1. Kakšen je Božji načrt za človeka? (1-25)

Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja. Ob dopolnitvi časov je Bog Oče poslal svojega Sina kot odrešenika in Zveličarja ljudi, ki so padli v greh. Sklical jih je v svoji Cerkvi, da po delovanju Svetega Duha postanejo njegovi posinovljeni otroci in dediči njegove večne blaženosti.

PRVO POGLAVJE

ČLOVEK JE “ZMOŽEN” BOGA

“Velik si, Gospod, in hvale velike vreden /.../ K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi” (sveti Avguštin).

2. Zakaj je v človeku hrepenenje po Bogu? (27-30) (44-45)

Bog sam, ki je ustvaril človeka po svoji podobi, je zapisa v njegovo srce hrepenenje po gledanju Boga. Tudi če to hrepenenje pogosto zanikamo, Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, da bi živel in našel v njem tisto polnost resnice in sreče, ki jo nenehno išče. Človek je po narabvi in po poklicanosti religiozno bitje, sposobno, da stopi v občestvo z Bogom. Ta notranja in življenjska vez z Bogom podeljuje človeku njegovo temeljno dostojanstvo.

3. Kako je mogoče spoznati Boga s samo lučjo razuma? (31-36) (46-47)

Izhajajoč iz stvarstva, to je iz sveta človeške osebe, more človek s samim razumom z gotovostjo spoznati Boga kot izvor in cilj vesolja in kot najvišjo dobrino, resnico in neskončno lepoto.

4. Ali je dovolj sama luč razuma za spoznanje skrivnosti Boga? (37-38)

Človek ima pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo razuma mnogo težav. Vrhu tega ne more sam stopiti v notranjost božje skrivnosti. Zato ga je Bog hotel razsvetliti s svojim razodetjem ne samo glede resnic, ki presegajo človeško razumevanje ampak tudi glede religioznih in nravnih resnic, ki same po sebi niso dostopne razumu, da jih morejo spoznati vsi brez težave, s trdno gotovostjo in brez primesi zmote.

5. Kako je mogoče govoriti o Bogu? (39-43) (48-49)
O Bogu je mogoče govoriti vsem ljudem in z vsemi ljudmi izhajajoč iz popolnosti človeka in drugih ustvarjenih bitij, ki so odsev, čeprav je omejen odsev neskončne popolnosti Boga samega. Treba je seveda nenehno očiščevati našo govorico vsega tistega, kar ima v podobi izraženega in nepopolnega, saj dobro vemo, da ne bomo nikoli mogli v polnosti izraziti neskončne skrivnosti Boga.

DRUGO POGLAVJE

BOG PRIHAJA ČLOVEKU NAPROTI

BOŽJE RAZODETJE

6. Kaj Bog razodeva človeku? (50-53) (68-69)

Bog se v svoji dobroti in modrosti razodeva človeku. Z dejanji in besedami razodeva samega sebe in svoj dobrotni načrt, ki ga je v Kristusu od vekomaj vnaprej določil v blagor človeštva. Ta načrt obstaja v tem, da po milosti Svetega Duha napravi deležne božjega življenja vse ljudi, ki so njegovi posinovljenci v njegoviem edinem Sinu.

7. Kakšna so prve stopnje božjega razodetja? (54-58) (70-71)

Bog že v začetku razodeva samega sebe prvim staršem, Adamu in Evi, ter ju vabi k notranjemu občestvu s samim seboj. Po njunem padcu ne prekine svojega razodetja in obljubi odrešenje za vse njune potomce. Po potopu sklene z Noetom zavezo med seboj in vsemi živimi bitji.

