Keren Johnson: Božanski odnos 101
Ko bodo učenci pripravljeni, bo učitelj prišel. Naša učenka, Samarijanka na slabem glasu, je pripravljena. Življenje jo je izpraznilo in jo zlomilo, da se je odprla. Vodo pride iskat k Jakobovem vodnjaku opoldne, da bi se izognila obsojevalnim pogledom in obrekljivim jezikom. Ironično je, da jo je njeno hrepenenje po ljubezni odtujilo od sebe in drugih. Je osramočena, nečista, izobčena, propadla; je žena, ki se je pripravljena učiti.
Ko jo Jezus vidi, jo pozna, a se odloči, da se ne bo ustavljal pri njenih preteklih napakah, ampak se osredotoči na to hrepenenje, ki jo je pripeljalo na to mesto. Žejna je odnosa, ki bi dajal življenje; Jezus ji ponudi ravno to. Neverjetno je, da prepozna to sveto darilo. Skoraj nasproti sebi ta Samarijanka, ki je bila do sedaj šolski primer motenega odnosa, postane naša učiteljica in vodnica.
Danes praznujemo prvo kontrolo. Kandidati prihajajo pred nas in prosijo za duha kesanja in razumevanja greha in izkušnjo prave svobode Božjih otrok. Ali si lahko izberemo boljšega učitelja, kot je ta spreobrnjena svetnica? Ob tem, ko je vodi navidezno nepremagljiva osamljenost, hitro prepozna greh – greh, ki obljublja olajšanje nepremagljive bolečin,e a nepazljivo dušo vrže v še globlji obup. Ob tem, ko se kesa, odkrije pravo svobodo Božjih otrok.
Kaj moramo narediti, da dosežemo svobodo?
Ponižnost je ključ. Bog je stvarnik in mi smo ustvarjeni. Preden se želimo posvetiti Božjemu, je pomembno, da prepoznamo in sprejmemo svoje pravo mesto. Samarijanka začne s prepoznavanjem svojega odnosa do človeka pred seboj. »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« Ko se zaplete v pogovor, prizna svojega prednika Jakoba, izpove svojo vero v Mesija in vpraša, kako častiti v duhu in resnici. Prizna svoje prestopke in spozna, da se v stiku z Božjim. Napolnjena s spoštovanjem, teče, da bi razširila to dobro novico.
Poznanje naše duhovne preteklosti in zaupanje v odrešenje sta oba temeljna vidika razburkanega duhovnega življenja. Naši katehumeni to vedo. Kakor Samarijanka se učijo častiti v duhu in resnici. Vsi mi moramo narediti enako. Morda nas Samarijanka še največ nauči s svojim priznanjem grehov. Jezus se oprime njene odkrite izjave: »Nimam moža.« Sedaj se zahteva spisek njenih grehov.
To je pomembno uresničenje. Spoved. Tolikokrat izkušena kot breme naj bi bila intimna in zdravilna izmenjava. Ko žena izpove resnico, z njenih oči odpadejo luskine in Jezusa vidi kot Mesijo – svojega Mesijo. Ali si upamo verjeti, da se enako lahko zgodi nam? »Jaz sem, ki govorim s teboj.« Imamo pogum slišati te besede? In ko smo v odnosu z Jezusom, ali imamo modrost iti in povedati drugim veselo novico? Oboje je naša pravica in odgovornost.
Žena pri studencu je potrebovala celo življenje, da je doživela ta trenutek razodetja. Mi nismo nič drugačni. Pogosto smo v resničnem odnosu z Božjim, včasih ne; in to je del naše resničnosti. Ko potrebujemo pomoč, da se spet vrnemo v prave tirnice, nam ona pomaga in nas uči.
Vir: http://www.celebrationpublications.org/
Prevedel: Bogdan Rus OFM
**********
Voda življenja
Celotno besedilo v pdf obliki
Za tiste, ki imajo vodo vedno le nekaj korakov stran, je lahko zelo velik izziv spoznanje, kako pomembna je bila ta potrebna dobrina za naše prednike v veri. Glede na to, da lahko pogasimo svojo žejo s tem,da odpremo pipo, se nam zdi lahko zdi, da je voda nekaj samoumevnega. Zato je dobro, da nas sveta besedila redno spominjajo na ta prvobitni blagoslov in nam vzbudijo prenovljeno spoštovanje do življenja, ki ga prinaša.
Gail Ramshaw je preko stare in nove zaveze razložil, da se voda pojavlja na štiri načine: da bi priklicala rojstvo, da bi povzročila smrt, da bi uredila prenovo in da bi vzbudila željo po umivanju. (Treasures Old and New, Augsburg Fortress, Mineapolis: 2002).
