31. nedelja med letom

Izvedeli bomo

Celotno besedilo v pdf obliki

»V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru.« (Mdr 3, 1-2)

V naši župniji prvo nedeljo v novembru po svetem obhajilu v procesiji molimo litanije vseh svetnikov. Ko se vrnemo v klopi, nadaljujemo litanije z branjem imen vseh župljanov, ki so umrli v preteklem letu. Vsak v cerkvi dobi podobico, na kateri so ta imena natisnjena. V svojem Svetem pismu hranim podobice za preteklih dvajset let.
Moja dobra prijateljica Mary, njeno ime je zapisano v letu 2010, mi je nekoč rekla, da ji je to všeč, saj ve, da je ne bomo pozabili. Kot da bi jo sicer?! Otroci se je spominjajo z naklonjenostjo kot tete Bessie in tudi sama pogrešam prijateljico. Vsak dan sva se pogovarjali, pogosto sva se slišali, ko so bile na uri enake cifre, pogovor pa sva začeli z: »Ura je 11:11.« ali »Ura je 5:55.« Ko zdaj otroci opazijo, da je ta ura, zakličejo: »Živjo, teta Bessie!« in potem se tisto minuto zgovarjamo z njo.
Ali nas sliši? To je pomembno vprašanje, ali ne? Ali BOMO, potem ko ne bomo več tukaj? Naša vera pravi: DA. Vse drugo se zdi čisto mimo.
Predstavljajte si otroka v maternici – čutečega otroka, ki opazuje in razmišlja. Ko zazna svoje oči, se vpraša: Zakaj imam oči? (Tam sicer ni prav veliko videti.) In tako se sprašuje za svoja ušesa, roki, usta. Potem se ta opazujoči in razmišljujoči otrok rodi v naš svet in spozna: »Moje oči so za opazovanje nje, ki me ljubi, moja ušesa so za poslušanje njenega glasu, moje roke so za dotikanje njenega obraza, moja usta so za sesanje, ljubčkanje in čebljanje besed ljubezni.«
Morda bi morali v molitvi prositi, da bi tako opazovali in se spraševali kot otroci. Zakaj imamo razum, ki stremi za neskončnim, duha, ki dosega višine in globine onstran tega sveta, srce, ki trpi zarad ljubezni? Morda bomo izvedeli, ko se rodimo v oni svet. To je moj najboljši argument, da nebesa obstajajo.
Ko je umrl starejši član našega pevskega zbora, smo povabili pevce vseh zborov, v katerih je prepeval. Po pogrebu je baptist, ki je prepeval z nami, dejal: »Vi katoliki pa res znate s smrtjo.« To drži. Naša liturgija je bogata in se obnese tudi v najenostavnejših situacijah. Ko nekdo umre, ni veliko časa za inovacije. V žalovanju ali izčrpanosti se vrnemo v našo liturgijo – znana besedila, pesmi, simbole.
Pred leti sem prejela klic, ko sem bila v župnijski pisarni. Moški me je vprašal: »Ali pojete na pogrebih?« »Seveda,« sem odgovorila. »Koliko računate za to?« Pojasnila sem, da je to del moje službe, za katero prejemam plačilo. Sledilo je mučno vprašanje: »Koliko prej je potrebno rezervirati termin?«
»Ali govoriva o vas?« sem vprašala prijazno. Moški je spraševal za svoj pogreb. Imel je aids. Več tednov sva se redno srečevala in o svoji smrti se je lahko pogovarjal le, če je govoril o pogrebni maši. Zelo ga je zanimala vsaka malenkost in ko sem ga končno vprašala, zakaj je tako, je rekel: »Rad bi, da vsi vedo, da sem bil ljubljen.« Vprašala sem ga, kdo neki bi mogel dvomiti o tem, in odgovoril je: »Jaz.« Potem je jokal.
Spominjati se z ljubeznijo – to je bistvo praznika. In najti tolažbo v družbi žalujočih. Morda nas bo današnje bogoslužje spodbudilo, da bomo živeli pogumno in sočutno in tako pustili za sabo lepe spomine tistim, ki bodo nekega dne žalovali in slavili naš odhod v svetlo deželo onkraj.

avtor: P. B. Shortal

prevod: P. Grimani

http://celebrationpublications.org

Bog ni vohunski satelit (fr. James Smith)
Celotno besedilo v pdf obliki

Farizeji so bili na slabem glasu. Bili so dobri ljudje, ki so opravljali potrebno službo. Opravljali so enako funkcijo kot sodobni moralni teologi, ki jih prav tako nihče ne mara.