8. Kakšne so naslednje stopnje božjega razodetja?
Bog izvoli Abrama. Pokliče ga, naj odide iz svoje dežele, da bo iz njega naredil “očeta mnogih narodov” (1 Mz 17,5) in mu obljubi, da bo v njem blagoslovil “vse rodove na zemlji” (1 Mz 12,3). Ljudstvo Abrahamovih potomcev bo nosilec očakom dane božje obljube. Bog oblikuje Izrael kot svoje izvoljeno ljudstvo, reši ga iz Egiptovske sužnosti, z njim sklene sinajsko zavezo in mu po Mojzesu da svojo postavo. Preroki naznanjajo korenito odrešenje ljudstva, zveličanje, ki bo vključevalo vse narode v novi in večni zavezi. Iz izraelskega ljudstva, iz rodu kralja Davida se bo rodil Mesija: Jezus.

9. Kakšna je polna in dokončna stopnja božjega razodetja? (65-66) (73)

Ta stopnja je uresničena v njegovi učlovečeni besedi, Jezusu Kristusu, ki je srednik in polnost razodetja. Kristus, edinorojeni učlovečeni Božji Sin, je popolna in nepresegljiva Očetova Beseda. S poslanjem Sina in z darom Duha je razodetje v polnosti dovršeno, tudi če bo morala vera Cerkve v potekanju stoletij postopno dojemati ves njegov daljnosežni pomen.

“Ko nam je Bog dal svojega Sina, ki je njegova edina in dokončna Beseda, nam je v njej vse skupaj in obenem razodel in nima več ničesar povedati. (Sveti Janez od Križa).

10. Kakšen pomen imajo zasebna razodetja?
Čeprav ne spadajo k zakladu vere, morejo pomagati, da bi živeli vero samo, če le ohranijo svojo tesno usmerjenost na Kristusa. Cerkveno učiteljstvo, ki mu pripada razločevanje takšnih zasebnih razodetij, zato ne more sprejeti takšnih, ki si domišljajo, da bodo presegla ali popravila dokončno razodetje, ki je Kristus.

PODAJAJENJE BOŽJEGA RAZODETJA NAPREJ

11. Zakaj in kako se božje razodetje predaja naprej? (74)

Bog “hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in spoznali resnico” (1 Tim 2,4), to je Jezusa Kristusa. Zato je treba, da bi bil Kristus oznanjen vsem ljudem, kakor je naročil: Pojdite in učite vse narode” (Mt 28, 19). To se uresničuje z apostolskim izročilom.

12. Kaj je apostolsko izročilo? (75-79) (83) (96, 98)
Apostolsko izročilo je dovršeno predajanje Kristusovega sporočila od samih začetkov krščanstva z oznanjevanjem, pričevanjem, ustanovami, bogočastjem, navdihnjenimi knjigami. Apostoli so predali naprej svojim naslednikom, škofom, in po njih vsem rodovom do konca časov tisto, kar so prejeli od Kristusa in dojeli od Svetega Duha.

13. Na kakšne načine se uresničuje apostolsko izročilo? (76)
Apostolsko izročilo se uresničuje na dva načina: z živim predajanjem božje besede (ki jo preprosto imenujemo tudi izročilo), in s Svetim pismom, ki je bilo zapisano oznanilo o odrešenju.

14. Kakšen je odnos med izročilom in Svetim pismom? (80 – 82) (97)
Sveto izročilo in Sveto pismo sta med seboj tesno povezani in drug drugega deležni. Obe napravljata, da je v Cerkvi navzoča in rodovitna Kristusova skrivnost; obe pritekata iz istega božjega studenca: sestavljata en sam sveti zaklad vere, iz katerega Cerkev zajema svojo gotovost glede razodetih resnic.

15. Komu je zaupana dediščina vere? (84) (91 – 94) (99)
Dediščina vere je zaupana apostolom in celoti Cerkve. Vse božje ljudstvo s pomočjo nadnaravnega verskega čuta ob podpori Svetega Duha in ob vodstvu cerkvenega učiteljstva sprejema božje razodetje, vanj vedno globlje prodira in iz njega živi.