Človeško življenje se začne v telesu, polnem tekočine, kakor ima tudi življenje vesolja izvor v vodi, nad katero je plaval Božji Duh in izzval vse, kar biva. Podobno so se Izraelci »rodili« v vodi, ko so po Božjem posredovanju našli pot skozi trstično morje, da bi postali Božja lastnina. V tej moči je zanje skrbel Bog, ki jih je na njihovi poti skozi puščavo oskrboval z viri vode. V današnjem prvem berilu je nakazano, da je ta voda skala, na katero je udaril Mojzes.
A kot vir življenja voda tudi povzroča smrt. Preveč vode lahko ogrozi ali zaduši luč življenja. Kot znamenje in povzročitelj prenove so voda in vodni izviri postali sveti kraji, kjer se zbirajo skupnosti, da bi njihovi člani delili in skrbeli drug za drugega. Nekoč je bilo skupno dobro v srcih, mislih in duhovih, medtem ko je to zadoščalo za človeško žejo v ljudeh in njihovih čredah. Aparati s čisto vodo na delovnih mestih so se izkazali, da služijo sodobni človeški potrebi po odnosih in socialni interakciji. Bare in točilnice so postale posebna mesta, kjer se prijatelji srečujejo in krepijo medsebojne povezave ob tem, ko potešijo potrebo po tekočini.
Tisti, ki grejo na počitnice, se pogosto odpravijo k vodnim virom – kot so jezera, reke, vroče vodne izvire in odprto morje – za telesno prenovo in skupno podporo. Celo naši parki imajo pogosto vodne fontane, ki so obenem uporabe in lične, da bi nas osvežile in prenovile. Skozi stoletja so mesta rasla ob vodnih virih in nekatere srednjeveške krščanske Cerkve in svetišča so bile zgrajene ob ali na mestu poganskih vodnih izvirov. S tem, da se je na tem mestu vzpostavila prisotnost svetišča, je voda dobila duhovni pomen, ki ga prej ni imela.
Ob tem, da voda prikliče življenje, izzove smrt in oblikuje prenovo tudi očiščuje. Umazanija, ki jo izpostavlja Ramshaw lahko povzroča okužbo in slab vonj lahko prikliče sovražnike, medtem ko odžene prijatelje. Ljudje se v mnogih verah obredno umivajo kot zunanje znamenje želje po notranji čistosti.
Vse te štiri funkcije so nakazane v današnjih svetih besedilih, posebej v Janezovem evangeliju, kjer Jezus povabi ženo pri vodnjaku, da bi umrla staremu načinu življenja in našla nov začetek v njem in njegovih besedah. Prišla je k vodnjaku, da bi pila iz njegovega tekočega življenja, toda srečala je življenje. Lahko bi si napolnila svoj vrč v vodnjaku in šla po svoji poti, a si je upala vstopiti v pogovor z Jezusom, ki ji je povzročil žejo po tem, kar ji je lahko ponudil. Izostril je njeno željo po resnici in še več resnice in preko njegovega posredovanja je spet postala čista. V njem in njegovih besedah je našla izvir žive vode; v svojo korist je pila globoko in dovolila, da jo Jezusove besede in modrost prenovita.
Vsak postni čas, ko naše skupnosti z veseljem pozdravijo tiste, ki so žejni Boga in Jezusove žive vode, žena ob izviru ponudi svoje doživetje kot poučen trenutek. Vabi nas, da si zapomnimo svojo žejo po Bogu in svojo potrebo po prenovi in očiščenju. Ona, ki je pokusila, kar ji je Jezus imel ponuditi in je dovolila, da jo za vedno spremeni, izziva vsakega izmed nas, da bi bili podobno željni zajeti iz studenca besede in dovoliti, da bi nas vodila, kamor je potrebno.
Vir: http://www.celebrationpublications.org/
Prevedel: Bogdan Rus OFM
Vsako noč je čarovnik na ladji križarki trikrat udaril s svojo čarovniško palčko po svoji pozlačeni kletki. Orkester je začel igrati napeto glasbo z bobni. Odrske luči so bleščale in utripale. V kletki je njegova papiga, gledala zaupljivo na občinstvo, kakor da bi hotela reči: »Počakaj, dokler te ne prelisičimo!« In nato so se odprla skrivna vrata in papiga je padla v škatlo pod kletko.
Neke noči pa je ravno v tem napetem trenutku eksplozija razlomila ladjo. V nekaj sekundah se je potopila. Sredi razbitin, ki so se potapljale na odprtem morju je bila papiga v varni škatli. »Moj Bog!« Je vzkliknila papiga: »Uspelo mi je, da je cela ladja izginila!«
Vsem nam je čarovnija všeč.
Ko je Jezus srečal žensko pri studencu v današnjem evangeliju, ni šlo za enak trik. Šlo je za resnično stvar. Za Samarijanko je bila to izkušnja, ki spreminja življenje in ker je imela pogum in je hotel povedati drugim, je vsa vas začela verovati, da je Jezus res »Rešenik sveta.«
Vir: http://www.celebrationpublications.org/
Prevedel: Bogdan Rus OFM