Dragi rektor brezjanske bazilike, pater Silvin, draga brata v duhovniški in diakonski službi, dragi bratje in sestre v Kristusu! Danes nas je poleg osebnih namenov, zaradi katerih smo prišli semkaj, k Mariji Pomagaj, zbral tudi slovesni praznik, obletnica posvetitve tega lepega, častitljivega Marijinega svetišča, ki je pomembno ne samo za ljubljansko nadškofijo, ampak za celotno Slovenijo.
Prav je, da na začetku tega razmišljanja vključimo še druge velike namene in dogodke, ki se začenjajo ali dogajajo prav na današnji dan. Spomnimo se, da se prav v tem trenutku v Rimu začenja škofovska sinoda, prav je, da z molitvijo podpremo začetek in potek tega pomembnega dogajanja v Cerkvi, ki je izraz skupne odgovornosti papeža in vseh škofov ter vsega Božjega ljudstva. Začenjamo tudi teden za življenje. Prav tukaj, na Brezjah, se bo popoldne prižgala bakla za ta teden, ki se bo potem širila po vsej Sloveniji.
Mi pa se vrnimo nazaj, k našemu slavju, k obletnici posvetitve bazilike Marije Pomagaj. Ko je škof posvečeval to svetišče, ga ni samo poškropil z blagoslovljeno vodo, ampak je s sveto krizmo mazilil stene tega svetišča in oltar. Maziljenje s krizmo, kar pomeni posvečenje, je izraz, da cerkev izvzame nek prostor iz vsakdanje, svetne rabe in ga nameni za Božjo rabo. Tako se je v tistem trenutku zgodil pravzaprav veličasten dogodek. Ta prostor, ki bi lahko bil njiva, vrt, zabavišče, je v tistem trenutku postal prostor, v katerem so verniki vse do danes Bogu pripravljali svete stvari- molitev je zagotovo sveta stvar.
Prihajati skupaj z Marijo k Jezusu, njenem sinu, je zagotovo sveta stvar. Marija nam je svetel zgled, primer, kaj pomeni izvzet biti iz vsakdanje rabe, kajti svetišče, ki je posvečeno, ni posvečeno samo zase, nima svojega namena samo zase, ampak je posvečeno za nas! Da bi ne samo prihajali semkaj in tu molili, ampak da bi se ob tem zavedali, da smo tudi mi posvečeni. Kajti posvetitev nekega prostora je namenjena posvetitvi človeka. Da je vsak izmed nas s krstom prav tako posvečen in izvzet iz vsakdanje, posvetne rabe in izročen s celotnim svojim življenjem v Božjo uporabo, v življenje, ki je Bogu v slavo in čast.
In Marija nam je zgled. Bog jo je s posebno milostjo izvzel in to slovesno obhajamo na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Že v prvem trenutku obstoja ni bila pod vplivom izvirnega greha, ampak izvzeta iz tega svetnega dogajanja, ki je zapisano po Adamu in Evi. Vsaka njena misel, vsaka beseda in vsako dejanje je bilo Bogu v slavo in čast. To namreč pomeni, da je človek izvzet iz vsakdanje rabe. Da ne misli več posvetno, da v srcu ne dopušča svetnih in posvetnih hrepenenj in želja.
Danes obhajamo tudi rožnovensko nedeljo in smo v mesecu oktobru, mesecu rožnega venca. Prav ob redni molitvi rožnega venca se lahko učimo z Marijo, ki nas vodi k svojemu sinu, kako naj tudi mi v svojem življenju živimo tako, da bo posvečeno Bogu v slavo in čast. Da bo odgovarjalo temu, kar je nastalo, kar je Bog ponovno ustvaril v nas pri svetem krstu. Štirje deli rožnega venca, ki jim imamo po zaslugi blaženega Janeza Pavla II., so kakor štiri etape našega duhovnega življenja, ki jih moramo na tak ali drugačen način, če želimo živeti Bogu v slavo in čast, tudi mi preživeti, vsak izmed nas.
Veseli del rožnega venca, s katerim začenjamo molitev, nas najprej postavi v resničnost, da nas ima Bog neskončno rad in da je zato sam postal človek po Mariji. Marija nam to v molitvi pomaga razodevati, pomaga nam, da se tej skrivnosti približujemo. Da nas ima v tem trenutku Bog neskončno rad. Da se vedno znova v sveti evharistiji daruje za nas. Zato je postal človek, zato si je tudi izbral Marijo, ki mu je izrekla : »Zgodi se mi po tvoji besedi,« da bi mi občutili, da nas ima tako rad, da je pripravljen z nami živeti in iti zemeljsko pot zaradi nas. In kljub temu, da je na zemlji in v našem srcu kdaj greh in prav to nam prvi del rožnega venca omogoča, da z Marijo doživimo – neskončno Božjo ljubezen, ki odgovarja tudi na naš greh in zato lahko mi skupaj z Marijo odgovorimo Bogu tudi s svojo ljubeznijo.