16. Komu pripada naloga, da obvezujoče razlaga dediščino vere? (85-90)
Obvezujoče razlaganje svete dediščine vere pripada samo živemu cerkvenemu učiteljstvu, to je Petrovemu nasledniku, rimskemu škofu, in škofom v občestvu z njim. Cerkvenemu učiteljstvu, ki je v služenju božji besedi deležno gotove karizme resnice, pripada tudi oblast, da definira dogme (opredeli verske resnice), ki so opredelitve resnic, vsebovanih v božjem razodetju. Takšna oblast obsega tudi resnice, ki so z božjim razodetjem v nujni zvezi.

17. Kakšne odnos je med Svetim pismom, izročilom in cerkvenim učiteljstvom (95)
Vsa so med seboj tesno združena, da ni enega brez drugega. Vsa skupaj in vsako na svoj način ob delovanju Svetega Duha učinkovito prispevajo k zveličanju duš.

SVETO PISMO

18. Zakaj Sveto Pismo uči resnico? (101-102) (105-108) (134-136)
Zato, ker je Bog sam avtor Svetega pisma: zaradi tega je navdihnjeno in brez zmote uči tiste resnice, ki so potrebne za naše zveličanje. Sveti Duh je namreč navdihoval človeške avtorje, ki so zapisali vse to in samo to, kar nas je Bog hotel naučiti. Krščanska vera seveda ni “religija knjige”, ampak je religija “božje besede”, ki ni “zapisana in nema beseda, marveč učlovečena in živa Beseda” (sveti Bernard iz Clairvauxa).

19. Kako naj beremo Sveto pismo? (109-119) (137)
Sveto Pismo je treba brati in razlagati s pomočjo Svetega Duha in pod vodstvom cerkvenega učiteljstva, upoštevajoč tri merila: 1) pozornost vsebini in enoti celotnega Svetega pisma; 2) branje Pisma znotraj živega izročila Cerkve; 3) upoštevanje analogije vere, to je trdne povezanosti verskih resnic med seboj.

20. Kaj je kánon Svetega pisma? (120) (138)
Kánon Svetega pisma je popolni seznam svetih knjig, ki ga je apostolsko izročilo dalo prepoznati v Cerkvi. Ta kánon vsebuje 46 knjig Stare in 27 knjig Nove zaveze.

21. Kakšen pomen ima Stara zaveza za kristjane?
Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično božjo besed: vse njene knjige so od Boga razodete in ohranjajo trajno vrednost. Te knjige pričujejo o božji vzgoji zveličavne božje ljubezni. Napisane so bile predvsem, da bi pripravljale prihod Kristusa, vesoljnega Odrešenika.

22. Kakšen pomen ima Nova zaveza za kristjane? (124-127) (139)
Nova zaveza, katere središčni predmet zanimanja je Jezus Kristus, nas uči dokončno resnico božjega razodetja. V njej štirje evangeliji po Mateju, Marku, Luku in Janezu kot glavno pričevanje o Jezusovem življenju in nauku sestavljajo srce vsega Svetega pisma in imajo edinstveno mesto v Cerkvi.

23. Kakšna je enotnost med Staro in Novo zavezo? (128-130) (140)
Sveto pismo je enotno, ker je ena sama božja beseda, en sam božji odrešenjski načrt, eno samo navdihnjenje obeh zavez. Stara zaveza pripravlja Novo in Nova dopolnjuje Staro: obe se medsebojno razjasnjujeta.

24. Kakšno vlogo ima Sveto pismo v življenju Cerkve? (103-104) (131-133) (141)
Sveto pismo daje oporo in čilost življenju Cerkve. Za njene otroke je trdnost vere, hrana in neusahljivi studenec duhovnega življenja.Je duša teologije in dušnopastirskega pridiganja. Psalmist pravi: “Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč na moji stezi” (Ps 109,105). Cerkev zato spodbuja k pogostnemu branju Svetega pisma, saj “nepoznanje Svetega pisma pomeni nepoznavanje Kristusa” (Sveti Hieronim).

