Stik, ga vsakdo prepozna, ko pride na Brezje in se zazre v Marijine oči, je prav Božja izvolitev. Ne gre namreč za neko čustvo, ki bi nas prevzelo, ampak za nekaj globljega v nas. Marija je odgovor na Božjo besedo in čeprav si tega ne priznamo ali samo nočemo priznati, smo tudi mi odgovor na Božji klic.

Nesposobnost prepoznavanja tistega, kar je najgloblje v nas, je morda ena bistvenih značilnost naše dobe. Ne gre samo za moralne odločitve v našem življenju, ki jih opiše stavek: delaj, kar hočeš, da te le ne dobijo. Gre za mnogo globlje prvine človeka, na katere nas prav v vsaki vrstici opozarja Sveto pismo. Osebni odnos do Boga je tisti temelj, na katerem moje življenje lahko raste in se krepi ali pa žalostno propade. Danes pogosto pozabljamo na to, kar je resnično v našem življenju, kar je najgloblje in lepo. To je raven mene samega, s katero ne morem prosto razpolagati, ampak v meni raste in se krepi po celi vrsti dobrih del ali pa po milostnem dogodku, ki ga doživimo. Spoznati božje v sebi, se dotakniti lepote in veselja, je enako, kot je Marija opevala v svoji hvalnici: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Marija ve, da je samo Bog tisti, ki človeka lahko oblikuje in ga krepi za dobro. Marija to dejstvo prepozna in ubesedi. Velika je v veri, ker je tako odprta in sprejemljiva za Božje obljube, da ji je odnos do Boga tako kristalno čist in nepopačen. Ve, da je le osebni odnos do Boga tisti, ki lahko človeku pred očmi odpre vso njegovo osebnost in resnico.

Tudi mi smo bili izvoljeni, poklicani po imenu. Apostol Pavel v tem vidi večni načrt Boga Očeta. Bog ni neko božanstvo, ki bi se povzdigovalo nad nami. V njegovi zamisli sem bil tudi jaz sam, prav vsakdo izmed nas. Bog je ljubezen in od začetka se daruje za nas. Če se mi tolikokrat sprašujemo: »Kaj dela Bog?«, pa je Marija tako jasno odgovarjala Bogu na njegove klice, da takšna ločenost ni nastopila. Ona ve, da Bog deluje, da je v našem življenju ob nas, a da smo mi tisti, ki pogosto naredimo razdaljo med sabo in Bogom in zato čutimo, kakor da Bog ne bi bil ljubeč, ampak gospodovalen, ne popolnoma blizu, ampak popolnoma daleč.

Ko pridemo pred Marijin oltar na Brezje, se soočimo s to veliko skrivnostjo Marijine predanosti, ki jasno govori o Bogu, pa tudi s svojim lastnim duhovnim svetom, ki ga danes tako težko prepoznamo. Vsak človek je v Božji zamisli in ker je Marija to v vsej polnosti uresničila, to držo prepoznamo, ko se na Brezjah srečamo z njo.

Vsak človek si želi, da bi lahko živel celovito življenje v miru in s tem preko upanja oblikoval svojo prihodnost, saj bi ta temeljila na čisti zavezanosti temu trenutku, v katerem sem in v katerem me Bog spremlja. Ko iščemo to svojo izgubljeno bližno, jo najdemo v Mariji, ponižni Gospodovi dekli, ki je Boga sprejela in ga popolnoma vključila v svoje življenje.

Brezjanska božja pot ni nastala zaradi čudeža, prikazanja ali podobnega izrednega dogodka. Nastala je zaradi trdne in neomajne vere, ki jo je izražala Marijina podoba. Izredno zrela in poglobljena vera je resničnost Brezij še danes. Lahko smo presrečni, ker lahko tukaj prihajamo vedno znova v stik z živim Bogom preko Marije. Vsak korak vere, trenutek, ko se zavem, kakor se se je zavedal apostol Pavel, da je Bog vsakega izmed v ljubezni vnaprej določil, naj bomo po delovanju Jezusa Kristusa njegovi posinovljeni otroci, je moj korak naprej k polnosti mojega življenja.

Takole piše bl. Janez Pavel II. v okrožnici O Odrešenikovi Materi:
»Blagoslovljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je iz nebes v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom« (Ef 1,3). Te besede iz pisma Efežanom razodevajo večni načrt Boga Očeta, njegov sklep o odrešenju ljudi v Kristusu. Ta načrt je vesoljen, saj zaobjema vse ljudi, ki so bili ustvarjani po »Božji podobi in sličnosti« (1Mz 1,26). Kakor »v začetku« stvarjenjsko Božje delo vse zaobseže, tako od vekomaj zaobjema vse ljudi tudi odrešenjski božji načrt, ki naj se do dana razodene s Kristusovim prihodom v »polnosti časa«. Bog, ki je »Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa« – to so nadaljne besede iz istega pisma – »nas je pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po delovanju Jezusa Kristusa njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje, da bi slavili veličastvo njegove milosti, s katero nas je oblagodaril v svojem ljubljanem Sinu. Po njegovi krvi imamo odrešenje, odpuščanje grehov po bogastvu njegove milosti« (Ef 1,4-7).

Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.
Kako nenavadno je,
ker Božje klice, namenjene tebi,
slišim, kakor da bi bili zame.

Ob tebi in tvoji sveti podobi
spoznam, da je Bog popolna svoboda,
da si ti popolna predanost
in da jaz, ki sem povabljen, da vstopim v to podobo,
lahko živim in smem živeti Božjo ljubezen.

Hvala ti za tvoj zgled lepote in upanja,
s katerim že stoletja pišeš zgodovino slovenskih src.
Pomagaj mi,
da bom krepil v sebi vero in upanje
ter tako z vsem srcem sprejel Božji klic, ki namenjen meni.
Amen.