Toda družba in Cerkev potrebujeta farizeje in moraliste. Navadni ljudje nimamo niti časa niti talenta razvozlavati zapletenih etičnih situacij in določiti pravično moralno odločitev. Ni dovolj, če rečemo: »Delaj dobro in izogibaj se zlega,« ali »Ljubi Boga in svojega bližnjega.« V konkretni situaciji je zelo težko vedeti, kaj je dobro in kdo je bližnji in kaj je tisto, kar moramo ljubiti.

Moralisti so vsaj tako stari kot pisanje. Sokrat je želel v dialogu opisati svojo pot v dobro življenje. Aristotel je svoj prvi traktat napisal o etiki.

Mojzes je rekel, da je dobil zapovedi od Boga in veliko prerokov je želelo razložiti Božjo voljo v različnih situacijah. Nekdo to mora narediti. Nekdo mora vnesti enostavno teorijo o dobrem v vsako zapleteno situacijo.

Razcvet je moralna teologija doživela v srednjem veku, ko je Tomaž Akvinski poudaril vse možne kreposti in pregrehe. Nato so nekateri praktični moralisti napisali knjige, v katerih so popisali vse grehe, da bi lahko duhovniki v spovednicah prepoznali grehe in jih ločili od drugih. Toda ne glede na to, kako natančni so lahko ti katalogi, nam predstavljajo obupen pogled na človeštvo, temačen pristop h krščanskemu življenju.

Nekje na sredini mojega študija za duhovnika me je tega obupa rešila knjiga Prvenstvo ljubezni. To je bila enostavna ideja – tako očitna, da je nekomu vzela več stoletij, da bi lahko razmišljal o njej. Knjiga se začne s krepostjo ljubezni in potem razvrsti vse ostale kreposti okoli nje, seveda s pregrehami, ki so jim nasprotne. Knjiga predstavi greh v popolnoma drugačni luči. Toda takoj, ko pozabimo na ljubezen, moralna teologija izgleda kakor stari seznami grehov v drugačnem vrstnem redu.

Čas je za nov premik. Nekateri preučevalci svetega pisma so nekaj let pred običajnimi konzervativnimi moralnimi teologi. Zavedajo se razlike med zavezo in pogodbo. V vsakem posameznem grehu sta igralca Bog in ljudje. V našem običajnem pogledu na greh je Bog zakonodajalec, mi pa smo tisti, ki zakon prelomimo.

Bibličini moralni teologi nas spomnijo, da je prvoten odnos med Bogom in nami bil in je še vedno zavezni odnos. Nismo zavezani Bogu samo, kot je zavezana stvar svojemu stvarniku ali zakonodajalec tistemu, ki se mora zakonov držati. Nimamo veljavne pogodbe z Bogom, ampak osebno zavezo. Ko grešimo, ne prekršimo le zakona, ampak tudi zavezo, prijateljstvo. Mi smo Božja družina, ne podložniki Boga.

V vsaki resnični situaciji v človeški družini se lahko otroci odločijo, da bodo delali isto kot njihovi starši, ne glede na to, kako so povezani z njimi. Toda njihovo skupno življenje se začne zelo razlikovati, če sprejemajo odločitve iz ljubezni ali iz strahu. Velikanska razlika je v našem življenju, če pripadamo Bogu kot Očetu ali pa kot vohunskemu satelitu, ki kroži okrog našega osebnega sveta.

Farizeji in moralisti so dobri ljudje, ki opravljajo zelo koristna dela. Ko smo jim hvaležni, moramo poznati tudi njihove meje. Trdo vezani in urejeni katekizmi se ne dajo enostavno prevesti v naše razpršeno življenje. Naši grehi ne določajo, kdo smo – so samo simptomi tega, kar je narobe z nami. Potrebujemo, da nas nekdo ozdravi, ne prekolne.

vir: http://celebrationpublications.org
prevod in priredba: Bogdan Rus OFM