Ko beremo Sveto pismo na kateremkoli delu, se sprašujemo: »Kako je mogoče, da se je nekje v zgodovini rodilo ljudstvo, ki se je s tako vero in upanjem podalo na pot življenja in bivalo v zaupanju v Boga?« Vsi vzponi in padci so se dogajali samo v tej naravnanosti. Kakor Jozue pravi: »Predložil sem danes pred tabo življenje in srečo, smrt in nesrečo …« Ali pa na drugem mestu prerok Izaija: »Če ne verujete, ne boste obstali.« Vera je rdeča nit, pogoj obstoja in temelj vsakega upanja, zaradi katerega človek in ljudstvo živita in obstajata.

Danes se nam pred vero postavlja toliko drugih rdečih niti ali pogojev našega obstoja, da je že kristjanom težko prepoznati, kaj je tisto, kar je najbolj resnično, kaj šele, da bi vero postavili nedvoumno na prvo mesto svojega življenja. Zdi se, da naš obstoj temelji na razumnem delovanju ali pa na nekakšni pomoči od zunaj, ki smo je lahko deležni. Svoj temelj preživetja postavljamo v moč družbenega vpliva, gmotni položaj, dobro ime, premišljenost našega položaja v krogu drugih ljudi in narodov. Na odločitev, da bi vero postavili na prvo mesto svojega življenja, pa gledamo že skoraj nekoliko posmehljivo. Po drugi strani pa se še vedno velikokrat obračamo k Bogu, ga prosimo za pomoč v svojih osebnih molitvah, se mu poglobljeno izročamo in ga prosimo za pomoč. Iščemo ga v svojih stiskah in v njegove roke izročamo svoje življenje. Toda še vedno vere ne znamo postaviti za temelj svojega obstoja. Tudi v Svetem pismu iščemo pot in zgled. Tudi Sveto pismo je naš temelj in luč a se sprašujemo, zakaj pogosto ne zmoremo prodreti v njegovo pravo resničnost. Ko prebiramo vrstice Svetega pisma, jih označimo kot lepe, a kaj več kot to, a da bi jih vzeli tako za svoje, da bi v našem življenju lahko učinkovale, je nemogoče.

To pa zaradi našega zožanega pogleda na vero, ki mora biti resnično oseben odnos do Boga. Kakor dobra oče in mati ne ljubita svojih otrok samo tako, da jim to pripovedujeta, ampak so otroci zaradi tega deležni tako varnosti, kakor sprejetosti, materialnih dobrin, izobrazbe in upanja za dobro življenje, tako nas tudi vera v Boga oblikuje v tej smeri. Otroci se največkrat ne zavedajo vsega, kar jim nudita oče in mati. Čeprav jim starša tega ne poudarjata, kljub temu otroci vse to prejemajo vsak trenutek. Vera je odnos med mano in živim Bogom, ki me v celoti objame, mi daje dobre darove in me spremlja. V njej živim kot otrok, ki se večine darov ne zaveda, a jih prejema sam po sebi. Čuti ljubezen in to je vse. Kljub misli, da si moramo materialno osnovo svojega življenja priskrbeti samo v potu svojega obraza, pa vendar še veliko več prejemamo v veri. Večine darov se niti ne zavedamo! Človek, ki izgublja vero in upanje, ki znotraj osebnostno propada, ne zmore sprejeti nobenega izmed ponujenih časnih darov, četudi bi ga imel na dosegu roke. Včasih se vsa naša življenjska izkušnja, vse imetje, vse, kar lahko uživam, obrne proti meni in mi grozi, da me bo uničilo, če ni vere in upanja, če ni mojega življenjskega jedra, ki bi me naposled držalo v življenju.

