Izziv ljubezni
Celotno besedilo v pdf obliki

Današnji evangeljski odlomek bi šel morda mimo nas, če ne bi bilo posebnih zahtev ljubezni, ki smo jih slišali v prvem berilu. Eno je reči, da ljubim svojega bližnjega kot samega sebe, drugo pa je priznati priseljenca, ubožca in dolžnika kot svojega bližnjega. Vsaka skupina nas vabi, da globlje raziščemo, kaj pomeni biti v zavezi z Bogom.
Farizeji in pismouki so bili mojstri v poznavanju Mojzesovih zakonov. Točno so vedeli, katera je največja zapoved, preden so to spraševali Jezusa. Vsi Judje dnevno ponavljajo Sh’ma: »Poslušaj, o Izrael, Gospod, tvoj Bog je en sam. Ljubi svojega Gospoda z vsem srcem, vsem mišljenjem in vso močjo.« Vedeli so, da je poleg tega bistvenega dela pomembna tudi zahteva ljubezni do bližnjega.
Ti učitelji pa so bili mojstri tudi v tem, da so se izogibali zapovedim, ko jim je to ustrezalo. Ko evangelist Luka govori o srečanju z njimi, opiše tudi Jezusovo zgodbo o usmiljenem Samarijanu, kjer duhovnik in levit opravičujeta običaje, zaradi katerih pustita bližnjega na tleh ob poti v Jeriho.
Mojzes je ljudi opozarjal, da so dolžni druge ljubiti prav tako, kot je Bog ljubil njih, ko jih je rešil suženjstva. Tako kot je Bog uslišal jok ubogih in jih izpeljal iz Egipta, prav tako morajo zdaj oni skrbeti za vdove, sirote in tujce. Bog, ki vse vidi, bo kaznoval tiste, ki zlorabljejo ubogega bližnjega, izsiljujejo visoke obresti za posojilo ali čez noč vzamejo ubožcu plašč, da bi dobili plačilo.
Prav z lahkoto zahteve prevedemo v naš čas. Koliko izmed teh, ki so uspešni, s pomočjo davkov in olajšav, sestavljenih tako, da so v večjo korist izobraženim in premožnim, prezira uboge, ki se borijo za vsakdanji kruh? Ali kako lahko potomci priseljencev pozabijo na svoj izvor in prepovedo priseljevanje prišlekom, ki bi želeli, prav tako kot naši predniki, pobegniti pred revščino in nasiljem?
Ta vprašanja niso enostavna in jih ni lahko rešiti v skrajšani obliki. Toda ali ta okrajšava upravičuje, da so ljudje v naši skupnosti obsojeni, ker so zaradi slabših možnosti ali položaja degradirani v slabo plačane službe, zaradi česar imamo mi koristi? Ali mislimo, da Bog ne bo videl solz ubogih ljudi ali slišal njihovega joka?
Jezus je sredi med nami pri vsaki sveti maši. Razodeva se nam v Božji besedi. Spominjamo se njegove smrti v lomljenju kruha in ko pijemo iz enega keliha. Njegova daritev na križu nas osvobaja, da lahko ljubimo drug drugega, kot nas je on ljubil. Gospodova miza je obložena z darovi za vsakogar, da jih mi, ki mu njegovi učenci, ponesemo v lačen, žejen in bojujoči se svet. Največjo zapoved ljubezni izpolnjujemo takrat, ko se popolnoma predamo Bogu, potem pa gremo naprej, da bi delili njegovo brezpogojno ljubezen vsakomur, ki ga srečamo.
Izziv ljubezni je že ta, da pogledamo okrog sebe po cerkvi in se vprašamo, kdo je danes tu? Koga ni in zakaj ne? Če naša cerkev odseva rasno razlikovanje, strah pred drugačnostjo ali če je ta naša cerkev ekonomska in kulturna cona udobja, kako bomo doživeli popolno Božjo podobo in podobnost Bogu, ki je v naši Cerkvi in človeški družini? Kako bomo izkazovali telesna dela usmiljenja ali blagre? Kako bomo sprejeli Jezusa tujca, preroka, tistega, ki je umrl, da bi mi lahko živeli?

avtor: P. Marrin
prevod: P. Grimani
http://celebrationpublications.org

Povezani s človeško družino (fr. James Smith)
Celotno besedilo v pdf obliki

Zakoni Druge Mojzesove knjige in Jezusovi zakoni postavljajo strukturo človeškega sobivanja. Ali kot je filozof Alfred North Whitehead zapisal: »Uglašeni smo na koordinate, ki se širše kot naša osebnost.« Spoštovanja vredno količino filozofije, psihologije in teologije vsebuje ta preprosti stavek.

