Drugi oddelek Izpovedovanje krščanske vere

CREDO

APOSTOLSKA VEROIZPOVED

Verujem v Boga,
očeta vsemogočnega,
stvarnika nebes in zemlje,

in v Jezusa Kristusa,
Sina njegovega edinega,
Gospoda našega,
ki je bil spočet od Svetega Duha,
rojen iz Marije Device;
trpel pod Poncijem Pilatom,
križan bil, umrl in bil v grob položen,
šel pred pekel,
tretji dan od mrtvih vstal,
šel v nebesa,
sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega,
od ondod bo prišle sodit žive in mrtve.

Verujem v Svetega Duha,
sveto katoliško Cerkev,
občestvo svetnikov,
odpuščanje grehov,
vsajenje mesa
in večno življenje.

Amen.

Symbolum Apostolicum

Credo in Deum
Patrem omnipotentém,
Creatórem cæeli et terrae,

et in Iesum Christum,
Fílium Eius únicum,
Dóminum notrum,
qui concéptus est de Spíritu Sancto,
natus ex María Vírgine,
passus sub Póntio Pilato,
crucifíxus, mórtuus, et sepúltus,
descéndit ad inferos,
tertia die resurréxit a mórtuis,
ascéndit ad cælos,
sedet ad déxteram Dei Patris omnipoténtis,
inde ventúrus est
iudicáre vivos et mórtuos.

Et in Spíritum Sanctum,
samctam Ecclésiam cathólicam,
sanctórum communiónem,
remissiónem peccatórum,
carnis resurrectiónem,
vitam ætérnam.

Amen.

Nicejsko-carigrajska veroizpoved

Verujem v enega Boga,
Očeta vsemogočnega,
stvarnika nebes in zemlje,
vseh vidnih in nevidnih stvari.

In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina Božjega,
ki je rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, Luč od Luči,
pravi Bog od pravega Boga.
Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom
in je po njem vse ustvarjeno.
Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja
prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu
iz Marije Device
in postal človek.
Bil je tudi križan za nas pod Poncijem Pilatom,
je trpel in bil v grob položen.
In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.
In je šel v nebesa,
sedi na Očetovi desnici.
In bo spet prišel sodit žive in mrtve;
in njegovemu kraljestvu ne bo konca.

Verujem v Svetega Duha,
Gospoda, ki oživlja.
Ki izhaja iz Očeta in Sina.
Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo.
Ki je govoril po prerokih.

In eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.

Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
In prišakujem vstajenja mrtvih
in življenja v prihodnjem veku.

Amen.

Sybolum Nicaenum Constantinopolitanum

Credo in unum Deum,
Patrem omnipoténtem,
Factórem caeli et terrae,
visibílium ómnium et invisibílium.

Et in unum Dóminum Iesum Christum,
Filium Dei unigénitum
et ex Patre natum ante ómnia sæcula:
Deum de Deo, Lumen de Lúmine,
Deum verum de Deo vero,
génitum, non factum, consubstantiélem Patri:
per quem ómnia facta sunt;
qui propter nos hómines et propter nostram salútem,
descéndit de cælis,
et incarnátus est de Spiritu Sancto
ex María Vírgine
et homo factus est,
crucifixus étiam pro nobis sub Póntio Pilato,
passus et sepúltus est,
et resurréxit tertia die secúndum Scriptúras,
et ascéndit in cælum,
sedet ad déxteram Patris,
et íterum ventúrus est cum glória,
iudicáre vivos et mórtuos,
cuius regni non erit finis.

Credo in Spíritum Sanctum,
Dóminum et vivificántem,
qui ex Patre Filióque procédit,
qui cum Patre et Fílio
simul adoratur et conglorificátur,
qui locútus est per Prophétas.

Et unam sanctam catholicam
et apostólicam Ecclésiam.
Confiteor unum Baptísma in remissiónem peccatórum.

Et exspécto resurrectiónem mortuórum,
et vitam ventúri sæculi.

Amen.

PRVO POGLAVJE

VERUJEM V BOGAETA

I. VEROIZPOVEDNI OBRAZCI

33. Kaj so veroizpovedni obrazci? (185-188) (192) (197)
Veroizpovedni obrazci so razčlenjeni obrazci, ki jim pravimo tudi “izpovedi vere” ali “Credo”, s katerimi je Cerkev od vsega začetka izražala in predajala naprej svojo vero v kratkih in za vse vernike obvezujočih obrazcih.

34. Kateri so nastarejši veroizpovedni obrazci? (189-191)
Najstarejši “simboli vere” so krstni veroizpovedi. Ker krščujemo “v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,29), so tam izpovedane verske resnice, razčlenjene v odnosu do treh oseb presvete Trojice.

35. Kateri so najpomembnejši veroizpovedni obrazci? (193-195)
Najstarejša veroizpovedna obrazca sta Apostolska veroizpoved, ki je starodavna krstna veroizpoved (simbol) rimske Cerkve, in Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je sad prvih dveh vesoljnih cerkvenih zborov, nicejskega (leta 325) in carigrajskega (leta 381). Še danes ostaja skupna vsem velikim Cerkvam Vzhoda in Zahoda.

VERUJEM V BOGA, OČETA VSEMOGOČNEGA, STVARNIKA NEBES IN ZEMLJE”

36. Zakaj se izpoved vere začenja z “Verujem v Boga”? (198-199)
Zato, ker je trditev “Verujem v Boga” najpomembnejša in je izvir vseh drugih resnic o človeku in o svetu ter vsega življenja vsakega verujočega vanj.

37. Zakaj izpovedujemo enega samega Boga? (200-202) (228)
Zato, ker se je Bog razodel Izraelskemu ljudstvu kot en sam, ko je dejal: “Poslušaj, Izrael, Gospod je edini Bog” (5. Mz 6,4), “drugega ni” (Iz 45, 22). Izpovedovanje, da sta Jezus in Sveti Duh tudi sama Bog in Gospod, ne vnaša nobene delitve v enega samega Boga.

38. S kakšnim imenom se Bog razodene? (203-205) (230-231)
Bog se razodene Mojzesu kot živi Bog, “Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov” (2 Mz3,6). Prav tako Bog razodene mojzesu svoje skrivnostno ime: “Jaz sem, ki sem (YHVH)”. Neizrekljivo božje ime so že v časih stare zaveze nadomeščali z besedo Gospod. Tako se v novi zavezi Jezus, z imenom Gospod, javlja kot pravi Bog.

39. Ali samo Bog “je”? (212-213)(229)
Medtem, ko so vsa ustvarjena bitja prejela od Boga vso svojo bit, vse, kar so in kar imajo, je edinole Bog sam v sebi polnost biti in sleherne popolnosti. Bog je “Tisti, ki je JE”, brez začetka in brez konca. Jezus razodene, da ima tudi on božje ime: “Jaz sem” (Jn 8,28).

40. Zakaj je razodetje božjega imena pomembno? (206-213)
Z razodetjem svojega imena Bog dá spoznati bogastva, ki jih vsebuje njegova neizrekljiva skrivnost: on edini je vedno bivajoči. On presega svet in zgodovino. On je ustvaril nebo in zemljo. Je zvesti Bog, vedno blizu svojemu ljudstvu, da bi ga reševal. Je nadvse svet, “bogat v usmiljenju” (Ef 2,4), vedan pripravljen odpuščati. je duhovno, presegajoče, vsemogočno, večno, osebno, popolno Bitje. Je resnica in ljubezen.

“Bog je neskončno popolno bitje, ki je presveta Trojica” (sveti Turibij iz Mongroveja)

41. V kakšnem smislu je Bog resnica? (214-217) (231)
Bog je Resnica sama in kot takšen se ne vara in ne more varati. Bog “je luč in v njem ni nobene teme” (1 Jn 1,5), Večni Božji Sin, učlovečena Modrost, je bil poslan na svet, “da bi priševal za resnico” (Jn 18, 37)

42. Na kakšen način Bog razodeva, da je ljubezen? (218-221)
Bog se razodeva Izraelu ot tisti, čigar ljubezen je močnejša od očetove in materine ljubezni do svojih otrok ali od ljubezni ženina do svoje neveste. Bog “je Ljubezen” sam v sebi (1 Jn 4,8.16), ki se popolnoma zastonjsko podarja in ki “je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi svet po njem zveličal” (Jn 3,16-17). Ko Bog pošilja svojega Sina in Svetega Duha, razodeva, da je Bog sam večno izmanjevanje ljubezni.

43. Kaj terja vera v enega Boga? (222-227) (229)
Verrovati v enega samega Boga terja: spoznavati veličino in veličastvo Boga; živeti v zahvaljevanju; zanesti se na Boga vselej, celo v nezgodah; priznavati enoto in resnično dostojanstvo vseh ljudi, ustvarjanih po božji podobi; dobro uporabljati ustvarjene reči.

