Slovo od podobe Marije Pomagaj v stolnici 14. junija 1947 zvečer. Ko je Marijina Podoba zapuščala Ljubljansko stolnico, kjer je bila nekaj let v zatočišču, je pridigal ljubljanski škof Anton Vovk.

Doživeli smo leto 1941. Slovenska verna roka je zbirala rože po polju in vrtovih, da je majniške oltarje okrasila. Legala pa je tiste dni britkost in negotovost bodočnosti na nas in na ves svet. In takrat se je zgodilo, da so bili pregnani iz naše Gorenjske slovenski čuvarji tabernakljev in oznanjevalci Marijine slave – duhovniki. Zbegana in prestrašena čreda je ostala brez pastirjev. Preseljeni so bili premnogi Gorenjci. Nadškofa Jegliča življenjsko delo: zavod sv. Stanislava v Št. Vidu, slovenskih vernih dijakov varna opora, slovenske šolske besede zaslužni začetnik, je takrat izgubil pravico obstoja in je postal krivična mučilnica mnogih Slovencev. Begunje pri Brezjah, kjer je mladostna leta prvi ljubljanski škof Lamberg preživljal in kjer se je rodil nadškof Jeglič, ki je brezjansko Kraljico 1. septembra 1907 slovesno kronal, so postala kraj trpljenja in krivično morišče za mnoge Slovence. Vdrl je v našo Gorenjsko tujec, ki je hlepel po naši zamlji in je bil poln sovraštva do naše krvi in do vseh naših svetinj. Tudi čuvarji brezijanskega svetišča so bili pregnani. Kdo si pa more predstavljati Brezje brez številnih sv. maš, brez spovedovanja in brez romarjev?

Zgodilo se je, da je bila takrat na tihem odpeljana milostna podoba Pomočnice z Brezij na Trsat. V brezijanski milostni oltar je bila dejana enaka podoba Matere božje, katero je naslikal pobožni frančiškanski pater Blaž.

Na Trsatu milostna brezijanska podoba ni bila izpostalvjana češčenju. Mi smo pa bili žalostni, ker podobe svoje pomočnice nismo imeli v svoji ožji domovini. Gorenjci so imeli še milostni kraj in so vsaj od časa do časa Brezje obiskovali, vsi ostali Slovenci pa so bili od svoje svetinje odtrgani. Ljubezen do Marije in prepričanje, da za brezijansko podobo na Trsatu ni večje varnosti kakor v Ljubljani, je dvignila našega lubljanskega škofa meseca majnika 1934 na Trsat in na tihem je priromala takrat Marija v Ljubljano. 31. maja popoldne je obiskala v slovesni procesiji (spokorni) južni del ljubljanskega mesta in Rakovnik, v večerni uri se je nastanila v stolnici na oltarju sv. Dizme in je postala pribežališče vernih in trpečih src.
Od 31. maja 1943 do danes je bila podoba brezijanske pomočnice vzvišena gostinja Ljubljane. Bila je v tej dobi Marija naše posebno pribežališče, naše upanje, naša tolažba. Mnogi verni ljubljančani so bili njeni obiskovalci vsak dan. Mnogo mlačnih, mnogo izgubljenih je pritegnila Marija nase in na svojega Sina. Mnogi tihi čudeži spreobrnjenja so se vršili pred podobo brezjanske Kraljice. Košček doma so dobivali pred Marijo begunci. Misli in prošnje vseh Slovencev so se zgrinjale okoli naše Marije Pomagaj.

Kar same od sebe so se vrstile pred Marijino podobo ljubke pobožnosti. Kako so prihajali zlasti prva leta otroci, Marijini ljubljenci. Zlasti ganljive so bile in spodbudne pred Marijino podobo večerne litanije vsako nedeljo in praznik zvečer. Ljudsko petje je grmelo v naši stolnici, ljubezen do Marije je plamtela. Vedno in vedno je ponavljala ob teh litanijah naša slovenska ljubezen in zaupnost: Marija skoz življenje voditi srečno znaš…

