival, a se je spreobrnil in postal kristjan. Njegovi sodelavci, ki so navadno bili z njim, so ga dražili. “Kako je mogoče, da razumen človek, kot si ti, verjame v čudeže, o katerih govori Sveto pismo? Ne moreš vendar verjeti, da je Jezus spremenil vodo v vino!« Mož je odgovoril: “Če je spremenil vodo v vino ne vem, toda v moji lastni hiši je spremenil pivo v pohištvo.”
Najmočnejši argument v obrambi krščanske vere se ne zgodi z veliko besedami, pač pa s tem, da pokažemo na resnično razliko, ki jo vera dela v naših življenjih. Nihče ne more ugovarjati dokazu spremenjenega življenja.
V današnjem drugem berilu se Pavel spominja svoje službe med Korinčani. “Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč.” (1 Kor 2,4). Kot judovski rabin je bil Pavel izvežban v spretnosti verskih govorov in pogovorov. Njegovo veščino javnega nastopanja lahko opazujemo pri predstavitvi vere učeni družbi v Atenah, ki se je zbirala v Areopagu (Apd 17). Tam je Pavel na zelo ustvarjalen način razčlenil krščansko vero v filozofskem jeziku, da bi navdihnil svoje poslušalstvo. Toda izplen ga je razočaral. Njegova vzvišena in logična predstavitev ni prepričala njegovih poslušalcev. Namesto tega so se mu smejali in govorili: “O tem te bomo poslušali kdaj drugič.” (Apd 17,23). Pavel se je verjetno umaknil in si rekel: “Nikoli več!” Po tem je zapustil Atene in odšel v Korint (Apd 18,1). Pavel ni prišel v Korint “da bi oznanjal skrivnost Boga z vzvišenostjo besede in modrosti” (1 Kor 2,1), kot je to želel narediti v Atenah. Namesto tega je neprestano govoril zgodbo o Jezusu, križanem (2,2). Križani Gospod, ki ga Pavel niti enkrat ni omenil v svojih govorih filozofom v Atenah, sedaj postane osrednja tema Pavlovega učenja. Nehal je pridigati o nečem in začel govoriti o nekom. Kaj se zgodi, ko Jezusa pritegnemo v svojo službo? Zgodi se to, da sam Jezus začne delovati prek nas. “Ko bom povzdignjen z zemlje, ... bom vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). To se je zgodilo s Pavlom v Korintu. Ker je v svoje oznanjevanje povabil Jezusa, je Jezus začel pritegovati vse ljudi k sebi. Jezus se je začel mogočno gibati med Korinčani, ker Korinčani niso več verjeli zaradi Pavlove zgovornosti, ampak z z močjo živega Boga, ki se je premikal med njimi in deloval v njihovih življenjih. Kakor pravi Pavel, si je privzel na Kristusa usmerjeno oznanjevanje vere v Korintu: »zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči« (1 Kor 2,5). Pavlova služba v Korintu je bila velik uspeh v nasprotju z njegovim delom v Atenah.
Ali ste kdaj poskušali deliti vero z nekom? Kako vam je uspelo? Ali ste poskušali opraviti to tako, da ste ga poskušali prepričati, da je vaša vera prava, njegova pa napačna? Takšna logična obramba vere se imenuje apologija. Apologija je nekaj potrebnega v predstavljanju vere, posebej za tiste, ki napadajo vero z intelektualnimi dejstvi. Pogosto pomiri verujoče, nikoli pa ne spreobrne neverujočega.
Veliko bolj učinkovita pot v predstavljanju vere je preprosta zgodba o Jezusu, in predstavitev zgodbe o velikih blagoslovih, ki jih je vera prinesla v vaše življenje. To imenujemo pričevanje ali resnična priča. Kar Pavel danes deli z nami, je osebno pričevanje oz. pripovedovanje njegove lastne zgodbe o tem, kaj Jezus pomeni za nas v našem življenju in je bolj učinkovita pot podeljevanja vere kot dejstva iz knjig.
Vsakdo lahko pripoveduje zgodbe. Ne potrebujete posebnega študija, da bi lahko pripovedovali zgodbo svoje osebne vere. Mi smo pripovedovalci zgodb po naravi. Uporabimo sposobnost za pripovedovanje zgodb, da bi lahko razširjali dobro novico o Bogu, kot je to naredil Pavel.