44. Katera je osrednja skirvnost vere in krščanskega življenja? (232-236) (261)
Osrednja skrivnost vere krščanskega življenja je skrivnost presvete Trojice. Kristjani so krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

45. Ali moremo skrivnost presvete Trojice spoznati samo s človeškim razumom? (237)
Bog je sicer pustil sledove svojega troedinega bitja v stvarjenju in v stari zavezi, toda sveta Trojica kot najgloblja notrina božje Biti je takšna skrivnost, ki je nedostopna samemu človeškemu razumu in celo veri Izraela pred učlovečenjem Božjega Sina in poslanjem Svetega Duha. Takšno skrivnost nem je razodel Jezus Kristus, in je izvir vseh drugih skrivnosti.

46. Kaj nam Jezus Kristus razodeva o Očetovi skrivnosti? (240-242) (262)
Jezus Kristus nam razodeva, da je “Oče”, ne samo, ker je stvarnik vesolja in človeka, ampak predvsem zato, ker večno rojeva v svojem naročju Sina, ki je njegova Beseda, “odsvit njegovega veličastva in podoba njegovega bistva” (Heb 1,3).

47. Kdo je Sveti Duh, ki nam ga razodeva Jezus Kristus? (243-248)(263-264)
Sveti Duh je tretja oseba presvete Trojice. Je Bog, prav isti Bog z Očetom in Sinom. “Izhaja iz Očeta” (Jn 15,26), ki je kot počelo brez počela, izvir vsega troedinega življenja. Izhaja tudi iz Sina (Filioque) zaradi večnega daru, ki ga Oče naklanja Sinu. Poslan od Očeta in učlovečenega Sina, sveti Duh vodi Cerkev “k spoznavanju vse resnice” (Jn 16,13)

48. Kako Cerkev izraža svojo trinitarično vero? (243-248) (265-266)
Cerkev izraža svojo trinitarično vero tako, da izpoveduje enega Boga v treh osebah: Očeta in Sina in Svetega Duha. Tri božje osebe so en Bog, ker je vsaka izmed njih istovetna s polnostjo ene same božje in nerazdeljive božje narave. Tri božje osebe so stvarno različne med seboj edinole v odnosih, ki postavljajo te osebe v medsebojno razmerje: Oče rojeva Sina, Sin je rojen od Očeta, Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina.

49. Kako delujejo tri božje osebe? (257-260) (267)
Božje osebe, ki so neočljive v tem, kar so, so neločljive tudi v tem, kar delajo: “Trojica ima eno samo in prav isto delovanje. Todda v enem samem božjem delovanju je vsaka oseba navzoča na svojski način, ki ji je lasten v Trojici.

“O moj Bog, Trojica, ki te molim … Umiri mojo dušo. Neredi iz nje svoja nebesa, svoje ljubljeno bivališče in prostor svojega počitka. Naj te nikoli ne pustim samega marveč naj bom tam, v vsej celoti vsa prebujena v svoji veri, vsa v adoraciji, vsa predana tvojemu stvariteljskemu delovanju” (blažena Elizabeta od svete Trojice).

50. Kaj pomeni, da je Bog vsemogočen? (268-278)
Bog se je razodel kot “Močni, Mogočni” (Ps 24,8-10), tisti, kateremu “ni nič nemogoče” (Lk 1,37). Njegova vsemogočnost je vesoljna, skrivnostna in se razodeva v stvarjenju sveta iz nič ter v stvarjenju človeka iz ljubezni, a zlasti v učlovečenju in v vstajenju svojega Sina, v daru posinovljenja in odpuščanja grehov. Zato se Cerkev obrača s svojo molitvijo na “Vsemogočnega večnega Boga” (“Omnipotens sempiterne Deus …”)

51. Zakaj je pomembno trditi: “V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo” (1 Mz 1,1)? (279-289)(315)
Zato, ker je stvarjenje temelj vseh odrešenjskih božjih zamisli; razodeva vsemogočno in modro božjo ljubezen; je prvi korak k zavezi edinega Boga s svojim ljudstvom; je začetek zgodovine odrešenja, ki doseže vrhunec v Kristusu; je prvi odgovor na osnovna človekova vprašanja o njegovem izvoru in njegovem cilju.

52. Kdo je ustvaril svet? (290-292)(316)
Oče, Sin in Sveti Duh so eno in neločljivo počelo svetá, tudi če delo stvarjenja sveta posebej pripisujemo Bogu Očetu.

53. Zakaj je bil svet ustvarjen? (293-294)(319)
Svet je bil ustvarjen v slavo Boga, ki je hotel razodeti in priobčiti svojo dobroto, resnico in lepoto. Poslednji cilj stvarstva je ta, da bo Bog v Kristusu konno postal “vse v vsem” (1Kor 15,28), v svojo slavo in našo blaženost.

“Božja slava je živi človek, in človekovo življenje je gledati Boga” (sveti Irenej).

54. Kako je Bog ustvaril vesolje? (295-301)(317-320)
Bog je ustvaril vesolje svobodno z modrostjo in ljubeznijo. Svet ni proizvod nujnosti, slepe usode ali naključja. Bog je “iz nič” (“ex nihilo”) (2. Mkb 7,28) ustvaril urejen in dober svet, katerega neskončno presega. Bog po svojem Sinu in Svetem Duhu ohranja v bivanju svoje stvarstvo in ga vzdržuje v biti, mu daje delovati in ga vodi v smeri k njegovi dovršitvi.

55. V čem obstaja božja previdnost? (302-306)(321)
Božja previdnost obstaja v ukrepih in posegih, s katerimi Bog vodi svoje stvarstvo k poslednji popolnosti, h kateri jih je poklical. Bog je suvereni gospodar svojega načrta. Toda za njegovo uresničenje uporablja tudi sodelovanje svojih ustvarjenih bitij. Hkrati daje svojim stvarem dostojanstvo, da same delujejo, da so vzorki druge drugim.

56. Kako človek sodeluje z božjo previdnostjo? (307-308)(323)
Bog daje človeku in tudi zahteva od njega, spoštujoč pri tem seveda njegovo svobodo, da sodeluje z njim in svojimi dejanji, svojimi molitvami in celo s svojim trpljenjem. Bog sam namreč “po svojem blagohotnem načrtu” deluje v človeku, da “hoče in dela” (Flp 2,13)

57. Če je Bog v svoji previdnosti vsemogočen, zakaj tedaj obstaja zlo? (309-310)(324)(400)
Na to boleče in skrivnostno vprašanje, more dati odgovor samo celota krščanske vere. Bog nikakor ni, niti neposredno, niti neposredno vzrok zla. Bog osveteljuje skrivnost zla po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal veliko moralno zlo, ki je greh ljudi in predstavlja korenino slehernega zla.

58. Zakaj Bog dopušča zlo? (311-314)(324)
Krščanska vera nam daje gotovost, da Bog ne bi trpel zla, ko ne bo tudi iz zla storil dobro. Bog je to že čudovito uresničil ob Kristusovi smrti in vstajenju; iz največjega moralnega zla, namreč iz umora svojega Sinam je izvedel največjo izmed dobrin, Kristusovo poveličanje in naše odrešenje.

Nebo in zemlja
59. Kaj je Bog ustvaril? (325-327)
Sveto pismo pravi: “V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo” (1Mz 1,1). Cerkev v svoji veroizpovedi oznanja, da je Bog stvarnik vidnega in nevidnega sveta: vseh duhovnih in tvarnih bitij, to je angelov in vidnega sveta, in na posebne način človeka.

60. Kdo so angeli? (328-333)(350-351)
Angeli so čisto duhovna, netelesna,nevidna in neumrljiva osebna bitja, ki imajo um in voljo. Angeli nenehno gledajo Boga iz obličja v obličje, ga slavijo, mu služijo in so njegovi glasniki pri izpolnjevanju njegovega odrešenjskega poslanstva glede vseh ljudi.

61. Kako so angeli navzoči v življenju Cerkve? (334-336) (352)
Cerkev se pridružuje angelom, ko moli Boga, prosi za njihovo pomoč ter praznuje spomin nekaterih angelov.

“Vsak vernik ima ob svoji straneh angela kot zaščitnika in pastirja, da ga vodi v življenju” (sveti Bazilij Veliki)

62. Kaj nas uči Sveto pismo glede vidnega sveta? (337-344)
Prek pripovedi o “šesterih dneh” stvarjenja nam Sveto pismo dá spoznati vrednost stvarstva in njegovo naravnanost na božjo slavo in služenje človeku. Vsaka stvar dolguje svoj obstoj Bogu, od katerega prejema svojo lastno dosbrost in popolnost, svoje lastne zakone in svoje lastno mesto v vesolju.

63. Kakšno je človekovo mesto v stvarstvu? (343-344) (353)
Človek je vrhunec vidnega stvarstva, kolikor je ustvarjen po božji podobi in sličnosti.

64. Kakšne vrste odnos obstaje med ustvarjenimi stvarmi? (342) (354)
Med stvarmi obstaja medsebojna odvisnost in hierarhija, hotena od Boga. Hkrati obstaja med njimi enost in solidarnost, ker imajo vse istega stvarnika, so od njega ljubljene in naravnane na njegovo slavo. Spoštovati v stvarstvo zapisane zakonitosti in odnose, ki izhajajo iz naravne stvari, je začetek modrosti in temelj nravnosti.