Nato je svetli del rožnega venca, ko se skupaj z Marijo sprehodimo od enega do drugega dogodka v Jezusovem življenju. Ko gremo skozi njegovo javno delovanje. Ko se ustavljamo ob njegovi besedi in ob njegovih dejanjih. Premišljujemo njegovo besedo, ki je Božja beseda, in zremo, meditiramo njegova dejanja, kajti Bog se nam je razodel po besedah in po svojih dejanjih. In to zato, da bi se ob njegovih besedah in dejanjih navzeli njegovih besed in njegovih drž, da bi lahko začeli misliti tako, kakor misli Kristus, da bi lahko začeli govoriti tako, kakor bi govoril Jezus na našem mestu in da lahko začnemo delati tako, kakor bi delal Jezus na našem mestu. To je doba našega razvoja, v kateri bi se naj odločili, kako in kaj živeti, kako uresničiti svoje življenje in kako ga vrniti izpolnjenega.
Ko se predamo Bogu in rečemo, naj se zgodi tvoja in ne moja volja, takrat pride tretji del rožnega venca – žalostni del, ko spremljamo Jezusa na poti njegovega trpljenja, križevega pota vse do smrti. Zakaj? Zato, da bi se naša življenjska odločitev utrdila skozi trpljenje. Kajti samo, kar preživi veliki petek skupaj s Kristusom, lahko pride v nebesa, vse ostalo bo propadlo. Zato je nujno potrebno trpeti. A trpljenje lahko krene po dveh poteh: po poti uničenja človeka in stvarstva ali pa po poti zveličanja. In Kristus nam je prišel pokazat pot, da lahko vsak izmed nas zemeljski križ, ki mu nihče ne uide, nosi za Kristusom. In takrat križ postane znamenje ljubezni.
Utrjeni v trpljenju skupaj s Kristusom stopimo v četrti del rožnega venca- častitljivi del, ki nam pomaga, da na vsakem koraku svojega življenja uspemo pogledati nase, na druge, bližnje, na dogodke, ki se dogajajo v svetu, z vidika večnosti, z vidika vstajenja. Kajti to je cilj našega življenja, zato nas je Bog ustvaril, zato nas spremlja in vodi skozi življenje, da bi ta cilj dosegli, da bi bili skupaj z Marijo poveličani v nebeški slavi.
In o tem govori današnji evangelij. Zanimivo – dve vrsti ljudi srečamo, ki se želita pogovarjati z Jezusom. Prva skupina farizejev se želi pogovarjati zato, da bi ga ujeli v besedi, da bi ga skušali, tako sodobno. Ta posvetni svet vedno stopa v dialog zato, da bi skušal, preizkušal in ujel v besedi in to je satansko delovanje. V današnjem času s pomočjo raznih medijev se to uspešno dogaja – ujeti v besedi in greniti zgodbe. A druga skupina ljudi v evangeliju (učenci) se želi pogovarjati z Jezusom zato, ker jih zanima, kaj jim ima Jezus povedati. V tem primeru se najprej pogovarjajo o možu in ženi, o zakonu, o družini. Kako pomembna vsebina! Zato se učenci želijo o njej pogovarjati z Jezusom, kaj on misli o tem. Ob tem se lahko zavedamo, da je tudi sklenitev zakramenta svetega zakona posvečenje. Bog izvzame moža in ženo in izvzame njuno medsebojno človeško ljubezen iz vsakdanje, posvetne rabe. Vse njune sposobnosti (mišljenja, razmišljanja, čustvovanja, spolnost) izvzame iz vsakdanje rabe in vse to postavi v Božjo rabo, v Božjo slavo in čast. S posebno milostjo lahko zakonci to zaživijo in ustvarijo temelj družine, v kateri se vrednote življenja, krščanske vrednote prenašajo naprej že z materinim mlekom v naslednje generacije. Tu se začne nova evangelizacija vsake generacije na novo.
In sklenimo naše razmišljanje z mislijo na teden za življenje, ki je pred nami: »Bog že pri spočetju izvzame dve celici. Ko se očetova in materina celica združita, jo izvzame iz vsakdanje rabe in jo posveti, ko tema dvema celicama vdihne dušo. To je že prvo izvzetje iz vsakdanje rabe, kajti človek ni zato, da bi na tem svetu propadel, umrl in zginil, ampak je zato, da bi s poveličanjem, z vstajenjem od mrtvih zaživel pri Bogu večno življenje. In to posvečenje je zaradi greha potem potrebno obnavljati.
S krstom, sveto birmo, z zakramentom svetega zakona, z zakramentom svetega reda … V vsakem od teh primerov se zgodi maziljenje s krizmo, po katerem Bog izvzame človeka iz vsakdanje rabe za Božjo službo. In vse do tistega trenutka, ko se z bolniškim maziljenjem tudi bolezen lahko izvzame iz vsakdanje rabe in se uporabi v Božjo rabo – tudi bolezen je lahko v dobro vsega sveta. Da je lahko vsako trpljenje združeno s Kristusovim trpljenjem vse do trenutka, ko Bog naredi zadnje posvečenje, ko ga postavi na svojo desnico v nebesih.
Dragi bratje in sestre, naj nas praznovanje posvetitve bazilike tukaj, na Brezjah, napolni z veseljem in z novim upanjem in s pogumom, da se bomo z veseljem vsak dan zavedali svoje posvetitve, svoje izvzetosti iz vsakdanje rabe in se razveselili, da smo ustvarjeni in postavljeni za nekaj več. Za Božjo življenje in slavo. Amen!