TRETJE POGLAVJE

ČLOVEK ODGOVARJA BOGU

VERUJEM

25. Kako človek odgovarja Bogu, ki se razodeva? (142-143)
Človek, podprt z božjo milostjo, odgovarja s poslušnostjo vere. To pomeni, da se popolnoma izroči Bogu in sprejme njegovo resnico, za katero jamči On, ki je resnica sama.

26. Kdo so v Svetem pismu glavne priče poslučnosti vere? (144-149)
Mnogo prič je, zlasti dve: Abraham, ki je, ko je bil preizkušan, “veroval Bogu” (Rim 4,3) in bil vedno poslušan njegovemu klicu, zato je tudi postal “oče vseh, ki verujejo” (Rim 4,11.18); in Devica Marija, ki je vse svoje življenje najpopolneje uresničevala poslušnost vere: “Fiat mihi Verbum tuum – zgodi se mi po tvoji besedi” (Lk 1,38).

27. Kaj pomeni za človeka verovati v Boga? (150-152) (176-178)
Pomeni pripadati Bogu samemu, zanesti se nanj in pritrditi resnicam, ki jih je on razodel, kajti Bog je resnica sama. Pomeni verovati v enega samega Boga v treh osebah: Oče, Sin in Sveti Duh.

28. Katere so značilnosti vere? (153-165) (179-180) (183-184)
Vera je zastonjski, nedolgovani dar Boga; dostopna je vsem, ki zanjo ponižno prosijo. Vera je nadnaravna krepost, potrebna za zveličanje. Dejanje vere je pristno človeško dejanje. To je dejanje človeškega razuma, ki svobodno pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje. Vera je poleg tega gotova, ker je odprta na samo besedo Boga. Vera deluje “po ljubezni” (Gal 5,6); nenehno raste iz poslušanja božje besede in po molitvi. Vera nam vnaprej daje okušati nebeško veselje.

29. Zakaj ni nesoglasij med vero in znanostjo? (159)
Čeprav je vera nad razumom, vendar ne more biti nikoli nesoglasij med vero in znanostjo, ker imata obe svoj izvor v Bogu. Saj je isti Bog, ki daje človeku tako luč razuma kakor vero.

“Veruj, da bi umeval: umevaj, da bi veroval” (sveti Avguštin).

VERUJEMO

30. Zakaj je vera hkrati osebnostno in cerkvenostno dejanje? (166-169) (181)
Vera je osebnostno dejanje, kolikor je svoboden odgovor človeka Bogu, ki se razodeva. A hkrati je tudi cerkvenostno dejanje, ki se izraža v veroizpovedi: “Verujemo”. Dejansko je Cerkev, ki veruje: Cerkev, ki veruje: Cerkev tako z milostjo Svetega Duha prehiteva, rojeva vero posameznega kristjana. Zato je Cerkev mati in učiteljica.

“Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater” (Sveti Ciprijan).

31. Zakaj so obrazci vere pomembni? (170-171)
Obrazci vere so pomebni, ker nam omogočajo izražati, usvajati, obhajati in živeti verske resnice skupaj z drugimi s tem, da uporabljamo skupno govorico.

32. Na kakšen način je vera Cerkve ena sama? (172-175) (182)
Cerkev, čeprav je sestavljena iz oseb, različnih po jeziku, kulturi in obredih, soglasno izpoveduje svojo edino vero, ki jo je prejela od enega samega Gospoda in edinega apostolskega izročila. Cerkev izpoveduje enega samega Boga – Očeta, Sina in Svetega Duha – in razkriva samo eno pot odrešenja. Zatorej z enim srcem in eno dušo verujemo, kar vsebuje zapisana ali izročena božja beseda in kar Cerkev kot od Boga razodeto predlaga v verovanje.