65. Kakšen je odnos med delom stvarjenja in odrešenja? (345-349)
Delo stvarjenja dosega vrhunec v še večjem delu odrešenja. To pa daje začetek novemu stvarjenju v katerem bo vse našlo svoj poslednji smisel in svojo dovršitev.

Človek

66. V kakšnem smislu je človek ustvarjen “po božji podobi”? (355-357) (380)
Človek je ustvarjen po božji podobi v smislu, da je zmožen v svobodi spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika. Je edina stvar na tej zemlji, ki jo je Bog hotel zaradi nje same, samo človek je poklican, da b bil po spoznanju in ljubezni deležen njegovega božjega življenja. Človek kot božja podoba ima dostojanstvo osebe: ni samo nekaj, marveč nekdo. Sposoben je spoznati samega sebe, se svobodno darovati ter stopiti v občestvo z drugimi osebami.

67. Za kakšen cilj je Bog ustvaril človeka? (358.359)(381)
Bog je vse ustvaril za človeka, toda človek je bil ustvarjen, da bi spoznaval Boga, mu služil ter ga ljubil, da bi mu na tem svetu prizanašal v daritev in zahvalo celotno stvarstvo, da bi bil povzdignjen k življenju z Bogom v nebesih. Samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka, vnaprej določenega, da bi postal podoben učlovečenemu Božjemu Sinu, ki je “podoba nevidnega Boga” (Kol 1,15)

68. Zakaj vsi ljudje sestavljajo enoto? (360-361)
Vsi ljudje sestavljajo enoto človeškega rodu zaradi skupnega izvora, ki ga imajo v Bogu. Bog je namreč “iz enega ustvaril ves človeški rod” (Apd 17,26). Vsi imejo enega samega Odrešenika in so poklicani, da postanejo deležni večne sreče v Bogu.

69. Kako v človeku telo in duša sestavljata enoto? (362-365) (382)
Človeška oseba je eno bitje, ki je hkrati telesno in duhovno. V človeku duh in tvar sestavljata eno samo naravo. Ta enota je tako globoka, da zaradi duhovnega počela, ki je duša, telo, ki je tvarno, postane človeško in živo telo, inje deležno dostojanstva božje podobe.

70. Kdo podari človeku dušo? (366-368) (382)
Duhovna duša ne prihaja od staršev, marveč jo neposredno ustvari Bog in je neumrljiva. Ko se ob smrti loči od telesa, ne propade; znova se bo zedinila s telesom ob končnem vstajenju.

71. Kakašno razmerje je Bog postavil med možem in ženo? (369-373) (383)
Mož in žena, ustvarjena od Boga imata enako dostojanstvo kot človeški osebi. Hkrati drug drugega dopolnjujeta v svoji moškosti in ženskosti. Bog ju je hotel drugega za drugega, kot občestvo oseb. Skupaj sta tudi poklicana, da predajata naprej človeško življenje, ko sta v zakonu “eno meso” (1Mz 2,24), in da si kot božja “oskrbnika” podvržeta zemljo.

72. Kakšno je bilo prvotno človekovo stanje po božjem načrtu? (374-379)(384)
Bog, ki je ustaril moža in ženo, jima je dal posebno deležnost pri svojem božjem življenju, v svetosti in pravičnosti. Bo božjem načrtu človeku ni bilo potreno ne trpeti ne umreti. Poleg tega je vladala popolna harmonia v človeku samem, hermonija med ustvarjenim bitjem in Stvarnikom, med možem in ženo, kakor tudi med prvima zakoncema in celotnim stvarstvom.

Padec

73. Kako razumemo stvarnost greha? (385-389)
Greh je prisoten v zgodovini človeka. Takšna stvarnost se razjasni samo v luči božjega razodetja in zlasti v luči Kristusa Odrešenika vseh, ki je dal, da se je še bolj pomnižila milost tam, kjer se je pomnožil greh.

74. Kaj je padec angelov? (391-395)(414)
Ta izraz pove, da so bili satan in drugi zli duhovi o katerih govorita Sveto pismo in izročilo Cerkve, najprej dobri angeli, ki jih je ustvaril Bog. A postali so zlobni, ker so s svobodno in nepreklicno izbiro odklonili Boga in njegovo kraljestvo; tako so začeli pekel. Padli angeli skušajo pridružiti človeka svojemu uporau zoper Boga; a Bog v Kristusu zagotavlja svojo gotovo zmago nad hudičem.

75. V čem obstaja prvi človekov greh? (396-403) (415-417)
Skušan od hudiča je človek pustil umreti v svojem srcu zaupanje v svojega Stvarnika, in nepokoren Bogu, hotel biti “kakor Bog” brez Boga in mimo Boga (1 Mz 3,5). Tako sta Adam in Eva takoj izgubila milost prvotne svetosti in pravičnosti zase in za vse ljudi.

76. Kaj je izvirni greh? (404)(419)
Izvirni greh, v katerem se rodijo vsi ljudje, je stanje pomanjkanja prvotne svetosti in pravičnosti. Je greh, ki smo si ga “nakopali”, ne “storili”; je stanje rojstva, ne osebno dejanje. Zaradi enote izvira vseh ljudi izvirni greh prehaja na Adamove potomce s človeško naravo “ne po posnemanju, ampak po razmnoževanju”. To prenašanje izvirnega greha je skrivnost, ki je ne moremo v polnosti razumeti.

77. Katere druge posledice povzroča izvirni greh? (405-409) (413) (418)
Posledica izvirnega greha je, da je človeška narava, ne da bi bila povsem pokvarjena, ranjena v svojih naravnih močeh, podvržena nevednosti, trpljenju, gospostvu smrti, in nagnjena h grehu. To nagnjenje imenujemo concupiscentia – poželjivost.

78. Kaj je storil Bog po prvem grehu? (410-412) (420-421)
Po prvem grehu je bil svet prepravljen z grehi, a Bog ni zapustil človeka v oblasti smrti, marveč mu je – v “protoevangeliju” (1 Mz 3,15) – skrivnostno oznanil zmago nad zlom in dvig iz padca. To je prvo oznanilo odrešujočega Mesija. Zato bo padec imenovan celo srečna krivda, ker “je bila vredna imeti takšnega in tako velikega Odrešenika” (velikonočna vigilija).

DRUGO POGLAVJE
VERUJEM V JEZUSA KRISTUSA, EDINEGA BOŽJEGA SINA

79. Katera je vesela novica za človeka? (422-424)
To je oznanilo o Jezusu Krustusu, “Sinu živega Boga” (Mt 16,16), umrlem in vstalem. V času Heroda in cesarja Avgusta je Bog izpolnil obljube, dane Abrahamu in njegovemu potomstvu, ter poslal “svojega Sina, rojenega iz žene, podvrženega postavi, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje” (Gla 4,4-5)

80. Kako se ta vesela novica širi? (424-429)
Že od vsega začetka so prvi učenci goreče želeli oznanjati Jezusa Kristusa z namenom, da bi vse privedli k veri vanj. Tudi danes iz ljubečega poznanja Kristusa hrepenenje, da bi evangelizirali in katehizirali, se pravi, da bi v svoji osebi razodevali celoten božji načrt in pripeljali ljudi v občestvo z njim.

“IN V JEZUSA KRISTUSA, SINA NJEGOVEGA EDINEGA, GOSPODA NAŠEGA”

81. Kaj pomeni ime “Jezus”? (430-435)(452)
Ime “Jezus”, ki mu ga je dal angel ob oznanjenju, pomeni “Bog rešuje”. Izraža hkrati njegovo identiteto in njegovo poslanstvo, ker “b on odrešil svoje ljudstvo in njegovih grehov” (Mt 1,12). Peter zatrjuje, da “nam pod nebom ni dano nobeno drugo ime, po katerem bi se ljudje mogli rešiti” (Apd 4,12)

82. Zakaj se Jezus imenuje Kristus? (436-440) (453)
“Kristus” po grško, “Mesija” po hebrejsko pomeni “maziljenec”. Jezus je Kristus zato ker ga je Bog posvetil in mazilil s Svetim Duhom za odrešenjsko poslanstvo. Je od Izraela pričakovani Mesija, poslan na svet od Očeta. Jezus je sprejel naslov Mesija in natančno pojasnil negov pomen: “Prišel je iz nebes” (Jn 13,3), bil križan in nato obujen od mrtvih, je trpeči služabnik, ki “daje svoje življenje v odkupnino za mnoge” (Mt 20,28). Iz imena Kristus smo prejeli ime kristjani.