Glede na to, da je vsaka stvar odvisna od vsege druge v vesolju, pomeni, da je vse razporejeno v neko mrežo. Vsako mesto je toliko stopinj zemljepisne širine in zemljepisne dolžine; severno od enega mesta in zahodneje od drugega. Enako velja za dežele, verstva, restavracije in mikrobe. Vsaka posamezna stvar je enota v sebi in je tudi v odnosu z okolico. Neka stvar pravzaprav ni prava, če ni v razmerju do drugih stvari, iztrgana iz konteksta. Vsaka stvar prihaja iz konteksta.

Čeprav je to enako res za vsakega človeka, se filozof (Whitehead) in mi zanimamo najprej predvsem zanimamo za človeka. Samo človeška bitja imajo osebnost, samo človeška bitja se zavedajo sama sebe; samo človeška bitja se zavedajo, da so v razmerju, da imajo koordinate.

Naša prva stvarna koordinata je naše telo. Naša koža nas ločuje od vsega drugega; naši čuti dovoljujejo drugim bitjem, da se nas dotaknejo. Toda samo naš duh lahko prevede to stvarno srečanje in ga razloži kot človeško izkušnjo.

Naša prva osebna koordinata smo sami sebi. Smo edina stvaritev, ki lahko stoji izven sebe. Lahko se bolj ali manj opazujemo, lahko se imamo radi ali se sovražimo; lahko se izboljšamo ali pa pustimo, da se uničimo.

Veliko ljudi je, ki so natančno uglašeni na te koordinate osebnosti. Vse svoje življenje zaznavajo preko svoje osebne perspektive. V vsakem položaju se vprašajo: “Kaj želim, kaj potrebujem, kaj imam rad, kaj upam, kaj moram narediti, kaj lahko moja država naredi zame, kako mi lahko moja družina pomaga, kako lahko uspem, kako postanem bogat, slaven, kako dobim povišico, kje naj srečam soprogo?”

Vsakdo izmed nas mora na življenje včasih tako pogledati. To je stvar osebnega preživetja in najprej smo dolžni skrbeti za svoja lastna telesa, misli, čustva, duha, sami zase. Toda to je samo osebno preživetje. Da bi človek postal popolnoma človeški, moramo razširiti svoje koordinate in iti preko sebe. Če nam potres na Japonskem, epidemija v Gani, suša v Indiji nič ne pomenijo, se razčlovečujemo. Če nas lačni otroci, trpinčeni odrasli, žalujoče vdove, brezdomci in bolne mačke ne ganejo, smo manj človeški.

Whitehead je dejal: »Naše koordinate so širše kot naše lastne osebnosti.« Naša prva zunanja koordinata je naš bližnji, tisti, ki nam je najbližji fizično, čustveno, preko pogodbe ali preko zaveze; po izbiri ali po nujnosti. Naša življenje se poveča z vsakim, za kogar skrbimo ali smo v skrbeh zanj/-o, se zanimamo zanjo/-o, jo ljubimo ali ga sovražimo.

Družbene koordinate obogatijo in potrdijo človekovo usodo; družina, Cerkev, klub ali država. Ta združenja nas utemeljijo v družbi, nas postavijo v varna okolja, nas privežejo na domača tla, podpirajo naša prizadevanja in usmerjajo naše bivanje v svetu.

Naša zadnja koordinata je Bog. Bog je glavni arhitekt, ki je ustvaril vesolje, usmeril njegove koordinate ter postavil vsako stvar v prostor in čas. Bog vsako izmed stvaritev vzdržuje, da obstane. Bog je ljubezen, ki premika sonce in zvezde; Bog je zvezda danica, ki usmerja vse gibanje, magnetni pol, ki privlači vse stvari. Bog je naš osebni kompas, ki koordinira naše potovanje skozi življenje.

vir: http://celebrationpublications.org
prevod: p. Bogdan Rus OFM