Ob romanju od sv. Kancijana (Rečica ob Savinji) do Marije Pomagaj (Brezje na Gorenjskem) leta 2010
Romanje, to pradavno religiozno dejanje, ta prvotni izraz vere, ki je močno zaznamoval in še danes zaznamuje slovensko vernost …
(kardinal Franc Rode v spremni besedi knjige »Slovenske božje poti«, dec. 2007)
»Mars’kteri romar gre v Rim, v Kompostelje,
al tje, kjer svet Anton Jezusa varje
Trsat obišče, al svete Lušarje
enkrat v življenju, al Marijno Celje«
(dr. France Prešeren)
»Romanje namreč ni samo cilj, ampak je tudi »pot do cilja …«
Več telesnega in duhovnega prizadevanja zahteva pot, bolj zaresni in globlji so duhovni rezultati. Ker se danes tega dejstva zaveda čedalje več ljudi, so stara skupinska peš romanja, ki temeljijo na hoji in njenih duhovnih učinkih, znova čedalje bolj razširjena.
Navidez mehanično kopičenje korakov namreč daje čas, da se človek bolj intenzivno uglasi na cilj in ga poglobi s tem, da se v miru srečuje z drugimi, s samim seboj in končno z učlovečenim bogom, s to »Potjo«, ki vabi, da nanjo priključimo svoje romarske in preko njih svoje življenjske poti.«
(dr. Jože Muhovič ob romanju l. 2004)
To iskanje »Poti« smo morda nezavedno, kot osebni poskus v rečiški fari začeli ponovno obujati pred šestnajstimi leti. V tem času je od nekaj prvih (7), število vztrajno naraščalo, peš romanje pa se je utrdilo kot tradicionalno in sestavni del skupnega farnega romanja ob največjem prazniku Božje Matere Marije, Velikem šmarnu ali po naše Veliki gospodnici, 15. avgusta.
Peš romanje se vsako leto prične 14. avgusta zgodaj zjutraj, ko sveto mašo za romarje daruje domači g. župnik običajno tudi ob somaševanju g. diakona Stanka in bogoslovca Marka. Zaključi pa se 15. avgusta s slovesno popoldansko mašo v brezjanski baziliki.
Kot že nekaj let nazaj romarje v Šentjanžu pozdravi pritrkovanje z zvonika cerkve sv. Janeza, kjer se s kratkim počitkom in molitvijo poslovijo od domače fare.
V zgodnjem jutru, ko so misli še malo zaspane, pa vendarle ob prvih pogovorih in
uglasitvi skupine na pravi tempo hoje čas hitro mineva in vrstijo se Gornji Grad, Nova Štifta s cerkvijo Marije Zvezde, Črnivec, s krajšimi ali malo daljšimi postanki. V zgodnjem popoldnevu pa prihod še preostalih romarjev, zahvalna molitev pred Marijino kapelico na Županjih njivah in čas za »kosilo« v obliki enolončnice ter s priboljški dobrih gospodinj z Rečice in okolice. Gasilski kombiji so natovorjeni z rezervno opremo, ki jo romarji hitijo menjavati in dopolnjevati za naslednji del poti do prenočišča v Adergasu, kjer nas je dolga leta gostil župnik g. Peter Miroslavič. Letos pa nas je prav tako prisrčno in skrbno sprejel novi župnik g. Kalan.
V zgodnjem jutru pa se je kljub zelo slabi vremenski napovedi in deževju v velikem delu Slovenije hitro zvedrilo in dan je bil vse lepši, tako da so bili tudi morebitni žulji kmalu pozabljeni. Pot preko Mlake, Visokega, Naklega in Podbrezij do Brezij pa je ob pesmih, pogovorih med romarji, molitvah ob kapelicah in znamenjih ter ob krepčilnih postankih čedalje hitreje minevala.
Olajšanje in veselje ob prihodu na cilj vsakemu romarju pomaga, da težave in napori med potjo nikogar ne žalostijo, bolj se zdijo kot nagrada in pomoč, da po svojih najboljših močeh poskrbimo za svojo dušo in se utrdimo v dobrih namenih.
Hvaležni smo našim dušnim pastirjem in vsem faranom, ki nam pomagajo na poti in se nas spominjajo v molitvah in dobrih željah.
Za zaključek pa še misli udeleženke prvega od naših romanj:
»Najina romanja so se po letu 2000 začasno nehala, ker imava ob sebi dva para premajhnih nogic za tako dolgo pot. Se pa vsako leto v duhu udeleživa rečiškega romanja, ki ustvarja tradicijo in vsako leto znova omogoča romarjem udeležencem, da na poti častijo Boga in Marijo. Drug drugemu odpirajo srca v pogovoru, delajo dobra dela potrebnim pomoči na poti in občutijo čudežno moč notranje povezanosti z vsemi, ki jih imajo radi.
Verjamem, da se zgodijo tudi čudeži, mali in veliki…
Bog daj, da bi še velikokrat poromali k Mariji Pomagaj!« (Danica)
Oglejte si Rečica ob Savinji na večjem zemljevidu.