83. V kakšnem pomenu je Jezus “edinorojeni Božji Sin”? (441-445) (454)
Jezus je to v edinstvenem in popolnem pomenu. Pri krstu in spremenitvi na gori Očetov glas označuje Jezusa kot svojega “ljubljenega Sina”. Ko Jezus označuje sam sebe kot Sina, ki “pozna Očeta” (Mt 11,27), potrjuje svoje edinstvno in večno razmerje do Boga Očeta. Jezus je “edinorojeni Božji Sin” (1Jn 2,23), druga oseba Trojice. Je središče apostolske pridige: apostoli so “videli njegovo slavo, ki jo ime po Očetu kot edinorojeni Sin” (Jn 1,14)

84. Kaj pomeni naslov “Gospod”? (446-451)(455)
V Svetem pismu ta naslov običajno označuje Boga kot vzvišenega vladarja. Jezus sam si prideva ta naslov in razodeva svoje božje vladarstvo s svojim gospodovanjem nad naravo, nad hudobnimi duhovi, nad grehom in smrtjo, in zlasti s svojim vstajenjem. Prve cerkvene veroizpovedi razglašajo, da oblast, čast in slava, ki gredo Bogu Očetu, pripadajo tudi Jezusu; Bog “mu je dal ime, ki je nad vsakim drugim imenom” (Flp 2,11). Jezus je Gospod sveta in zgodovine, edini, kateremu mora človek popolnoma podvreči svojo osebno svobodo.

JEZUS KRISTUS JE BIL SPOČET OD SVETEGA DUHA, ROJEN IZ DEVICE MARIJE”

85. Zakaj je Božji Sin postal človek? (456-460)
Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja si je Božji Sin v naročju Device Marije po delovanju Svetega Duha privzel meso. Nas grešnike je hotel spraviti z Bogom, nam oznaniti njegovo neskončno ljubezen, biti za nas vzor svetosti in nas napraviti “deležne božje narave” (1 Pt 1,4).

86. Kaj pomeni beseda “učlovečenje”? (461-463)(483)
Cerkev z besedo “učlovečenje” označuje skrivnost čudovitega združenja božje in človeške narave v eni sami božji osebi Besede. Da bi izvršil naše odrešenje, se je Božji Sin učlovečil, postal je “meso” (Jn 1,14), resnično človek. Vera v učlovečenje je razločilno znamenje krščanske vere.

87. Na kakšne način je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek? (464-467)(469)
Jezus je neločljivo pravi Bog in pravi človek, v edinosti svoje božje osebe. On, Božji Sin, ki je “rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom”, je postal pravi človek, naš brat, in sicer ne da bi prenehal biti Bog, naš Gospod.

88. Kaj v tem pogledu uči kalcedonski koncil (leta 451)? (467)
Cerkveni zbor v Kalcedonu uči izpovedovati, da “je Sin, naš Gospod Jezus Kristus, popolnoma isti. Isti je popoln v božanstvu in popoln v človeškosti; resnično Bog in resnično človek, obstoječ iz razumne duše in telesa. Prav isti je enakega bistva z Očetom po božanstvu enakega bistva z nami po človečnosti, v vsem nam enak razen v grehu (Heb 4,15). Pred vsemi veki je bil rojen iz Očeta po božanstvu, v poslednjih dneh pa je bil isti zaradi nas in zaradi našega zveličanja rojen iz Device Marije, Božje Matere, po človeški naravi.”

89. Kako Cerkev izraža skrivnost učlovečenja? (464-469)(479-481)
To izraža z izpovedovanjem, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. Ima dve naravi, božjo in človeško, ki nista pomešani druga z drugo, temveč zedinjeni v eni sami osebi Božjega Sina. Zato je torej treba v Kristusovi človeški naravi vse – čudeže, trpeljenje, smrt – pridevati njegovi božji osebi, ki deluje po privzeti človeški naravi.

“O, edinorojeni Sin in Beseda Boga samega, čeprav si nesmrten, si se hotel zaradi našega zveličanja utelesiti iz svete Bogorodice in vedno device Marije (...) Ti, ki si eden od svete Trojice, slavljen z Očetom in Svetim Duhom, reši nas!” (bizantinska liturgija sv. Janeza Zlatoustega).

90. Ali je učlovečeni Božji Sin imel dušo s človeškim spoznavanjem? (470-474)(482)
Božji Sin si je privzel telo, oživljeno z razumno človeško dušo. S svojim človeškim razumom se je Jezus naučil veliko stvari z izkušnjo. A tudi kot človek je imel Božji Sin notranje in neposredno spoznavanje Boga, svojega Očeta. Prav tako je segal do skritih misli človeškega srca in popolnoma poznal večne načrte, ki jih je razodel s svojim prihodom.

91. Kako soglašata dve volji učlovečene Besede? (475)(482)
Jezus ima božjo voljo in človeško voljo. V svojem zemeljskem življenju je Božji Sin človeško hotel, kar je skupja z Očetom in Svetim Duhom odločil za naše zveličanje. Kristusova človeška volja je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi božji volji.

92. Ali je Kritus imel resnično človeško telo? (476-477)
Kristus si je privzel resnično človeško telo, s katerim je nevidnega Boga napravil vidnega. Zato smemo Kristusa upodabljati in častiti na svetih podobah.

93. Kaj predstalvja Jezusovo srce? (478)
Jezus nas je poznal in ljubil s človeškim srcem. Njegovo srce, prebodeno za naše zveličanje, je simbol tiste neskončne ljubezni, s katero Jezus ljubi Očeta in prav vsakega človeka.

94. Kaj pomeni izraz: “Spočet od Svetega Duha…”? (484-486)
To pomeni, da je Devica Marija spočela večnega Sina v svojem naročju od Svetega Duha in brez sodelovanja moža: “Sveti Duh bo prišla nadte” (Lk 1,35), ji je rekel angel ob oznanjenju.

95. “... rojen iz Marije Device”: zakaj je Marija resnično Božja Mati? (495)(509)
Marija je resnično Božja Mati, ker je Jezusova Mati (Jn 2,1;19,25). Tisti namreč, katerega je spočela od Svetega Duha in ki je resnično njen Sin, je večni Sin Boga Očeta. Je Bog sam.

96. Kaj pomeni brezmadežno spočetje? (478-492)(508)
Bog je milostno izbral Marijo pred vso večnostjo, da bi bila Mati njegovega Sina: da bi izpolnila tolikšno poslanstvo, je bila spočeta brezmadežna. To pomeni, da je bila Marija po božji milosti in glede na zasluženje Jezusa Kristusa obvarovana izvirnega greha že od svojega spočetja.

97. Kako Marija sodeluje z odrešenjskim božjim načrtom? (493-494)(508-511)
Marija je po božji milosti ostala brez vsakega osebnega greha vse svoje življenje. Je “milosti polna” (Lk 1,28) “vsa sveta”. Ko ji angel oznani, da bo rodila “Sina najvišjega” (Lk 1,23) svobodno izreče svojo privolitev s “poslušnostjo vere” (Rim 1,5). Marija sama sebe v celoti izroči osebi in delu svojega Sina Jezusa, ko z vsem srcem sprejme odrešenjsko božjo boljo.

98. Kaj pomeni Jezusovo deviško spočetje? (496-498)
Pomeni, da je bil Jezus spočet samo z močjo Svetega Duha v naročju Device, brez sodelovanja moža. Jezus je Sin nebeškega Očeta po božji naravi in Marijin Sin po človeški naravi, vendar pa pravi Očetov Sin v obeh naravah; v njem je ena sama oseba, namreč božja.

99. V kakšnem smislu je Marija “vedno devica”? (499-507)(510)
V smislu, da “je ostala devica ob spočetju svojega Sina, daveca ob porodu, devica, ko ga je nasila v svojem telesu, devica, ko ga je hranila na svojih prsih, devica vedno in vselej” (sveti Avguštin). Zatorej, ko evangeliji govorijo o “Jezusovih bratih in sestrah”, gre za Jezusove bližnje sorodnike, v skladu z izrazom, ki ga uporablja Sveto pismo.

100. Na kakšen način je Marijino duhovno materinstvo univerzalno? (501-507)(511)
Marija ima edinega Sina, Jezusa. Toda v njej se njeno duhovno materinstvo razteza na vse ljudi, katere je prišel Jezus odrešit. Pokorna ob novem Adamu, Jezusu Kristusu, je devica nova Eva, resnična mat vseh živih, ki z materinsko ljubeznijo sodeluje pri njihovem rojstvu in pri njihovi vzgoji v redu milosti. Kot Devica in Mati je Marija podoba Cerkve, njeno najpopolnejše uresničenje.

101. V kakšnem smislu je Kristusovo življenje skrivnost? (512-521)(561-562)
Vse Kristusovo življenje je dogodek razodevanja. Kar je vidno v Jezusovem zemeljskem življenju, vodi k njegovi vidni skrivnosti, zlasti k skrivnosti njegovega božjega sinovstva: “Kdor vidi mene, vidi Očeta” (Jn 14,9). Tudi če se odršenje dopolni s križev in vstajenjem, e vse Kristusovo življenje skrivnost odrešenja, kajti vse, kar je Jezus storil, govoril in trpel, je imelo namen odrešiti padlega človeka in ga znova postaviti v njegovo prvotno poklicanost božjega otroka.

102. Kakšne so bile priprave na Jezusove skrivnosti? (522-524)
Je predvsem dolgo upanje, trajajoče več stoletij, ki ga podoživljamo v bogoslužnem obhajanju adventnega časa. Poleg zastrtega pričakovanja, ki ga je Bog položil v srce poganov, je pripravljal prihod svojega Sina prek stare zaveze do Janeza Krstnika, ki je zadnji in največji izmed vseh prerokov.