Da, kdor vstopa v čolnič Marijin, ta potuje srečno skozi življenje. Zaganjajo se vanj pač razni viharji, toda brezuspešno. Neumrjoča duša je v Marijinem varstvu na varnem, pa tudi čolnič našega telesnega življenja je obvarovan ob Mariji. Splošno je naše prepričanje, da je bila Ljubljana med vojno obvarovana še večjih nesreč vojske, zlasti bombardiranja, zato, ker je v njej stolovala varuhinja Slovenecev Marija. Svojo pomoč je Pomočnica vidno naklonila že na dan, ko je bila brezijanska podoba v ljubljani javnemu češčenju izročena. Podoba je romala iz Brezij v pregnanstvo brez kron. V Ljubljani sta bili zato za Marijino in Jezusovo glavo nanovo kroni narejeni. Pa je izjavil pozlatar, ki je kroni delal: “Zastonj jih naredim in poklonim Mariji, če se moj brat vrne iz internacije. “In glej, prav dopoldne 31. maja 1943 se je zaželeni brat iz internacije srečni vrnil.

In vsa človek je navezan na dom. Dom je pomemben, privlačen in prisrčne le, če v njem mati deli svojo ljubezen. Zato zemeljska mati pač od časa do časa obišče svoje otroke, k so si že tudi ustvarili svoj dom, a zaveda se, da imajo do nje vsi otroci enako pravico in enako dostop. Redno in z enako ljubeznijo sprejema svoje otroke najbolj prisrčno le doma. Zato moramo tudi dopustiti, da se podoba brezjanske matere vrne na svoj dom. Brezje si je Marija izbrala za svoj milostni kraj. Mariji ne smemo kratiti pravic. In žaliti ne smemo številnih Slovencev, ki v tisočih romajo na Brezje da izpolnijo obljube in polagajo pred Marijo svoje prošnje. Vidimo: Brezje so božja pot. Nekaj žrtve prenese vsak romar, da gre od doma, da hodi nekaj časa peš, da sedaj npr. ne najde na Brezjah poljudne postrežbe v gostiščih; če te in podobne žrtve daruje po Marijinih rokah Bogu, najde bolj gotovo uslišanje.

Kdor pa na božjo pot ne more, naj se zaveda, da Marija posluša klice svojih otrok povsod. Pa prav v vsaki naši cerkvi imamo Marijine podobe, ki nas navajajo k češčenju Matere božje. Naša stolnica bo pa odslej v tem še posebej počeščena. Na isti oltar, v isti okvir, bomo že nocoj namestili podobo, ki je po velikost in potezah podobna milostni podobi brezijanske kraljice. Še to podobnost bo ta podoba imela, da bo nosila isti pozlačeni kroni, kateri sta v štiriletnem begunstvu krasili pravo podobo brezijansko. Najlepši okras, krono, pušča brezijanska Mati svojim častilcem v Ljubljani. Ali ni to lep spomin in dar, katerega bomo s havažnostjo in mnogimi prošnjami večkrat ogledovali. Vse pobožnosti, ki so se vršile doslej pred podobo brezijanske Kraljice v naši stolnici, se bodo vršile v istem redu. Zlasti večerne litanije ob nedeljah in praznikih naj pričajo, da nas je brezijanska podoba v resnici priklenila na Marijo, katere nikdar zapustiti nočemo. Že jutri zvečer, dragi ljubljančani to pokažimo.
Milosti nam ne deli podoba kot taka, ampak Marija. Zato se pač poslavljamo od podobe, od Marije pa se posloviti nočemo. Vendar tudi ob tem slovesu od podobe kličimo:

Večna ti hvala, naša pomočnica, za dobrote, ki si jih na tem mestu delila nam in vsem Slovencem. Hvala Ti, da si bila s posebno pomočjo med nami v strašnih preteklih letih, ko so bili tvoje pomoči in toležbe tako potrebni. Glej, o Pomočnica, še smo v stiskah! Rane, ki jih je zasekala vojska, se še niso zacelile; obratno, v marsičem se še poglabljajo. Mladina se Cerkvi in tvojim oltarjem odtujuje, družinsko življenje marsikje ni urejeno, krivice in sovraštva še ni povsod zmagala ljubezen. Vemo, o Pomočnica, da si na strani tistih, ki trpijo. Vemo tudi, da na vse naše zaupne moliteve verlikokrat pokažeš na kelih trpljenja, ki ga moramo izpiti. V tvojem varstvu bomo tudi kelih trpljenja pili v slavo božjo in v svoje zveličanje. Po izredno pomoč bomo šli od časa do časa, po zgledu svojih vernih prednikov, na Brezje; redno pomoč pa bomo iskali v stalni ljubezni do tebe, o Pomočnica, Poživljali bomo to ljubezen zlasti pred enako podobo v naši stolnici. Amen.