Marija je znamenje edinosti z Bogom, popolne vere, ki jo živi v vsakem trenutku svojega življenja. Marija raste v veri in upanju, veselju do življenja ter vse, kar je in kar živi, združuje z veseljem in globoko predanostjo Bogu. Ne samo Božje materinstvo, ki se mu je povsem izročila … Ves njen obstoj in dejanja kažeta na to, da je njen temelj v Bogu, da se v odrešeniku raduje njeno srce, kakor sama pravi. Njen življenjski temelj je Bog, vsak utrip njenega srca je temelj veselja in upanja. Marija pa ne vidi v veri samo hipnega čustva, ki se lahko izpoje v tistem trenutku, ko se človek neha poglabljati v Boga ali pa takrat, ko bi zaradi svoje človeške šibkosti padel ves njegov obstoj. Marija doživlja vero kot nekaj velikega, popolno podaritev Bogu. Marija Bogu izroči v roke svoj čustven, duhovni in materialni svet. Marija položi vanj svoje želje, upanje, prihodnost. Njena vera je velika v tem, ker lahko Bog po njej postane očiten v svetu na vseh ravneh njenega življenja. Kakor je žena po porodu nekaj trenutkov na skoraj nedoumljiv način predana samo svojemu novorojencu, tako Marija Bogu izroči svoje življenje v celoti.

S tem, da bi se izročili Bogu na vseh ravneh, imamo velike težave. V Mariji pa prepoznamo Njo, ki naše življenje v celoti objame in mu daje upanje. Marija je vir vseh milosti tudi danes, njen oltar na Brezjah je kraj tolikih daritev. Starši prinašajo pred Marijo svoje otroke, možje in žene svojo medsebojno ljubezen in spoštovanje. Mnogi pridejo z željo po službi, tisoči z gorečo željo, da bi se lahko otresli odvisnosti, predvsem pa, da bi njihova molitev spet v tem svetu dobivala človeške rezultate in bi Marija nazaj stkala njihovo strgano vez med zunanjim in duhovnim življenjem.

Marija na vseh ravneh svojega življenja išče Boga in se mu izroča. To ji daje življenje, kakor je Izraelce Bog vodil z močno roko skozi puščavo. Vse to pa se dogaja navznoter, v srcu, da bi se lahko postalo očitno.

Bl. Janez Pavel II. pravi v okrožnici o odrešenikovi Materi tole: To povem sam koncil, ko ugotavlja na drugem mestu, da je Marija, »hodeč na čelu«, postala »podoba Cerkve v redu vere, ljubezni in popolnega zedinjenja s Kristusom«. Ta njena »hoja na čelu«, hoja podobe in vzornice, spada k notranji skrivnosti Cerkve, ki uresničuje svoje odrešenjsko poslanstvo, združujoč v sebi – kakor Marija – lastnosti matere in lastnosti device. »Tudi ona je devica, ker neokrnjeno in čisto ohranja Ženinu dano besedo«, ter »postane tudi ona sama mati … ko rodi za novo in neumrljivo življenje otroke, spočete od Svetega Duha in rojene iz Boga.«

Zavedati se tistega, kar je v našem življenju najlepše in je potrebno. Zato je tako potrebno, da ob evharistiji raste naša zavest o tem, da je popolnost mogoča, da je človek ustvarjen za Boga. Ko pridemo k Mariji Pomagaj na Brezje, se okrepi zaupanje v Boga, po drugi strani pa se odpre paleta naših dejanj. Vsi ti dogodki našega življenja, vse te ravni našega bivanja se srečajo z Bogom po Mariji in po zakramentu svete spovedi. Marija, po kateri je Bog postal očiten, pa nam pomaga, da se pahljača naših dejanj in dogodkov odpre in da lahko sami začnemo svobodno rasti v dobrem.

Marija Pomagaj.
pred teboj začnemo prepoznavati svoje življenje,
da ga lahko izročimo Bogu.
Kar se je prej zdelo kot neprepoznavna gmota,
pred teboj postane prepoznavno: vse to lahko zaživimo.

Ti si se tako goreče oklenila življenja,
da smo v tem prepoznali Boga.

Hrepenela si po tem, da bi se Bog v tebi uresničeval.
Z enakim hrepenenjem Boga prinašaš tudi v naše srce.

Hvala ti, Marija Pomagaj.
Kraljica si.
Vseh naših src, vseh naših odločitev
in vse naše zgodovine. Amen.