103. Kaj uči evangelij o skrivnostih Jezusovega rojstva in otroštva? (525-530)(563)
O božiču se veličastvo nebes razodeva v slabostnosti otroka; Jezusovo obrezovanje je znamenje njegove pripadnosti izraelskemu ljudstvu in predpodoba njegovega krsta; Gospodovo razglašenje razodeva Jezusa kot Izraelovega Kralja – Mesija vsem narodom; ob njegovem darovanju v templju s Simeonom in Ano celotno izraelovo pričakovanje sreča s svojim odrešenikom; beg v Egipt in pokol nedolžnih otrok naznanjata, da bo vse Kristusovo življenje v znamenju preganjanja; njegova vrnitev iz Egipta spominja na izhod /iz Egipta/ in predstavlja Jezusa kot novega Mojzesa: on je pravi in dokončni osvoboditelj.

104. Kakešen pouk nam daje Jezusovo skrito življenje v Nazaretu? (533-534)(564)
V času skritega življenja v Nazaretu ostaja Jezus v molku običajnega življenja. Tako nam omogoča zedinjati se z njim v svetosti vsakdanjeg življenja, stkanega z molitvijo, preprostostjo, delom, družinsko ljubeznijo. Njegova podreditev Mariji in krušnemu očetu Jožefu je podoba njegove sinovske pokorščine Očetu. Marija in Jožef v veri sprejemata Jezusovo skrivnost, čeprav je ne razumeta vedno.

105. Zakaj Jezus sprejam od Janeza “krst pokore v odpuščanje grehov” (Lk 3,3)? (535-537)(565)
Zato, da začne da začne svoje javno življenje in vnaprej sprejme krst svoje smrti; tako sprejme svojo uvrstitev med grešnike, čeprav je brez greha. On je “božje jagnje, ki odjemlje greh sveta” (Jn 1,29). Oče ga razglasi za svojega “ljubljenega Sina” (Mt 3,17) in Sveti Duh se spusti nanj. Jezusov krst je predpodoba našega krsta.

106. Kaj razodevajo Jezusove skušnjave v puščavi? (538-540)(566)
Jezusove skušnjave v puščavi so ponovitev skušnjav Adama v raju in Izraela v puščavi. Satan skuša Jezusa v njegovi pokorščini poslanstvu, ki mu ga je zaupal Oče. Kristus, novi adam, vzdrži, in njegova zmaga naznanja zmagonjegovega trpljenja, najvišjo pokorščino njegove sinovske ljubezni. Cerkev se pridružuje tej skrivnosti zlasti v bogoslužnem času posta.

107. Kdo je povabljen v božje kraljestvo, ki ga Jezus omenja in uresničuje? (541-546)(567)
Jezus vabi v božje kraljestvo vse ljud. Tudi najhujši grešnik je poklican, da se spreobrne in sprejme brezmejno Očetovo usmiljenje. Božje kraljestvo že tu na zemlji pripada tistim, ki ga sprejmejo s ponižni srcem. Njim razodene svoje skrivnosti.

108. Zakaj Jezus razodeva kraljesvo z znamenji in čudeži? (547-550)(567)
Jezus spremlja svojo besedo z znamenji in čudeži, da bi potrdil, da je kraljestvo navzoče v njem, v Mesiju. Čeprav ozdravlja neatere osebe, ni prišel zato, da bi odpravil vse zlo tu na zemlji, pač pa da bi nas osvobodil zlasti suženjstva greha. Izganjanje hudobnih duhov naznanja, da bo njegov križ zmagovit nad “vladarjem tega sveta” (Jna 12,31).

109. Kakšno oblast podeljuje Jezus svojim apostolom v božjem kraljestvu?
Jezus izbere dvanajstere, prihodnje priče svojega vstajenja, da se jim dá delež pri svojem poslanstvu in pri svoji oblasti, da učijo, odvezujejo grehov, gradijo in vodijo Cerkev. V tem zboru Peter prejme “ključe nebeškega kraljestva” (Mt 16,19) in zavzema prvo mesto s poslanstvom, da varuje vero vsake osalbitve in da v veri utrjuje svoje brate.

110. Kakšen pomen ima spremenitev? (554-556)(568)
V spremenitvi se prikaže predvsem Trojica: “Oče v glasu, Sin v človeku, Duh v svetlem oblaku” (sveti Tomaž Akvinski). Jezus, ki se z Mojzesom in Elijem pogovarja o svojem “odhodu” (Lk 9,31) pokaže, da gre njegovo veličastvo prek križa, in daj predokus svojega vstajenja in svojega veličastnega prihoda, “ko bo preobrazil naše bedno telo, tako a ga bo naredil podobnega svojemu poveličanemu telesu” (Flp 3,21)

“Ti si se spremenil na gori in tvoji učenci so, kolikor so bili sposobni, zrli tvojo slavo, Kristus, Bog; tako naj bi, ko so te videli križanega, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno, in naj bi svetu oznanjevali, da si ti v resnici odsevanje Očeta” (bizantinska liturgija).

111. Kakašen je Jezusov mesijanski vhod v Jeruzalem? (557-560)(569-570)
Jezus se sam trdno odloči kreniti proti Jeruzalemu, da bi trpel, umrl in vstal. Kot mesijanski Kralj, ki razodeva prihod bojega kraljestva, vstopi v svoje mesto sedeč na osliču. Sprejmejo ga mali, njihovo vzklikanje je privzeto v evharistični Sanctus: “Blagoslovljen, k prihaja v Gospodovem imenu! Hozana (reši nas)” (Mt 21,9). Bogoslužje Cerkve začenja véliki teden z obhajanjem tega vhoda v Jeruzalem.

JEZUS KRISTUS JE TRPEL POD PONCIJEM PILATOM, KRIŽAN BIL, UMRL IN BIL V GROB POLOŽEN”

112. Kakšne je pomen Jezusove velikonočne skrivnosti? (571-573)
Jezusova velikonočna skrivnost, ki obsega njegovo trpeljenje in smrt, vstajenje in poveličanje, je v srcu krščanske vere, ker se je odrešenjski božji načrt izvršil enkrat za vselej z odrešilno smrtjo Božjega Sina Jezusa Kristusa.

113. S katerimi obdolžitvami je bil Jezus obsojen? (574-576)
Nekateri voditelji Izraela so obdolžili Jezusa, da deluje zoper postavo, zoper jeruzalemski tempelj in zlasti zoper vero v enega samega Boga, ker se je razglašal za Božjega Sina. Zato so ga izročili Pilatu, da bi ga obsodili na smrt.

114. Kakšen odnos je imel Jezus do Izraelove postave? (577-582)(592)
Jezus ni odpravil postave, ki jo je dal Mojzesu na Sinaju, ampak jo je dopolnil s tem, da ji je podelil dokončno razlago. Je božji Zakonodajalec, ki v celoti spolnjuje to postavo. Jezus je nadalje zvesti služabnik, ki s svojo spravni in zadostilno smrtjo naklanja edino daritev, ki je sposobna odvzeti vse “pregrehe ljudi v prejšnji zavezi” (Heb 9,15)

115. Kakšno je bilo Jezusovo ravnanje do jeruzalemskega templja? (583-586)(593)
Jezus je bil obdolžen sovražnosti do templja. Vendar ga je spoštoval kot “hišo svojega Očeta” (Jn 2,16) in je tam podal pomeben del svojega nauka. A napovedal je tudi njegovo porušenje v odnosu do svoje smrtu. Samega sebe je predstavil kot dokončno prebivališče Boga med ljudmi.

116. Ali je Jezus nasprotoval Izraelovi veri v enega Boga in odrečenika? (587-591)(594)
Jezus ni nikoli nasprotoval veri v enega Boga, tudi tedaj ne, ko je izvrševal najodličnejše božje delo, ki je dopolnjevalo mesijanske obljube in ga razodevalo enakega Bogu: odpuščanje grehov. Jezusova zahteva, da verujejo vanj in se spreobrnejo, omogoča razumeti tragično nerazumevanje velikega zbora, ki je prišel do sodbe, da Jezus zasluži smrt kot bogokletnik.

117. Kdo je odgovoren za Jezusovo smrt? (595-598)
Jezusovega trpljenja in smrti ni mogoče pripisovati vsem tedaj živečim Judom brez razlike niti drugim Judom, ki so potem prišli v čas in prostor. Vsak posamezni grešnik, se pravi vsak človek, je tako rekoč povzorčitelj in orodje vseh muk, ki jih je pretrpel Odrešenik. Za krivce tega strašnega hudodelstva moramo imeti tiste, predvsem če so kristjani, ki spet in spet padajo v grehe in se naslajajo v zablodah in grehih.

118. Zakaj Jezusova smrt spada v odrešenjski božji načrt? (599-605)(619)
Da bi vse ljudi, zapisane smrti zaradi greha, spravil s seboj, se je Bog iz ljubezni odločil poslati svojega Sina, da bi se izročil smrti za grešnike. Jezus je umrl, “kakor je v Pismih”. Njegova smrt je bila napovedana v Stari zavezi, zlasti kot daritev trpečega služabnika.