vir: www.munachi.com
prevedel: Bogdan Rus OFM

**********

Sol zemlje in luč sveta
Celotno besedilo v pdf obliki

Kaj je največja prepreka za krščanstvo v naši državi? To vprašanje bo prineslo veliko različnih odgovorov, odvisno, koga vprašamo. Odgovori bodo verjetno: množični mediji, popularna kultura, materializem, slaba vladna politika, druge vere … Nekemu misijonarju se je ponudila priložnost, da je postavil to vprašanje velikemu Mahatma Gandhiju: »Kaj je največja ovira za krščanstvo v Indiji?« Njegov odgovor je bil hiter in odločen: »Kristjani«. Pravijo, da bi bil svet bolj krščanski, če ne bi bilo kristjanov. Pravi in predani kristjani seveda niso ovira za krščanstvo, so pa tisti, ki nosijo to ime, pa sodeč po tem, kako se obnašajo in govorijo, ne bi mogel nihče posumiti, da imajo kaj povezave s Kristusom.
V današnjem evangeliju Jezus reče svojim učencem: »Vi ste luč sveta« (Mt 5,14). Toda na drugem mestu v Janezovem evangeliju Jezus reče zase: »Jaz sem luč sveta.« Kdo je potem luč sveta? Jezus ali njegovi učenci? To navidezno nasprotje odpravlja drug stavek v Janezovem evangeliju (9,5), kjer Jezus prilagodi trditev o sebi: »Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« To pokaže, da Jezus govori o utelešenju luči. Dokler je telesno prisoten na svetu, je luč sveta, toda ko ni več fizično prisoten, njegovi učenci prevzamejo vlogo luči na svetu.
Vloga kristjanov v današnjem svetu je nakazana z dvema besedama v današnjem evangeliju: sol in luč. Kaj pa to pomeni? Ali veste, da se beseda sladkor v Svetem pismu nikoli ne pojavi? V starih časih je bila sol edina začimba, ki je dala hrani okus. Brez soli bi bila hrana brez okusa. Jezus pravi, kar je sol za hrano (ali sladkor, če hočete), so kristjani za svet. Kristjani so zato tu, da naredijo svet slajši. Kako lahko naredimo svet bolj sladek? Odgovor najdemo v Markovem evangeliju: »Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj« (Mr 9,50).
Kot sol smo poklicani, da postanemo sladki učenci, prijateljski in prijazni ter da živimo v miru med seboj. Kot luč smo poklicani, da pokažemo pot. Brez luči se zaletimo drug v drugega in pademo v jarek. Toda luč pravi: »Tu je pot, pojdi po njej; tu je nevarnost, izogni se ji.« Brez luči in soli bi bil svet v zelo slabem stanju, nezanimiv in nemogoče bi bilo živeti v njem. Z lučjo in soljo postaja svet varnejši in boljši. Dolžnost kristjanov je, da naredimo svet boljši.
Toda, kako naj to naredimo? Na enak način, kot delujeta sol in luč. Najprej se moramo razlikovati od hrane, preden je uporabljena. Če sol izgubi svoj okus, je neuporabna in ne more več narediti razlike. Luč se mora razlikovati od teme, da bi lahko pomagala. Svetilka brez baterij nekomu v temi ne pomaga. Zato pomeni biti sol in luč sveta biti drugačen od sveta. Če verniki nimajo ničesar, kar jih loči od nevernikov, so kot sol, ki je izgubila slanost in zato ne more povzročiti razlike. In tisto, kar nas loči od neverujočih, ne smejo biti samo oznake in priponke, ki jih nosimo, ampak predvsem življenje, ki ga živimo. Kakor Jezus govori v Janezovem evangeliju: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). Ljubezen je razpoznavni znak, po katerem lahko ločimo pravega kristjana od lažnega.
Nadalje pa sol in luč delujeta tako, da se združita s stvarjo, ki bi jo rada spremenila. Sol ne more spremeniti hrane, razen če ne gre v hrano in jo spremeni od znotraj. Luč ne more pokazati poti, dokler ne sreča teme. Včasih kristjani mislijo, da je prava pot, da se držijo stran od družbe in popularne kulture. Toda če se skrivamo pred resničnostjo naše družbe in našega sveta, se lahko zgodi, da bomo skrili svojo luč pod mernik. Da bi naredili razliko, se moramo zdramiti in se soočiti.
Današnji evangelij je strašljiv. Na nek način govori, da je toliko teme in grenkobe v svetu, ker kristjani nismo opravili svoje službe, da bi bili sol in luč sveta. Toda danes se lahko odločimo, da bomo delali drugače. Lahko se odločimo, da bomo raje prižgali lučko, kot da bi prekleli temo. Celo najmanjši plamen pomaga svetu v temi.

vir: www.munachi.com
prevedel: Bogdan Rus OFM