119. Na kakšen način je Kristus samega sebe daroval Očetu? (606-609)(620)
Vse Kristusovo življenje je svobodna daritev Očetu, da bi izpolnil njegov načrt odrešenja. Jezus daje “svoje življenje v odkupnino za mnoge” (Mr 10,45) in tako spravi z Bogom vse človeštvo. Njegovo trpljenje in njegova smrt razodevata, kako je njegova človeška narava svobodno in popolno orodje božje ljubezni, ki hoče zveličanje vseh ljudi.

120. Kako se Jezusova daritev izraža pri zadnji večerji? (610-611)(621)
Pri zadnji večerji z dvanajsterimi apostoli na večer pred svojim trpljenjem Jezus vnaprej izvrši, se pravi, izrazi in uresniči prostovoljno daritev samega sebe: “To je moje telo, ki se daje za vas”, “to je moja kri, ki… se preliva” (Lk 22,19-20). S tem Jezus hkrati postavi evharistijo kot “spomin” (1 Kor 11,25) svoje daritve in svoje apostole za duhovnike nove zaveze.

121. Kaj se dogaja v smrtnem boju na Oljski gori? (612)
Kljub gorzi, ki jo smrt povzroči v povsem človeški naravi “začwtnika življenja” (Apd 3,15), se človeška volja Božjega Sina podrejaOčetovi volji: da bi nas odrešil, Jezus sprejme to, da na svojem telesu nosi naše grehe in postane “pokoren do smrti” (Flp 2,8).

122. Kateri so učinki Kristusove daritve na križu? (613-617)(622-623)
Jezus je svobodno daroval svoje življenje v spravno daritev, se pravi, da je popravil naše krivde in zadostil zanje s popolno pokorščino svoje ljubezni vse do smrti. Ta “ljubezen do konca” (Jn 13,1) Božjega Sina spravi z Očetom vse človeštvo. Kristusova velikonočna daritev torej na edinstven, popoln in dokončen način odkupi vse ljudi in jim odpre občestvo z Bogom.

123. Zakaj Jezus kliče svoje učence, naj vzamejo nase svoj križ? (618)
Ko Jezus kliče svoje učence, naj “vzamejo svoj križ in hodijo za njim” (Mt 16,24), hoče pridružiti svoji odrešilni daritvi prav tiste, ki so prvi deležni njenih dobrot.

124. V kakšnem stanju je bilo Kristusovo telo v grobu? (624-630)
Kristus je resnično umrl in bil resnično pokopan. Toda božja moč je obvarovala njegovo telo trohnjenja.

JEZUS KRISTUS JE ŠEL V PREDPEKEL, TRETJI DAN OD MRTVIH VSTAL”

125. Kaj je “predpekel” v katerega gre Jezus? (632-637)
“Predpekel” – za razliko od pekla pogubljenja – je sestavljal stanje vseh tistih, pravičnih in hudobnih, ki so umrli pred Kristusom. V svoji duši, zedinjeni z njegovo božjo osebo, je Jezus dosegel, v predpeklu pravične, ki so pričakovali svojega Odrešenika, da bi končno prišli do gledanja Boga. Potem, ko je Jezus s svojo smrtjo premagal smrt in hudiča, “ki je imel smrtonosno oblast” (Heb 2,14), je osvobodil pravične, ki so pričakovali Odrešenika, in jim odprl nebeška vrata.

126. Katero mesto zavzema Kristusovo vstajenje v naši veri? (631)(638)
Jezusovo vstajenje je najvijaš resnica naše vere v Kristusa in skupaj s križem predstavlja bistveni del velikonočne skrivnosti.

127. Katera “znamenja” izpričujejo Jezusovo vstajenje? (639-644)(656-657)
Poleg odločilno pomembnega znamenja praznega groba Jezusovo vstajenje izpričujejo žene, ki so Jezusa prve srečale in ga oznanile apostolom. Jezus se je nato “prikazal Petru in dvanajsterim. Nato se je prikazal več kot petstvo bratom hkrat” (! Kor 15,5-6) in še drugim. Apostoli si niso mogli izmisliti vstajenja, ker se jim je zdelo to nemogoče: Jezus jih je namreč celo grajal zaradi njihove nevere.

128. Zakaj je vstajenje hkrati presežen dogodek? (647) (656-657)
Čeprav je vstajenje, kolikor je to vstop Kristusove človeške narave v božjo slavo, zgodovinski dogodek, ugotovljiv in izpričan z znamenji in pričevanji, kot skrivnost vere presega in prerašča zgodovino. Zato se vstali Kristus ni pokazal svetu, temveč svojim učencem, katere je določil za svoje priče pred ljudstvom.

129. Kakšno je jezusovo vstalo telo? (645-646)
Kristusovo vstajenje ni bilo vrnitev v zemeljsko življenje. Njegovo vstalo telo je telo, ki je bilo križano in nosi znamenja njegovega trpljenja, a je odslej deležno božjega življenja z lastnostmi poveličanega telesa. Zaradi tega je vstali Jezus popolnoma svoboden, da se prikaže svojim učence, kakor in kjer hoče in pod različnimi podobami.

130. Nakakšen način je vstajenje delo svete Trojice? (648-650)
Kristusovo vstajenje je presežno delo Boga. Tri božje osebe delujejo skupaj v skladu s tem, kar jim je lastno: Oče razodeva svojo moč; Sin “spet prejme” življenje, ki ga je svobodno daroval (Jn 10,17), ko združi svojo dušo in svoje telo, katero Sveti Duh oživlje in posvečuje.

131. Kakšna sta smisel in odrešenjski pomen vstajenja? (651-655)(658)
Vstajenje je vrhunec učlovečenja. Vstajenje potrjuje Kristusovo božjo naravo kakor tudi vse, kar je sam storil in učil, ter uresničuje vse božje obljube v naš blagor. Poleg tega je Vstali, zmagovalec nad grehom in smrtjo, počelo našega opravičenja in našega vstajenja: že sedaj nam daje milost posinoveljenja, ki je stvarna deležnost pri njegovem življenju edinorojenega Sina; nato bo ob koncu časov obudil naše telo.

JEZUS JE ŠEL V NEBESA, SEDI NA DESNICI BOGA, OČETA VSEMOGOČNEGA”

132. Kaj pomeni vnebohod? (659-667)
Po štiridestih dneh, odkar se je Kristus prikazoval apostolom pod podobo navadne človeške narave, ki je zastirala njegovo slavo Vstalega, gre Kristus v nebesa in sede na Očetovo desnico. Kristus je Gospod, ki odslej kraljuje s svojo človeško naravo v večni slavi Božjega Sinain nenehno posreduje za nas pri Očetu. Pošilja nam svojega Duha in nam daje upanje, da bomo nekoč prišli k njemu, saj nam je pripravil prostor.

134. Kakšen bo Gospodov prihod v slavi? (675-677)(680)
Po zadnjem kozmičnem pretresu tega minljivega sveta bo Kristusov prihod v slavi povezan z dokončnim zmagoslavjem Boga v paruziji (ponovnim prihodom) in s poslednjo sodbo. Tako bo božje kraljestvo prispelo do dovršitve.

135. Kako bo Kristus sodil žive in martve? (678-679)(681-682)
Kristus bo sodil z oblastjo, katero je pridobil kot Odrešenik sveta, ki je prišel reševat ljudi. Razkrite bodo najgloblje skrivnosti srca, kakor tudi ravnanje vsakogar do Boga in do bližnjega. Vsak človek bo po svojih delih obdarjen ali obsojen za vso večnost. Tako se bo uresničila “Kristusova polnost” (Ef 4,13), v kateri “bo Bog vse v vseh” (1 Kor 15,28).

TRETJE POGLAVJE
VERUJEM V SVETEGA DUHA

136. Kaj hoče povedati Cerkev, ko izpoveduje: “Verujem v Svetega Duha”? (683-686)
Verovati v Svetega Duha se pravi zpovedovati, da je Sveti Duh tretja oseba svete Trojice, ki izhaja iz Očeta in Sina in ga skupaj “z Očetom in Sinom molimo in slavimo”. Duh je bil “poslan v naše srce” (Gal 4,6), da bi prejeli novo življenje kot božji otroci.

137. Zakaj sta poslušanje Sina in Duha neločljivi? (687-690)(742-743)
V nerazdeljivi Trojici sta Sin in Duh različna, vendar neločljiva. Od začetka do dovršitve časa, namreč, ko Oče pošlje svojega Sina, pošlje tudi svojega Duha, ki nas zedinja s Kristusom v veri, da moremo kot posinovljeni otroci klicati Boga “Oče” (Rim 8,15). Sveti Duh je neviden, vendar ga spoznavamo po njegovem delovanju, ko nam razkriva Besedo in ko deluje v Cerkvi.

138. Kakšni so nazivi Svetega Duha? (691-693)
“Sveti Duh” je lastno ime tretje osebe svete Trojice. Jezus ga imenuje tudi: Duh Paraklet (Tolažnik, Advocatus) in Duh resnice. Nova zaveza ga imenuje tudi: Krisusov Duh, Gospodov Duh, Božji Duh, Duh slave, Duh obljube.

139. Kateri so simboli Svetega Duha? (694-701)
Simboli Svetega Duha so številni: živa voda, ki izvira iz Kristusovega prebodenega srca in odžeja krščene, maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; ogenj, ki preoblikuje, česar se dotakne; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po čemer se podeljujej Duh; golob, ki se spusti na Kristusa in ostane nad njim pri krstu.

140. Kaj pomeni, da je Duh “govoril po prerokih”? (687-688)(702-716)
Z besedo preroki razumemo vse tiste, ki jih je Sveti Duh navdihnil, da so govorili o božjem imenu. Duh privede prerokbe stare zaveze do polne dovršitve v Kristusu, čigar skrivnost razkriva v novi zavezi.

141. Kaj dovrši Sveti Duh v Janezu Krstniku? (717-720)
Duh napolni Janeza Kristnika, zadnjega preroka stare zaveze, ki je po njegovem delovanju poslan, da “pripravi za Gospoda dovzetno ljudstvo” (Lk 1,17) in oznanu prihod Kristusa, Božjega Sina: tistega, na kogar je videl prihajati Duha in ostati nad njim, tistega, “ki krščuje v Svetem Duhu” (Jn 1,33).

142. Kakšno je delo Duha v Mariji? (721-726)(744)
Sveti Duh dopolni v Mariji pričakovanja in priprave stare zaveze za Kristusov prihod. Na edinstvn način jo napolni z milostjo in napravi njeno devištvo rodovitno, da rodi učlovečenega Božjega Sina. Iz nje napravi mater “celotnega Kristusa”, to se pravi mater Jezusa Glave in Cerkve, njegovega Telesa. Marija je navzoča med dvanajsterimi na binkoštni dan, ko Duh začenja “poslednje čase” z nastopom Cerkve.

143. Kakšne je odnos med Duhom in Kristusom Jezusom v njegovem zemeljskem poslanstvu? (727-730)(745-746)
Božji Sin je z maziljenjem Duha posvečen za Mesija v svoji človeški naravi od samega učlovečenja. Kristus ga razodeva v svojem poučevanju, ko izpolnjuje obljubo, dano očetom, in ga priobčuje porojajoči se Cerkvi s tem, da ga dihne v apostole po svojem vstajenju.

144. Kaj se zgodi na Binkošti?
Petdeset dni po svojem vstajenju, na binkošti, poveličani Jezus Kristus v obilju razlije Duha in ga razodene kot božjo osebo, tako je sveta Trojica v polnosti razodeta. Poslanstvo Kristusa in Duha postane poslanstvo Cerkve, ki je poslana, da oznanja in razširja skrivnost troedinega občestva.

“Videli smo resnično luč, prejeli smo nebeškega Duha, nešli smo resnično vero: molimo nedeljivo Trojico, kajti ona nas je rešila” (bizantinska liturgija, troparij pri binkoštnih večernicah).

145. Kakšno je delo Svetega Duha v Cerkvi? (733-741)(747)
Duh zida, oživlja in posvečuje Cerkev: Duh ljubezni vrača krščencem sličnost z Bogom, izgubljeno z grehom, in jim daje, da v Kristusu živijo od samega življenja svete Trojice. Pošilja jih pričevat za Kristusovo resnico in jih ureja v njihovih medsebojnih nalogah, da bi vsi obrodlili “sad Duha” (Gal 5,22).

146. Kako Kristus in njegov Duh delujeta v vernih? (738-741)
Kristus po zakramentih priobčuje udom svojega skrivnostnega telesa svojega Duha in božjo milost, ki rojeva sadove novega življenja, po Duhu. Končno, Sveti Duh je učitlej molitve.

VERUJEM ... SVETO KATOLIŠKO CERKEV”

Cerkev v božjem načrtu

147. Kaj pomeni beseda Cerkev? (751-752)(777)(804)
Označuje ljudstvo, ki ga Bog sklicuje in zbira z vseh koncev sveta, da bi sestavljali zbor tistih, ki po veri in krstu postanejo božji otroci, Kristusovi udje in tempelj Svetega Duha.

148. Ali so druga imena in podobe s katerimi Sveto pismo nakazuje Cerkev? (753-757)
V Svetem pismu srečujemo celo vrsto podob, ki izražajo dopolnjujoče se vidike skrivnosti Cerkve. Stara zaveza daje prednost podobam v povezavi z božjim ljudstvom. Nova zaveza ima rajši podobe v povezavi s Kristusom, kot glavo tega ljudstva, ki je njegovo telo. Prav tako ima rada podobe vzete iz pastirskega življenja (ovčji hlev, čreda, ovce), kmečkega življenja (polje, oljka, vinograd), prebivanja bivališče, skala, tempelj), družinskega življenja (nevesta, mati družina).

149. Kakašen je izvor in dovršitev Cerkve? (758-766)(778)
Cerkev najde svoj izvor in dovršitev v večnem božjem načrtu. Bila je pripravljena v stari zavezi z izvolitvijo Izraela, znamenjem prihodnjega zbiranja vseh narodov. Utemeljena z besedami in dejanji Jezusa Kristusa je bila uresničena zlasti z njegovo odrešenjsko smrtjo in njegovim vstajenjem. Nato je bila razglašena kot odrešenjsko-zveličavna skrivnost z izlitjem Svetega Duha na binkošti. Dovršena bo ob koncu šasov kot nebeški zbor vseh odkupljenih.

150. Kakašno je poslanstvo Cerkve? (767-769)
Poslanstvo Cerkve je, da oznanjuje in vzpostavlja sredi vseh narodov božje kraljestvo, ki ga je začel Jezus Kristus. Cerkev je tu na zamelji kal in začetek tega odrešenjskega kraljestva.

151. V kakšnem smislu je Cerkev skrivnost? (770-773)(779)
Cerkev je skrivnost, kolikor je v njeni vidn stvarnosti navzoča in deluje duhovna, božja stvarnost, ki jo je mogoče videti samo z očmi vere.

152. Kaj pomeni, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja? (774-776)(780)
Pomeni, da je znemanje in orodje za spravo in občestvo vsega človeštva z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu.

Cerkev: božje ljudstvo, Kristusovo telo, tempelj Svetega Duha

153. Zakaj je Cerkev božje ljudstvo? (781)(802-804)
Cerkev je božje ljudstvo, ker je Bog hotel ljudi posvečevati in zveličati in ne ločeno, temveč jih je združil v eno samo ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha.

154. Katere so značilnosti božjega ljudstvo? (782)
To ljudsvo, katerega član človek postane po veri v Kristusa in po krstu, ima za izvor Boga Očeta, za vladarja Jezusa Kristusa, odlikovano je z dostvojanstvom in svobodo božjih otrok, za postavo ima novo zapoved ljubezni, njegovo poslanstvo je biti sol zemlje in luč sveta, za cilj ima božje kraljestvo, ki se je začelo na zemlji.

155. V kakšnem smislu je božje ljudstvo deležno trojne Kristusove službe, duhovnika, preroka in kralja? (787-791)(805-806)
Božje ljudstvo je deleno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor je z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kraljvesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim.

156. V kakšnem smislu je Cerkev Kristusovo telo? (787-791)(805-806)
Po Duhu umrli in vstali Kristus globoko zedinja s seboj svoje verne. Tako se verujoči v Kirstusa, kolikor so z njim tesno povezani zlasti v evharistiji, združeni med seboj v ljubezni, ko sestavljajo eno samo telo, Cerkev, katere edinost se uresničuje v v različnosti udov in nalog.

157. Kdo je glava tega telesa? (792-795)(807)
Kristus “je glava telesa, to je Cerkve” (Kol 1,18). Cerkev živi iz njega, po njem in zanj. Kristus in Cerkev sta torej “celotni Kristus” (sveti Avguštin); “Glava in udje so kakor ena sama skrivnostna (mistična) oseba” (sveti Tomaž Akvinski).

158. Zakaj Cerkev imenujemo Kristusovo nevesto? (796)(808)
Zato, ker je Gospod sam sebo označil kot “ženina” (Mr 2,19), ki je ljubik Cerkev in si jo je pridružil v večno zavezo. Kristus je dal zanjo sam sebe, da bi jo očistil s svojo krvjo in “jo posvetil” (Ef 5,26) ter naredil za rodovitno mater vseh božjih otrok. Medtem, ko izraz “telo” opozarja na enoto “telesa” z udi, izraz “nevesta” poudarja razlikovanje obeh v osebnostnem odnosu.

159. Zakaj pravimo, da je Cerkev tempelj Svetega Duha? (797-798)(809-810)
Zato, ker je Sveti Duh ves v telesu, ki je Cerkev; v njegovi glavi in njegovih udih; Sveti Duh gradi Cerkev v ljubezni z božjo besedo, zakramenti, krepostmi in karizmami.

“Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev” (sveti Avguštin).

160. Kaj so karizme? (799-801)
Karizme so posebn darovi Svetega Duha, podeljeni posameznikom za blagor ljudi, za potrebe sveta in zlasti za graditev Cerkeve. Samo cerkvenemu učitlejstvu pripada razločevanje karizem.

Cerkev je ena, sveta, katoliška in apostolska

161. Zakaj je Cerkev ena? (811-815)(866)
Cerkev je ena, ker ima za izvor edinost enega samega Boga v Trojici oseb; za ustanovitelja in valadarja ima Jezusa Kristusa, ki vse zedinja v eno ljudstvo in eno telo; za dušo ima Svetega Duha, ki zedinja vse vernike v občestvu v Kristusu. Cerkev ima eno samo vero, eno samo zakramentalno življenje, eno samo apostolsko nasledstvo, eno samo upanje in isto ljubezen.

162. Kje obstaja edina Kristusova Cerkev? (816)(870)
Edina Kristusova Cerkev kot ustanoveljna in urejena družba va svetu obstaja v (subsistit in) katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ko so v občestvu z njim. Samo po njej je mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev, ker je Gospod zaupal vse dobrine nove zaveze samo zboru apostolov s Petrom na čelu.

163. Kako naj gledamo na nekatoliške kristjane? (817-819)
V cerkvah in cerkvenih skupnostih, ki so se ločile od polnega občestva s katoliško Cerkvijo, je mogoče najti veliko prvin posvečenja in resnice. Vsi ti darovi prihajajo od Kristusa in sami po sebi kličejo h katoliški edinosti. Udje teh Cerkva in skupnosti so utelešeni v Kristusa po krstu: zato jih priznavamo kot brate.

164. Kako naj si prizadevamo za edinost kristjanov? (820-822)
Hrepenenje po obnovljeni edinosti med vsemi kristjani je Kristusov dar in klic Svetega Duha. Tiče se vse Cerkve in se udejanja s spreobrnjenjem srca, z molitvijo, medsebojnim bratskim poznanjem, s teološkim dialogom.

165. V kakšnem smislu je Cerkev sveta? (823-829)(867)
Cerkev je sveta, ker je najsvetejši Bog njen prazačetnik. Kristus je zanjo dal samega sebe, da bi jo posvetil ter jo napravil posvečujočo. Sveti duh jo oživlja z ljubeznijo. V njej je polnost zveličavnih sredstev. Svetost je poklicanost vsakega njenega uda in je cilj vse njene dejavnosti. Cerkev ima v svoji notranjosti Devico Marijo in neštete svetnike kot vzornike in priprošnjike. Svetost Cerkve je izvir posvečenja njenih otrok, ki se tu na zemlji vsi priznavajo za grešnike in vedno potrebujejo spreobrnjenja in očiščevanja.

166. Zakaj pravimo, da je Cerkev katoliška? (830-831)(868)
Cerkev je katoliška, to je vesojna, kolikor je v njej navzoč Kristus: “Kjer je Kristus Jezus, tam je katoliška Cerkev” (svet Ignacij Antiohijski). Oznanja celoto in celovitodst vere; nosi in oskrbuje polnost zveličavnih sredstev; poslana je v misijon vsem narodom vseh časov, kateri koli kulturi pripadajo.

167. Ali je delna Cerkev katoliška? (832-835)
Katoliška je vsaka delna Cerkev (to j škofija ali eparhija), sestavljena iz skupnosti kristjanov, ki so povezani v občestvu vere in zakramentov s svojim škofom, posvečenim v apostolskem nasledstvu z rimskim škofom, ki “predseduje v ljubezni” (sveti Ignacij Antiohijski).

168. Kdo pripada katoliški Cerkvi? (836-838)
Vsi ljudje na različne načine pripadajo ali so naravnani h katoliški edinosti božjega ljudstva. V katoliško Cerkev je popolnoma včlenjen tisti, ki je, obdarjen s svetim Duhom, povezan z njo z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkevenega vodstva ter občestva. Krščeni, ki ne uresničujejo v polnosti te katoliške edinosti, so v nekem, čeprav v nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo.

169. V kakšnem razmerju je Katoliška Cerkev do judovskega ljudstva? (839-840)
Katoliška Cerkev priznava svoje razmerje do judovskega ljudstva zaradi dejstva, da mu je Gospod, naš Bog, najprej govoril. Judoviskemu ljudstvu namreč “pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesu Kristus” (Rim 9,5). V nasprotju z drugimi nekrščanskimi verstvi je judovska vera že odgovor na razodetje Boga v stari zavezi.

170. Kakšna je povezava med katoliško Cerkvijo in nekrščanskimi verstvi? (841-845)
Obstaja povezava skupnega izvora in končnega cilja vsega človeškega rodu. Katoliška Cerkev priznava, da vse, kar je v drugih verstvih dobrega in resničnega, prihaja od Boga, je odsev njegove resnice, more pripravljati na sprejem evangelija in voditi k edinosti človeštva v Kristusovi Cerkvi.

171. Kaj pomeni trditev: “Zunaj Cerkve ni zveličanja”? (846-848)
Ta trditev pomeni, da celotno odrešenje in zveličanje prihaja od Kristusa-glave po Cerkvi, ki je njegovo telo. Zato se ne morejo zveličati tisti, ki vedo, da je Kristus ustanovil Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendar ne hoteli vstopiti vanjo ali v njej vztrajati. Hkrati pa morejo po zaslugi Kristusa in njegove Cerkve doseči večno zveličanje tisti, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti.

172. Zakaj mora Cerkev oznanjati evangelij vsemu svetu? (849-851)
Zato, ker je Kristus naročil: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujete jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19). To Gospodovo misijonsko naročilo ima svoj izvir v večni ljubrezni Boga, ki je poslal svojega Sina in svojega Duha, ker “hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1Tim 2,4)

173. Na kakšne način je Cerkev misijonarska? (852-856)
Cerkev, ki jo vodi Sveti Duh, nadaljuje v zgodovini poslanstvo Kristusa samega. Kristjani morajo zato vsem oznanjati veselo novico, ki jo je prinesel Kristus, ko hodijo po njegovi poti, pripravljeni žrtvovati tudi same sebe do mučeništva.

174. Zakaj je Cerkev apostolska? (857, 869)
Cerkev je apostolska po svojem izvoru, ker je sezidana na “telemlju apostolov” (Ef 2,20); po svojem nauku, ki je apostolski; po svoji zgradbi, ker jo učijo, posvečujejo in vodijo do Kristusove vrnitve apostoli po škofih, ki so njihovi nasledniki, v občestvu s Petrovim naslednikom.

175. V čem obstaja poslanstvo apostolov? (858-860)
Beseda apostol pomeni odposlanec. Jezus, Očetov Odpolanec, je poklical k sebi dvanajstere izmed svojih učencev in jih postavil za svoje apostole, ko je iz njih napravil izbranepriče svojega vstajenja in temelje svoje Cerkve. Dal jim je nalogo, da nadaljujejo njegovo poslanstvo, rekoč: “Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas” (Jn 20, 21), ter obljubil, da bo z njimi do konca sveta.

176. Kaj je apostolsko nasledstvo? (861-865)
Apostolsko nasledstvo je predajanje poslanstva in oblasti na njihove naslednike, škofe, z zakramentom svetega reda. Po tem predajanju naprej Cerkev ostaja v občestvu vere in življenja s svojim začetom, medtem ko prek stoletij z razširanjem Kristusovega kraljestva na zemlji ureja ves svoj apostolat.

Verniki: hierarhija, laiki, posvečeno življenje

177. Kdo so verniki? (871-872)
Verniki so tisti, ki se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo udje božjega ljudstva. Deležni so Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, vsak po svoji zmožnosti pa je poklican k izvrševanju poslanstva, ki ga je Bog zaupal Cerkvi. Med njimi vlada resnična enakost glede dostojanstva božjih otrok.

178. Kako je sestavljeno božje ljudstvo? (873, 934)
Po božji ureditvi so v Cerkvi med erniki postvečeni nositelji službe, ki so prejejeli zakrament svetega reda in sestavljajo hierarhijo Cerkve. Drugi se imaujejo laiki. Končno so v Cerkvi verniki, ki pripadajo prvim in drugim in se na poseben način posvetijo Bogu z zaobljubo evangeljskih svetov: čistost v celibatu, uboštvo in pokorščina.

179. Zakaj je Kristus ustanovil cerkveno hierarhijo? (874-876)(935)
Kristus je ustanovil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da pase božje ljudstvo v njegovem imenu; za to ji je dal avtoriteto (oblast). Sestavljajo jo posvečeni nositelji služb: škofje, duhovniki in diakoni. Po zakramentu svetega reda škofje in duhovniki z izvrševanjem svoje službe delujejo v imenu in v osebi Kristusa-glave; diakoni služijo božjemu ljudstvu z diakonijo (služenjem) besede, bogoslužja, ljubezni.

180. Kako se udejanja zborna razsežnost cerkvene službe? (877)
Po zgledu dvanasterih apostolov, ki jih je Kristu skupaj izbral in poslal, je enota udov cerkvene hierarhije v službi občestva vseh vernikov. Vsak škof kot ud škofovskega zbora izvršuje svojo službo v občestvu s pepežem, ker je z njim postal deležen skrbi za vesoljno Cerkev. Duhovniki izvršujejo svojo službo v duovniškem zboru delne Cerkve v občestvu s svojim škofom in pod njegovim vodstvom.